Resnična pravica – kdaj in kako?

NEDOLŽNIM se resnične pravice ni treba bati. Državljani imajo pravzaprav vsepovsod razlog za hvaležnost, če je v njihovi državi pravni sistem, ki skuša zagotavljati pravico. Takšen sistem obsega skupek zakonov, policijsko silo, da jih uveljavlja, ter sodišča, da vršijo pravico. Ker pravi kristjani upoštevajo biblijski opomin, naj ,bodo pokorni višjim oblastem‘, spoštujejo sodni sistem države, v kateri živijo. (Rimljanom 13:1–7)

Vendar se v sodnih sistemih v raznih državah dela boleče in neprijetne napake.a Tu in tam se zgodi, da, namesto da bi kaznovali krive in zaščitili nedolžne, kaznujejo nedolžne ljudi za zločine, ki jih niso zagrešili. Drugi so v zaporu preživeli več let in bili izpuščeni šele pred iztekom kazni, sredi resnih dvomov o tem, ali so krivi in ali je bila obsodba upravičena. Mnogi se zato sprašujejo: Ali bo kdaj resnična pravica za vsakogar? Če da, kdaj in kako? Komu torej lahko zaupamo, da bo zaščitil nedolžne? In v kaj lahko upajo žrtve krivice?

Izkrivljena pravica

V osemdesetih letih tega stoletja je bila Nemčija priča »enega najsenzacionalnejših sodnih procesov povojnega obdobja«, v katerem so neko mati kaznovali z dosmrtno ječo zaradi umora svojih dveh hčera. Leta kasneje pa so dokaze proti njej ponovno preučili in jo do nove sodne obravnave izpustili. Die Zeit je 1995. leta poročal, da bi se prvotna sodba »lahko izkazala za sodno zmoto«. Ob pisanju tega članka je ta žena v zaporu preživela devet let, obdana z negotovostjo glede tega, ali je kriva ali nedolžna.

Nekega novembrskega večera 1974. leta je birminghamsko mestno središče v Angliji stresla eksplozija dveh bomb, v kateri je umrlo 21 ljudi. To je bil dogodek, ki ga »ne bo nihče v Birminghamu nikoli pozabil«, je zapisal član parlamenta Chris Mullen. Pozneje »so za največji umor v britanski zgodovini obsodili šest nedolžnih ljudi«. Obsodbo so kasneje sicer razveljavili, a šele potem, ko so ti možje za zapahi preživeli že 16 let!

Pravni svetovalec Ken Crispin je poročal o primeru, ki je »pritegnil tolikšno zanimanje javnosti, da mu v analih avstralske pravne zgodovine ni para«. Ko je neka družina taborila blizu Ayersove skale, je njihov dojenček izginil, in nikoli več ga niso našli. Mater so obtožili umora, jo obsodili in kaznovali na dosmrtno ječo. Leta 1987, ko je bila zaprta že več kot tri leta, so med uradno preiskavo odkrili, da dokazi proti njej ne upravičujejo obsodbe. Izpustili so jo in jo pomilostili.

Leta 1986 je bilo na jugu Združenih držav umorjeno 18-letno dekle. Obtožili so nekega moškega srednjih let in ga obsodili na smrt. Šest let je bil v delu zapora za obsojene na smrt, preden so dokazali, da v zločin sploh ni bil vpleten.

Ali so ti primeri sodnih zmot redki? David Rudovsky s Pravne fakultete pensilvanske univerze piše: »V sodnem sistemu sem že kakih 25 let in videl sem že veliko sojenj. Rekel bi, da je obsojenih ljudi, ki so v resnici nedolžni . . . recimo da med petimi in desetimi odstotki.« Crispin postavlja vznemirljivo vprašanje: »Ali po zaporniških celicah potrto sedijo še drugi nedolžni?« Kako so take tragične zmote sploh mogoče?

Človeški sodni sistemi – s človeškimi slabostmi

»Od nobenega človekovega sistema se ne more pričakovati popolnosti,« je bilo 1991. leta poudarjeno na britanskem pritožbenem sodišču. Sodni sistem je lahko pravičen in zanesljiv le toliko, kolikor so pravični in zanesljivi ljudje, ki ga sestavljajo in upravljajo. Ljudje pa smo nagnjeni k napakam, nepoštenosti in predsodkom. Tako nas ne bi smelo presenečati, da se v človekovih sodnih sistemih kažejo prav te iste hibe. Razmislite o naslednjem.

Po besedah sodnika Rolfa Benderja iz Nemčije so v 95 odstotkih vseh kazenskih postopkov odločilen dokaz izjave prič. Toda ali so te priče na sodišču vedno zanesljive? Sodnik Bender meni, da ne. Po njegovi presoji polovica prič na sodišču ne govori resnice. Bernd Schuenemann, redni profesor kazenskega prava na Muenchenski univerzi v Nemčiji, opaža nekaj podobnega. V intervjuju za Die Zeit je potrdil, da so izjave prič glavna – čeprav nezanesljiva – vrsta dokazov. »Tipičen razlog za zmote sodstva je po mojem ta, da se sodnik zanaša na nezanesljive izjave prič.«

Priče lahko zgrešijo, in enako je s policijo. Nanjo še zlasti po zločinu, ki sproži javno ogorčenje, močno pritiskajo, naj krivca aretira. V takih okoliščinah so posamezni policisti že podlegli skušnjavi in si dokaze izmislili ali pa osumljenca prisilili k priznanju. Ko so izpustili šestero mož, obsojenih zaradi bombnega napada v Birminghamu, je bil na naslovnici britanskega časopisa The Independent zapisan naslov »Za obsodbo šesterice kriva pokvarjena policija«. V The Timesu pa »Policija lagala, spletkarila in zavajala«.

V nekaterih primerih lahko policijo in javnost k sumničenju pripadnikov določene rase, vere ali narodnosti navedejo tudi predsodki. U.S.News & World Report pravi, da se lahko reševanje zločina v takih primerih sprevrže v »sporno vprašanje rasizma namesto razuma«.

Ko zadeva pride pred sodišče, na odločitve ne vplivajo le besede prič, ampak tudi znanstveni dokazi. Na vse bolj zamotanem področju sodnega izvedenstva je sodnik ali porota lahko pozvan, da odloči o krivdi ali nedolžnosti na podlagi balistike ali identifikacije prstnih odtisov, pisave, krvne skupine, barve las, tekstilnih vlaken ali vzorcev DNK. Neki odvetnik piše, da se sodišča soočajo z »vojsko znanstvenikov, ki opisujejo že kar nerazumljivo zapletene postopke«.

V reviji Nature zraven tega piše, da si pri razlaganju sodnoznanstvenih dokazov znanstveniki niso vsi edini. »Med sodnimi izvedenci lahko pride do odkritih nesoglasij.« Žal so »lažni sodnoznanstveni dokazi odgovorni že za pošteno mero napačnih obsodb«.

Ne glede na to, kje živimo, v vseh trenutno dejavnih sodnih sistemih se kažejo človeške slabosti. Komu torej lahko zaupamo, da bo zaščitil nedolžne? Ali lahko upamo, da bo sploh kdaj obstajala resnična pravica? In kakšno upanje lahko imajo žrtve sodne zmote?

,Jaz, Jehova, ljubim pravico‘

Če ste vi ali kak član vaše družine žrtev sodne zmote, Bog Jehova in njegov Sin Jezus dobro vesta, kaj preživljate. Najstrašnejša krivica vseh časov se je namreč zgodila, ko so Kristusa usmrtili na mučilnem kolu. Apostol Peter nam pove, da Jezus »ni storil greha«, in vendar so ga na podlagi pričevanja lažnivih prič obtožili, ga spoznali za krivega in ga usmrtili. (1. Petrov 2:22; Matevž 26:3, 4, 59–62)

Samo zamislite si, kako se je moral Jehova počutiti ob takem trpinčenju njegovega Sina! Pravičnost je ena od Jehovovih glavnih lastnosti. Biblija nam pove: »Vse poti njegove so pravica.« (5. Mojzesova 32:4; Psalm 33:5)

Jehova je Izraelu dal izreden sodni sistem. V primeru nerešenega umora so smrt poravnali z žrtvijo. Na nikogar se ni pritiskalo, da bi se zločini morali na vsak način rešiti, pa čeprav bi ob tem tvegali, da obsodijo nedolžnega človeka. Nikogar niso mogli obsoditi zaradi umora samo na posrednih ali znanstvenih dokazih; bila sta potrebna vsaj dva očividca. (5. Mojzesova 17:6; 21:1–9) Ti zgledi kažejo, da ima Jehova visoka merila in da mu pravilno sojenje veliko pomeni. Sam v resnici pravi: »Jaz, GOSPOD [Jehova, NW], ljubim pravico.« (Izaija 61:8)

Izraelski sodni sistem je bil seveda v rokah ljudi, ki so imeli slabosti, podobne našim. Zgodilo se je, da so zakon napačno uporabili. Kralj Salomon je zapisal: »Kadar vidiš, da stiskajo uboge ter da siloma dero sodbo in pravičnost v deželi, ne čudi se tej reči.« (Propovednik 5:8)

Jehova je krivico, ki se je godila njegovemu Sinu, mogel popraviti. Jezus je to vedel z gotovostjo in to ga je krepilo, da je »za namenjeno mu veselje pretrpel križ«. Podobno nas lahko radosten obet življenja na rajski zemlji pod Mesijevo vlado, ko bo vladala resnična pravica, okrepi, da zdržimo v tej stari stvarnosti, ko poslušamo o krivici ali jo celo doživljamo. Ni je škode ali rane, ki je Jehova ob svojem času ne bi mogel popraviti. Celo tisti, ki zaradi sodne zmote izgubijo življenje, lahko upajo, da bodo deležni vstajenja. (Hebrejcem 12:2; Dejanja 24:15)

Če trpimo kot žrtev krivice, smo lahko hvaležni, da imajo mnogi sodni sistemi pravne poti, po katerih si lahko izboljšamo položaj. Kristjani se jih lahko okoriščajo. Pri tem pa v sebi vedo: nepopolni sodni sistemi so odsev človeške družbe, ki je potrebna večje prenove. To se bo zgodilo v kratkem in sicer po Božji roki.

Jehova bo kmalu opravil s to krivično stvarnostjo in jo nadomestil z novo, v kateri bo ,prebivala pravičnost‘. Popolnoma smo lahko prepričani, da bo naš Stvarnik takrat po svojem Mesijanskem kralju Jezusu Kristusu vršil pravico. Kmalu bo resnična pravica za vse! Kako hvaležni smo lahko za takšne obete. (2. Petrov 3:13)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

Nepopolni sodni sistemi so, poleg pokvarjene vlade, razvrednotene vere in breznačelne trgovine, odsev človeške družbe, ki je potrebna temeljite prenove

[Okvir na strani 27]

Tolažba iz svetega pisma

Novembra 1952 sta Derek Bentley in Christopher Craig vlomila v neko skladišče v Croydonu blizu Londona v Angliji. Bentley je bil star 19 let, Craig pa 16. Poklicali so policijo in Craig je streljal ter ubil enega policista. Craig je sedel v zaporu devet let, Bentleyja pa so januarja 1953 obesili zaradi umora.

Bentleyjeva sestra Iris se je 40 let bojevala za to, da bi njegovo ime oprala umora, ki ga ni zagrešil. Kraljevina je leta 1993 glede kazni izrekla opravičilo in priznala, da se Dereka Bentleyja ne bi smelo nikoli obesiti. Iris Bentley je zadevo opisala v knjigi Let Him Have Justice.

»Približno leto dni pred streljanjem je na ulici srečal Jehovove priče. [. . .] Sestra Lane je živela nedaleč stran od nas na Fairview Road in povabila je Dereka, naj se kaj oglasi poslušat biblijske zgodbe. [. . .] Dobro da je sestra Lane imela biblijske zgodbe na gramofonskih ploščah, ki mu jih je nato posojala [Derek je namreč slabo bral]. [. . .] Vračal se je in mi pripovedoval, kaj mu je povedala, med drugim tudi to, da se bomo po smrti nekoč zopet vrnili.«

Iris Bentley je obiskala brata v zaporu, kjer je čakal na izvršitev smrtne kazni. Kako se je počutil? »Stvari, o katerih mu je govorila sestra Lane, so mu pomagale prestati tistih nekaj zadnjih dni.« (Poudarili mi.)

Če morda prenašate nadloge zaradi sodne zmote, bi bilo dobro, da bi brali in poglobljeno razmišljali o biblijskih resnicah. To vas lahko zelo tolaži, kajti Bog Jehova je »Oče usmiljenosti in Bog vsake tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski«. (2. Korinčanom 1:3, 4)

[Slika na strani 29]

Ko so usmrtili Kristusa, se je zgodila strašna krivica