Vprašanja bralcev

Zapis v Matevževem evangeliju 17:20 pove, da apostoli niso mogli ozdraviti bolnega dečka zaradi ‚svoje malovernosti‘. V Markovem evangeliju 9:29 pa je njihova nezmožnost povezana s potrebo po molitvi. Zakaj evangelijska poročila navajata različna vzroka?

V resnici se ti poročili dopolnjujeta, ne pa spodbijata. Najprej poglejmo poročilo v Matevževem evangeliju 17:14–20. Neki moški je Jezusu povedal, da je njegov sin epileptik ter da ga učenci niso mogli ozdraviti. Ozdravil ga je Jezus, in sicer tako, da je izgnal demona, ki ga je mučil. Učence je zanimalo, zakaj ga oni niso mogli izgnati, in Jezus jim je povedal: »Zavoljo malovernosti svoje. Kajti resnično vam pravim; če imate vere za gorčično zrno, porečete tej gori: Premakni se odtod tja! in se premakne, in nič vam ne bode nemogoče.«

V Markovem evangeliju 9:14–29 pa o tem najdemo še kakšno podrobnost. Tako denimo v 17. vrstici pove, da je v tem primeru napade, podobne epileptičnim, povzročil hudi duh. Ta podatek ni brez vrednosti glede na druge zapise v Bibliji, ki povedo, da je Jezus zdravil epileptične in z demoni obsedene ljudi. (Matevž 4:24) Vendar je tokrat napade povzročal hudi duh, ‚duh nemi in gluhi‘, kar potrdi tudi zdravnik Lukež. (Lukež 9:39; Kološanom 4:14) Sporočilo iz Markovega evangelija 9:18 vsebuje besedno zvezo »kjerkoli ga [demon] zgrabi«. Demon dečka torej ni stalno trpinčil, ampak samo tu in tam. Učenci pa ga kljub temu niso mogli izgnati in dečka ozdraviti. Ko so Jezusa vprašali zakaj, jim je odvrnil: »Ta [. . .] se lahko izžene le z molitvijo.« (SSP)

Če torej Markovo poročilo natančno preberemo, vidimo, da sploh ni v nasprotju z Matevževim. V Markovem evangeliju 9:19 beremo, da je Jezus obžaloval nevernost tistega pokolenja. V 23. vrstici piše, da je dečkovemu očetu dejal: »Vse je mogoče tistemu, ki veruje.« Tako tudi Marko poudari pomembnost vere, in prav to v 29. vrstici potrdi z dodatno podrobnostjo. Dodal je le Jezusovo izjavo o molitvi, česar nista zapisala ne Marko in ne Lukež.

Kaj torej lahko rečemo? Da so drugače vsi, tako dvanajsteri apostoli kot sedemdeseterica učencev, hude duhove lahko izgnali. (Marko 3:15; 6:13; Lukež 10:17) Toda zakaj učenci v tem primeru niso mogli izgnati demona? Če upoštevamo podrobnosti iz večih poročil, gotovo lahko verjamemo, da v tem primeru na to niso bili pripravljeni. Deloma najbrž tudi zaradi samega vpletenega demona, saj je videti, da so demoni kot osebnosti lahko različni, da jih ne zanimajo iste reči in celo niso enako sposobni. V tem primeru je bilo treba imeti posebej močno vero in tudi goreče moliti za Božjo pomoč. Takšno vero je Jezus seveda imel, podprl pa ga je tudi Oče, ki je Poslušalec molitev. (Psalm 65:2) Zato je Jezus mogel izgnati demona, ga tudi izgnal in s tem ozdravil trpečega dečka.