Pazite se nevere

»Glejte, bratje, da ne bode v kom izmed vas hudobnega srca nevere, ki odpade od Boga živega.« (HEBREJCEM 3:12)

1. Na katero pretresljivo resnico nas opozorijo Pavlove besede hebrejskim kristjanom?

KAKO strašna misel: v ljudeh, ki so navezani na Jehova, bi se lahko razvilo ‚hudobno srce‘ in bi ‚odpadli od živega Boga‘! Zares pomembno opozorilo! Apostol Pavel teh besed ni namenil nevernikom, temveč ljudem, ki so se predali Jehovu na temelju vere v odkupno žrtev Jezusa Kristusa.

2. Katera vprašanja bi morali pretehtati?

² Kako je sploh mogoče, da se pri nekom, ki je duhovno tako blagoslovljen, razvije ‚hudobno srce nevere‘? Prav res, kako bi lahko nekdo, ki je okusil Božjo ljubezen in nezasluženo dobrotljivost, zavestno odpadel od Boga? Se to lahko zgodi tudi nam? To so resne stvari in prav je, da pogledamo vzrok, ki se skriva za tem svarilom. (1. Korinčanom 10:⁠11)

Čemu takšen tehten nasvet?

3. Opišite okoliščine, v katerih so v prvem stoletju živeli kristjani v Jeruzalemu in okolici.

³ Pavel je to pismo hebrejskim kristjanom v Judeji očitno napisal leta 61 n. š. Po besedah nekega zgodovinarja takrat »v Jeruzalemu in po vsej provinci ni bilo miru ne varnosti za resnega, poštenega človeka«. Brezpravnost in nasilje sta bila nekaj vsakdanjega. In podpihovali so ju vsi: rimska vojska, ki je ustvarjala moreče vzdušje, protirimski judovski zeloti s svojim stalnim izzivanjem in tatje, ki so vso to zmedo izkoristili za ropanje. Kristjanom, ki se v vse to niso hoteli vpletati, res ni bilo lahko. (1. Timoteju 2:1, 2) Zaradi svoje nevtralnosti so bili za nekatere posebneži, celo uporniki. Pogosto so bili žrtve grobosti in trpeli osebno škodo. (Hebrejcem 10:32–34)

4. Kakšen verski pritisk so doživljali hebrejski kristjani?

⁴ Hebrejski kristjani so doživljali tudi hude verske pritiske. Jude, še zlasti njihove verske voditelje, sta zaradi gorečnosti Jezusovih zvestih učencev ter temu primernega razcveta krščanske občine začeli razjedati ljubosumnost in jeza. Izkoristili so vsako stvar, samo da so nadlegovali in preganjali sledilce Jezusa Kristusa.a (Dejanja 6:8–14; 21:27–30; 23:12, 13; 24:1–9) Resda nekateri kristjani morda niso doživeli očitnega preganjanja, so pa prenašali zaničevanje in posmehovanje Judov. Slednji so kristjane prezirali, očitajoč jim, da so neka nova vera, da jim manjka sijaj, ki ga ima judovstvo, saj da nimajo ne templja, ne duhovništva, ne praznikov, ne predpisanih žrtev in še česa. Pa še njihov voditelj Jezus je umrl, obsojen kot zločinec. Za to, da so živeli po veri, so kristjani resnično morali biti verni, pogumni in zdržljivi.

5. Zakaj je bilo za kristjane v Judeji življenjskega pomena, da so ostali duhovno budni?

⁵ Predvsem pa je pomembno dejstvo, da je bil čas, v katerem so živeli hebrejski kristjani v Judeji, eden odločilnejših v zgodovini tega naroda. Zgodilo se je že mnogo tistega, za kar je njihov Gospod, Jezus Kristus rekel, da bo naznanjalo konec judovske stvarnosti. Konec torej ni mogel biti daleč. Kristjani so za preživetje morali ostati duhovno budni in pripravljeni ‚zbežati na gore‘. (Matevž 24:6, 15, 16) Ali bodo imeli dovolj vere in duhovne moči, da bodo nemudoma ukrepali, kot je naročil Jezus? Pojavil se je dvom.

6. Kaj so judejski kristjani nujno potrebovali?

⁶ Hebrejski kristjani so bili v zadnjem desetletju pred razkrojem judovske stvarnosti očitno pod velikim pritiskom, ki je prihajal od znotraj in zunaj občine. Potrebovali so spodbudo, pa tudi nasvete in smernice, da bi videli, da je pot, ki so si jo izbrali, prava in da niso zastonj trpeli in se trudili. Na srečo se je Pavel lotil te težave in jim priskočil na pomoč.

7. Zakaj bi nas moralo zanimati tisto, kar je Pavel pisal hebrejskim kristjanom?

⁷ To, kar je Pavel pisal hebrejskim kristjanom, bi moralo tudi nas zelo zanimati. Zakaj? Ker živimo v podobnem času, kot so oni. Tudi na nas vsak dan pritiska svet, ki je pod Satanovim nadzorom. (1. Janezov 5:19) Pred našimi očmi se spolnjujejo prerokbe, ki so jih za zadnje dni in ‚sklenitev stvarnosti‘ (NW) napovedali Jezus in njegovi apostoli. (Matevž 24:3–14; 2. Timoteju 3:1–5; 2. Petrov 3:3, 4; Razodetje 6:1–8) Predvsem pa moramo ostati duhovno budni, da bi »mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi«. (Lukež 21:⁠36)

Večji od Mojzesa

8. K čemu je spodbujal Pavel sovernike z besedami, ki so zapisane v Listu Hebrejcem 3:1?

⁸ Pavel je začel z bistvom: »Pazljivo glejte na poslanca [apostola, SSP] in velikega duhovnika naše veroizpovedi, Jezusa.« (Hebrejcem 3:1) ‚Pazljivo gledati‘ pomeni »jasno zaznavati [. . .], popolnoma razumeti koga ali kaj, dobro gledati na koga ali kaj«. (Vine’s Expository Dictionary of Old and New Testament Words) Pavel je torej svoje sočastilce spodbujal, naj se zelo potrudijo, da bi zares dojeli vlogo, ki jo je imel Jezus v njihovi veri in rešitvi. To bi jim namreč še okrepilo odločenost ostati trdni v veri. Kakšna pa je bila ta njegova vloga in zakaj naj bi mi nanj ‚pazljivo gledali‘?

9. Zakaj je Pavel Jezusa poimenoval z ‚apostolom‘ in ‚velikim duhovnikom‘?

⁹ Pavel je tu Jezusa poimenoval z ,apostolom‘ in ‚velikim duhovnikom‘. ‚Apostol‘ je tisti, ki je poslan, in se tu navezuje na komunikacijsko sredstvo med Bogom in človeštvom. ‚Veliki duhovnik‘ pa je tisti, po komer se ljudje lahko bližajo Bogu. Obe vlogi sta bistveni za pravo čaščenje in združeni sta v Jezusu. Bil je poslan iz nebes, da bi učil človeštvo resnico o Bogu. (Janez 1:18; 3:16; 14:6) Bil pa je tudi postavljen za protipodobnega Velikega duhovnika v Jehovovem duhovnem templju za odpuščanje grehov. (Hebrejcem 4:14, 15; 1. Janezov 2:1, 2) Če resnično cenimo blagoslove, ki jih lahko imamo po Jezusu, bomo tako pogumni in odločeni, da bomo ostali trdni v veri.

10. a) Kako je Pavel pomagal hebrejskim kristjanom dojeti, da je krščanstvo vzvišenejše od judovstva? b) Katero splošno resnico je citiral Pavel, da bi podkrepil svojo trditev?

¹⁰ Da bi Pavel poudaril vrednost krščanske vere, je Jezusa primerjal z Mojzesom, ki je za Jude bil največji prerok med predniki. Če bi hebrejski kristjani lahko res popolnoma dojeli dejstvo, da je Jezus večji od Mojzesa, ne bi imeli nobenega razloga za dvom o tem, da je krščanstvo vzvišenejše od judovstva. Pavel je opozoril, da je bil Mojzes, katerega je Bog sicer spoznal za vrednega, da mu zaupa svojo »hišo« (narod oziroma občino Izrael), le zvesti strežnik ali služabnik. (4. Mojzesova 12:7) Jezus pa je bil Sin, torej gospodar hiše. (1. Korinčanom 11:3; Hebrejcem 3:2, 3, 5) Da bi svojo trditev še podkrepil, je povedal naslednjo splošno resnico: »Kajti vsako hišo napravi kdo; on pa, ki je vse napravil, je Bog.« (Hebrejcem 3:4) Nihče ne bi oporekal, da je Bog večji od kogar koli, saj je Graditelj oziroma Stvarnik vsega. Jezus pa je bil njegov sodelavec, zato je čisto logično, da je večji od vseh stvaritev, tudi od Mojzesa. (Pregovori 8:30; Kološanom 1:15–17)

11., 12. Kaj naj bi hebrejski kristjani ohranili »trdno do konca«, kot jih je to spodbujal Pavel, in kako lahko mi upoštevamo njegov nasvet?

¹¹ Hebrejski kristjani so imeli resnično zelo prednosten položaj. Pavel jih je spomnil, da so bili »deležni [. . .] nebeškega klica«, torej nečesa, kar je vredno veliko več od vsega, kar bi jim lahko ponudil judovski sistem. (Hebrejcem 3:1, Ekumenska izdaja) Maziljene kristjane bi morala ob teh njegovih besedah prežemati hvaležnost, da lahko upajo na novo dediščino, ne pa žalost, ker so zapustili stvari, povezane z njihovo judovsko dediščino. (Filipljanom 3:8) Pavel jih je spodbujal, naj ne spustijo te prednosti niti je ne jemljejo na lahko. Rekel je: »Kristus pa je zvest kakor Sin, vladajoč hiši svoji [Božji]; čigar hiša smo mi, ako srčno zaupnost in hvalo upanja ohranimo trdno do konca.« (Hebrejcem 3:⁠6)

¹² Hebrejski kristjani so torej morali upanje, ki jim ga je dal Bog, ohraniti »trdno do konca«, če so hoteli preživeti neogibno sklenitev judovske stvarnosti. Mi moramo danes storiti isto, če hočemo preživeti konec tega sistema. (Matevž 24:13) Ne smemo dovoliti, da nam življenjske skrbi, ravnodušnost ljudi ali naše lastne nepopolne težnje omajajo vero v Božje obljube. (Lukež 21:16–19) Da bi videli, kako se lahko utrjujemo, pozorno preberimo naslednje Pavlove besede.

»Ne zakrknite src svojih«

13. Pred čim je posvaril Pavel in kako je naobrnil 95. psalm?

¹³ Pavel je hebrejske kristjane potem, ko jih je spomnil na njihov prednostni položaj, še posvaril: »Sveti Duh [govori]: ,Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu na dan preskušnje v puščavi!‘ « (Hebrejcem 3:7, 8, EI) Pavel je tu citiral iz 95. psalma, zato je lahko rekel, da »govori Sveti Duh«.b (Psalm 95:7, 8; 2. Mojzesova 17:1–7) Sveto pismo je namreč navdihnil Bog, po svojem svetem duhu. (2. Timoteju 3:⁠16)

14. Kako so se Izraelci odzvali na vse, kar je Jehova storil zanje, in zakaj?

¹⁴ Izraelci so bili ob osvoboditvi iz egiptovskega suženjstva zelo počaščeni: z Jehovom so prišli v zavezni odnos. (2. Mojzesova 19:4, 5; 24:7, 8) Toda namesto da bi cenili, kar je Bog storil zanje, so se kmalu začeli upirati. (4. Mojzesova 13:⁠25–14:10) Kako se je to moglo zgoditi? Pavel je navedel razlog: srca so jim zakrknila. Toda kako lahko zakrkne srce, ki je dovzetno za Božjo Besedo in se nanjo odziva? In kako se lahko pred tem obvarujemo?

15. a) Kako se je ‚Božji glas‘ slišal nekdaj in kako se danes? b) Kaj naj bi se vprašali glede ‚Božjega glasu‘?

¹⁵ Pavel je svoje opozorilo začel s pogojnikom: »Če danes zaslišite njegov glas.« Bog je svojemu ljudstvu govoril po Mojzesu in drugih prerokih, kasneje pa po svojem Sinu, Jezusu Kristusu. (Hebrejcem 1:1, 2) Danes imamo Božjo celotno navdihnjeno Besedo, Biblijo. Imamo tudi ,zvestega in preudarnega sužnja‘ (NW), ki ga je Jezus postavil, da daje duhovno »hrano o pravem času«. (Matevž 24:45–47) Bog torej še vedno govori. Toda ali mu prisluhnemo? Kako se denimo odzovemo na nasvet o oblačenju in urejanju ali izbiri zabave in glasbe? Ali »zaslišimo« oziroma ali smo pozorni na tisto, kar slišimo, in ubogamo? Če smo se navajeni opravičevati ali ugovarjati, kadar dobimo nasvet, se izpostavljamo zahrbtni nevarnosti, da nam zakrkne srce.

16. Kako nam lahko med drugim zakrkne srce?

¹⁶ Prav tako nam srce lahko zakrkne, če se izmikamo delu, ki bi ga lahko in ga tudi moramo opraviti. (Jakob 4:17) Izraelci kljub vsemu, kar je Jehova storil zanje, niso verovali. Upirali so se Mojzesu, raje so verjeli slabemu poročilu o Kanaanu in niso hoteli vstopiti v Obljubljeno deželo. (4. Mojzesova 14:1–4) Zato so morali po Jehovovi odredbi 40 let prebiti v pustinji, vse dokler niso pomrli nezvesti iz tistega rodu. Bog je zgrožen nad njimi rekel: »Vedno tavajo v srcu; ali oni niso spoznali potov mojih, tako da sem prisegel v jezi svoji: Ne pridejo v pokoj [počitek, SSP] moj!« (Hebrejcem 3:9–11) Se iz tega tudi mi kaj naučimo?

Kaj se lahko naučimo

17. Zakaj Izraelci niso verovali, četudi so videli Jehovova mogočna dela in slišali njegove izjave?

¹⁷ Tisti Izraelci, ki so prišli iz Egipta, so bili sami priča mogočnim Jehovovim delom in objavam. Kljub temu pa niso verjeli Bogu, da jih lahko varno popelje v Obljubljeno deželo. Zakaj ne? »Niso spoznali potov mojih,« je rekel Jehova. Vedeli so, kaj vse je Jehova že rekel in storil, toda niso si razvili trdnega prepričanja in zaupanja, da on lahko skrbi zanje. Tako preveč so bili zaposleni s svojimi lastnimi potrebami in željami, da se niso kaj prida menili za Božje poti in namene. Da, niso verovali njegovi obljubi.

18. Kakšna dela lahko po Pavlovih besedah privedejo do ‚hudobnega srca nevere‘?

¹⁸ Naslednje besede so bile sicer namenjene Hebrejcem, a enako veljajo tudi za nas: »Glejte, bratje, da ne bode v kom izmed vas hudobnega srca nevere, ki odpade od Boga živega.« (Hebrejcem 3:12) Pavel je prešel k bistvu. Opozoril je, da do »hudobnega srca nevere« pride zaradi ‚odpada od Boga živega‘. Že prej v tem pismu je govoril o tem, da se lahko »ločimo« (NW), če ne pazimo dovolj. (Hebrejcem 2:1) Vendar pa grška beseda, prevedena z ‚odpasti‘, pomeni »odtegniti se čemu« in je sorodna besedi »apostazija«. Označuje samovoljno in zavestno upiranje, umikanje in bežanje skupaj z zaničevanjem.

19. Kako lahko vodi do resnih posledic, če ne poslušamo nasvetov? Ponazorite.

¹⁹ Naučimo se torej naslednje: če nam preide v navado, da ne ‚poslušamo njegovega glasu‘, se ne zmenimo za nasvete, ki nam jih daje Jehova po svoji Besedi in razredu zvestega sužnja, bo naše srce kaj kmalu otrdelo, zakrknilo. Oglejmo si to na primeru. Neporočen par lahko hitro postane preveč intimen. Kaj bi bilo, če bi to dejstvo oba kar prezrla? Ali bosta lahko pazila, da se kaj takega ne bi več ponovilo, ali pa jima bo to naslednjič le še lažje storiti? Ali podobno tudi mi, kadar nam razred sužnja svetuje, naj bomo izbirčni pri glasbi, zabavi in drugem, hvaležno sprejmemo ta nasvet in se popravimo, kjer je treba? Pavel nas tudi spodbuja, naj ‚ne opuščamo zbora svojega‘. (Hebrejcem 10:24, 25) Kljub temu nasvetu pa so nekateri ravnodušni do krščanskih shodov. Morda mislijo, da ni čisto nič hudega, če katerega spustijo, ali pa na določene sploh ne hodijo.

20. Zakaj je tako zelo pomembno, da se pozitivno odzovemo na svetopisemske nasvete?

²⁰ Če se ne odzovemo pozitivno na Jehovov ‚glas‘, ki je jasno izražen v Svetem pismu in biblijskih izdajah, bomo kaj kmalu ‚odpadli od Boga živega‘. Pasivno zanemarjanje nasveta lahko hitro preraste v dejavno podcenjevanje, kritiziranje in upiranje. Če nič ne ukrenemo, se razvije ‚hudobno srce nevere‘, ki pa ga je ponavadi zelo težko pozdraviti. (Primerjaj Efežanom 4:19.) Jeremija je ustrezno napisal: »Varljivo je srce nad vse in hudo popačeno: kdo ga more doumeti?« (Jeremija 17:9) Pavel je zato hebrejske sovernike spodbudil: »Opominjajte se vsak dan, dokler se še kliče ‚danes‘, da ne zakrkne kdo izmed vas vsled prevare greha.« (Hebrejcem 3:⁠13)

21. K čemu smo vsi spodbujeni in kaj se nam obeta?

²¹ Kako srečni smo, da Jehova tudi danes govori po svoji Besedi in organizaciji! Hvaležni smo ‚zvestemu in preudarnemu sužnju‘, da nam pomaga ‚začetek zaupanja trdno ohraniti do konca‘. (Hebrejcem 3:14) Zdaj je čas, da se odzovemo na Božjo ljubezen in vodstvo. Če tako delamo, se lahko veselimo spolnitve še druge Jehovove čudovite obljube, namreč, ‚da stopimo‘ v njegov počitek. (Hebrejcem 4:3, 10, SSP) To pa je drugo, o čemer je Pavel razpravljal s hebrejskimi kristjani. In tudi mi bomo o tem razpravljali v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba]

Ali lahko pojasnite?

◻ Zakaj je Pavel hebrejskim kristjanom napisal tako tehten nasvet?

◻ Kako je Pavel pomagal hebrejskim kristjanom dojeti, da je to, kar imajo, nekaj boljšega od judovstva?

◻ Kako lahko človeku srce zakrkne?

◻ Kaj moramo storiti, da se nam ne bi razvilo ‚hudobno srce nevere‘?

[Slika na strani 10]

Ali verujete v Jezusa, Večjega Mojzesa?