Jezus – vladar, ,čigar izviri so od starodavnosti‘
MEDTEM ko pričakujete svojega sorodnika, s katerim se že dolgo niste videli, ste vse bolj razburjeni. Končno pripotuje in prisrčno ga pozdravite. Ko vam pripoveduje, zakaj ga je oče poslal na obisk k vam, so vas sama ušesa. Potem pa kmalu nastopi trenutek, ko se mora vrniti domov. Žal se morate posloviti od njega. Izguba, ki jo čutite ob njegovem odhodu, pa nekoliko uplahne, ko izveste, da je varno prišel domov.
Ko kasneje brskate po starih zapisih, vam pozornost zbudijo pisma, ki na kratko omenjajo sorodnikova junaška dejanja, ki jih je naredil veliko prej, preden se je odpravil k vam. Ta pisma vam ponujajo zanimiv vpogled v njegovo poreklo, zaradi česar še bolj cenite njegov obisk ter njegovo zdajšnje delo.
»Od starodavnosti«
Med starimi zapisi, ki so bili na voljo Judom v prvem stoletju, so bili zapisi Božjega preroka Miha, napisani kakih sedem stoletij pred tem. V njih je bilo točno napisano, kje se bo Mesija rodil. »Ti, Betlehem Efrata, premajhen, da bi bil med tisoči Judovimi: iz tebe mi pride tisti, ki ima biti vladar v Izraelu; njega izviri so od starodavnosti, od dni večnosti.« (Miha 5:1, v NW 5:2) In res, skladno s temi besedami se je Jezus rodil v judovski vasi Betlehem, in sicer leta 2 pr. n. š., kot temu rečemo danes. Kako pa je mogoče, da izvira »od starodavnosti«?
Jezus je živel že prej, preden je postal človek. Apostol Pavel je v svojem pismu kološkim kristjanom Jezusa opisal kot ,podobo Boga nevidnega, prvorojenca vse stvaritve‘. (Kološanom 1:15)
Jehova, Vir modrosti, je prvega Sina ustvaril »pred vsemi deli svojimi«, pravijo navdihnjene besede, ki jih je zapisal kralj Salomon v knjigi Pregovori. Jezus je po svojem začasnem bivanju na zemlji in vrnitvi v nebesa potrdil, da je on res »začetek stvarjenja Božjega«. Jezus je v svojem predčloveškem obstoju kot poosebljena modrost objavil: »Ko je [Jehova] pripravljal nebesa, bila sem tam.« (Pregovori 8:22, 23, 27; Razodetje 3:14)
Božji Sin je že na samem začetku dobil edinstveno nalogo, namreč da je Očetu pomagal kot »delovodja«. Kako je bil Jehova tega vesel! »[Bila sem] veselje njegovo vsak dan,« piše v Pregovorih 8:30 in doda, »igrala sem pred njim vsak čas.«
Jehova je pozneje svojega Prvorojenca povabil, da sodeluje pri ustvarjanju človeštva. »Naredimo človeka po svoji podobi,« je dejal, »ki nam bodi sličen.« (1. Mojzesova 1:26) Tako je nastala še ena tesna vez. »Moje veselje,« je razložil Jezus v svojem predčloveškem obstoju, »je bilo pri človeških otrocih.« (Pregovori 8:31, SSP) Apostol Janez je na začetku svojega evangelija potrdil Jezusovo predčloveško vlogo pri ustvarjanju: »Vse je po njej postalo, in brez nje ni nič postalo, kar je postalo.« (Janez 1:3)
Jehovov Govornik
Janez je s temi besedami opozoril na še eno prednost, ki jo je imel Božji Sin, namreč da je bil govornik. Od samega začetka je služil kot Beseda. Ko je torej Jehova govoril Adamu in ga kasneje nagovoril skupaj z Evo, je to verjetno naredil po Besedi. In kdo bi Božje napotke v dobro človeštva prenesel bolje od njega, ki je bil na ljudi tako tesno navezan? (Janez 1:1, 2)
Kako zelo je moralo boleti Besedo ob pogledu na to, kako Eva in nato še Adam ne poslušata svojega Stvarnika! In kako zelo je moral ta Beseda hrepeneti po tem, da bi popravil škodo, ki je zaradi njune neposlušnosti zadela njuno potomstvo! (1. Mojzesova 2:15–17; 3:6, 8; Rimljanom 5:12) Satana pa, ki je nagovoril Evo k uporu, je Jehova takole ogovoril: »Sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme.« (1. Mojzesova 3:15) Beseda je kot priča dogajanja v Edenu uvidel, da bo kot glavni del ženinega ,semena‘ postal tarča zlobnega sovraštva. Vedel je, da je Satan ubijalec ljudi. (Janez 8:44)
Ko je Satan pozneje podvomil o značajnosti zvestega Joba, so obrekljive obtožbe, ki so letele na njegovega Očeta, zanj gotovo morale biti hud udarec. (Job 1:6–10; 2:1–4) Beseda je v svoji vlogi nadangela poznan pod imenom Mihael, kar pomeni »Kdo je kakor Bog?« in kaže, kako se bojuje za Jehova proti vsem, ki si skušajo nezakonito prilastiti njegovo suverenost. (Daniel 12:1; Razodetje 12:7–10)
Beseda je skozi vso Izraelovo zgodovino pozorno opazoval Satanove poskuse, da bi ljudi odvrnil od čistega čaščenja. Bog je Izraelu po izhodu iz Egipta po Mojzesu naročil: »Glej jaz pošiljam angela svojega pred teboj, da te varuje na potu in te pripelje v kraj, katerega sem pripravil. Pazi se obličja njegovega in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu, ker ne izpregleda prestopkov vaših, zakaj moje ime je v njem.« (2. Mojzesova 23:20, 21) Kdo je bil ta angel? Zelo verjetno Jezus v svojem predčloveškem obstoju.
Zvesta podložnost
Mojzes je umrl leta 1473 pr. n. š. in bil pokopan »v dolini, v deželi Moabski, nasproti Bet-peorju«. (5. Mojzesova 34:5, 6) Očitno je Satan želel njegovo truplo kako uporabiti, verjetno za pospeševanje malikovalstva. Mihael se mu je postavil po robu, a se je obenem podložno pokoril oblasti svojega Očeta, Jehova. »Ni [si] upal izreči sodbe preklinjevanja,« zato je Satana posvaril: »Kaznuj te Gospod [Jehova, NW]!« (Juda 9)
Izrael je nato začel zavzemati Obljubljeno deželo Kanaan. Blizu Jeriha je Jozue dobil zagotovilo, da Beseda še vedno budno spremlja narod. Tam je naletel na moža z izdrtim mečem v roki. Jozua se je neznancu približal in ga vprašal: »Si li ti naš ali naših sovražnikov?« Predstavljajte si Jozuetovo presenečenje, ko mu je neznanec razodel, kdo je: »Ne, temuč knez sem vojske GOSPODOVE; sedaj sem prišel.« Nič čudnega, da je Jozue padel na obraz pred tem visokim Jehovovim predstavnikom, ki nedvomno ni bil nihče drug kot Jezus v svojem predčloveškem obstoju, ki je kasneje postal ,Maziljenec, vojvoda‘. (Jozue 5:13–15; Daniel 9:25)
Do drugega soočenja s Satanom je prišlo v dneh Božjega preroka Daniela. Takrat je Mihael priskočil na pomoč soangelu, kateremu je tri tedne ,stal nasproti‘ demonski knez Perzije. Angel je pojasnil: »Glej, Mihael, eden prvih knezov, mi je prišel na pomoč, in zmagal sem tam pri kraljih perzijskih.« (Daniel 10:13, 21)
Predčloveška in človeška slava
Leta 778 pr. n. š., ob letu smrti Judovega kralja Uzija, je Božji prerok Izaija imel vizijo o Jehovu na njegovem vzvišenem prestolu. Jehova je vprašal: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« (SSP) Javil se je Izaija, toda Jehova ga je posvaril, da se Soizraelci ne bodo menili za njegove objave. Apostol Janez je neverne Jude v prvem stoletju primerjal z ljudmi v Izaijevih dneh in nato zapisal: »To je rekel Izaija, ko je videl slavo njegovo.« Čigavo slavo? Slavo Jehova in Jezusa v predčloveškem obstoju, ki je bil poleg Jehova na nebeških dvorih. (Izaija 6:1, 8–10; Janez 12:37–41)
Nekaj stoletij za tem pa je nastopil čas za Jezusovo dotlej največjo nalogo. Jehova je življenjsko silo ljubljenega Sina prenesel iz nebes v telo Marije. Po devetih mesecih je rodila dečka, Jezusa. (Lukež 2:1–7, 21) Apostol Pavel je rekel: »Ko pa je bil dopolnjen čas, je odposlal Bog Sina svojega, rojenega iz žene.« (Galatom 4:4) Tudi apostol Janez je podobno potrdil: »Beseda je postala meso in je prebivala med nami (in videli smo slavo njeno, slavo kakor Edinorojenega od Očeta), polna milosti in resnice.« (Janez 1:14)
Pojavi se Mesija
Mladi Jezus je pri najmanj dvanajstih letih starosti dodobra razumel, da mora biti zaposlen z opravljanjem Očetove naloge. (Lukež 2:48, 49) Čez kakih 18 let je Jezus prišel k Janezu Krstniku k Jordanu in bil krščen. Ko je molil, se je odprlo nebo in sveti duh se je spustil nanj. Zamislite si, kolikšna poplava spominov se je zgrnila na njegov um, ko se je spomnil neštetih tisočletij, ko je služil ob Očetu kot delovodja, govornik, knez Božje vojske in nadangel Mihael. Potem pa ga je prevzel še glas njegovega Očeta, ki je Janezu Krstniku rekel: »Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji.« (Matevž 3:16, 17; Lukež 3:21, 22)
Janez Krstnik zagotovo ni dvomil o Jezusovem predčloveškem obstoju. Ko je Jezus pristopil k njemu, je Janez oznanil: »Glej, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!« In dodal: »Ta je, ki sem rekel o njem: Za menoj prihaja mož, ki je bil tu pred menoj; kajti bil je prej nego jaz.« (Janez 1:15, 29, 30) Za Jezusov predobstoj je vedel tudi apostol Janez. »Kdor prihaja od zgoraj, ta je nad vsemi,« je zapisal, in dodal: »Kdor je prišel iz nebes, ta je nad vsemi, in kar je videl in slišal, to priča.« (Janez 3:31, 32)
Okrog leta 61 n. š. je apostol Pavel prigovarjal hebrejskim kristjanom, da bi dodobra doumeli pomembnost Mesijevega prihoda na zemljo in njegovega dela, ki ga opravlja kot Veliki duhovnik. Na Jezusovo vlogo Govornika je opozoril s temi besedami: »Bog [. . .] nam je v teh zadnjih dneh govoril po Sinu, [. . .] ki je po njem naredil tudi svetove.« Bodisi da se to nanaša na Jezusovo vlogo »delovodja« pri ustvarjanju bodisi na njegovo vpletenost v Božje nadaljnje priprave za spravo človeštva, Pavel s tem še sam potrdi Jezusov predčloveški obstoj. (Hebrejcem 1:1–6; 2:9)
Zvestovdanost od »starodavnosti«
Pavel je v prvem stoletju kristjanom v Filipih naslovil ta opomin: »To mišljenje bodi v vas, ki je bilo v Kristusu Jezusu: kateri, ko je bil v podobi Božji, ni štel za rop biti enak Bogu, temuč samega sebe je izpraznil in je nase vzel podobo hlapca in postal enak človeku; in po zunanjosti spoznan za človeka, se je ponižal in je bil pokoren do smrti, smrti pa na križu.« (Filipljanom 2:5–8) Jehova se je na Jezusovo zvestovdano življenje ljubeče odzval tako, da ga je obudil in ga nato prisrčno sprejel zopet doma v nebesih. Kako popoln zgled značajnosti skozi dolge veke nam je zapustil Jezus! (1. Petrov 2:21)
Kako hvaležni smo za to, da nam Biblija osvetljuje Jezusov predčloveški obstoj! To zagotovo krepi našo odločenost, da bomo posnemali njegov zgled zvestovdane službe, še posebej zdaj, ko vlada kot kralj Božjega mesijanskega kraljestva. Pozdravimo ,Kneza miru‘, Kristusa Jezusa, našega Voditelja in Vladarja, čigar »izviri so od starodavnosti«! (Izaija 9:6; Miha 5:1, v NW 5:2)
[Okvir na strani 24]
Pričevanja o predčloveškem obstoju
Spodnji stavki kažejo, da je Jezus sam veliko pričeval o svojem predčloveškem obstoju:
◻ »Nihče ni stopil v nebesa, razen kdor je prišel iz nebes, Sin človekov.« (Janez 3:13)
◻ »Ne Mojzes vam je dal kruha iz nebes, marveč Oče moj vam daje pravi kruh iz nebes. Kruh Božji namreč je ta, ki prihaja iz nebes in daje življenje svetu. [. . .] Stopil sem iz nebes, ne da bi delal svojo voljo, marveč voljo tega, ki me je poslal.« (Janez 6:32, 33, 38)
◻ »Ta je kruh, ki prihaja iz nebes, da ne umre, kdor jé od njega. Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes; če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj.« (Janez 6:50, 51)
◻ »Kaj pa, ko boste videli Sina človekovega, da gre gori, kjer je bil poprej?« (Janez 6:62)
◻ »Resnično [je] pričevanje moje, ker vem, odkod sem prišel in kam grem; [. . .] Vi ste od zdolaj, jaz sem od zgoraj; vi ste od tega sveta, jaz nisem od tega sveta.« (Janez 8:14, 23)
◻ »Ko bi bil Bog vaš Oče, bi ljubili mene, zakaj jaz sem od Boga izšel in prišel; nisem namreč sam od sebe prišel, temuč on me je poslal.« (Janez 8:42)
◻ »Resnično, resnično vam pravim: Preden je bil Abraham, sem jaz.« (Janez 8:58)
◻ »Oslavi ti, Oče, mene sam pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. Oče, katere si mi dal, hočem, kjer sem jaz, da bodo tudi oni z menoj, da vidijo mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.« (Janez 17:5, 24)
[Slika na strani 23]
Jozue sreča kneza Jehovove vojske