Pač, duhovno lahko napredujete

RESNIČNO vrednost nečesa je včasih prav težko ugotoviti. Kot pri diamantih. Zglajeni se kar bleščijo od sijaja, pri surovih pa je ta le moten. Toda tudi slednji ne razočarajo. Pod površino se namreč skriva prelep dragulj.

Kristjani smo v mnogočem podobni surovim diamantom. Smo sicer še daleč od popolnosti, toda globoko v notranjosti skrivamo dragocenosti, ki Jehovu veliko pomenijo. Diamantom smo podobni tudi v tem, da imamo vsi čisto svojske vrline. In prav vsak od nas se lahko duhovno še izboljša, če si to le iz srca želi. Svojo osebnost lahko zgladimo, da tako še močneje sije Jehovu v slavo. (1. Korinčanom 10:⁠31)

Diamant zbrusijo in zgladijo, nato pa ga vdelajo tako, da je njegov sijaj še močnejši. Podobno Jehova tudi nas namesti na različna mesta oziroma nas uporablja za različne naloge, če si seveda prej ‚nadenemo novo osebnost, ustvarjeno po Božji volji v resnični pravičnosti in zvestovdanosti‘. (Efežanom 4:20–24, NW)

Takšen duhovni napredek pa po vsej verjetnosti ne bo prišel kar sam od sebe, tako kot se tudi diamant v naravi navadno še ne sveti kot dragulj. Morda bomo morali odpraviti kako svojo trdovratno slabost, popraviti odnos do sprejemanja dolžnosti ali pa se morda celo potruditi, da se dvignemo iz duhovnega životarjenja. Vendar če resnično želimo napredovati, nam bo to tudi uspelo, saj nam Bog Jehova lahko da »moč, ki presega običajno«. (2. Korinčanom 4:7, NW; Filipljanom 4:⁠13, Ekumenska izdaja)

Jehova krepča svoje služabnike

Brusilec diamantov mora biti popolnoma prepričan vase, to pa je lahko le, če se na delo dobro spozna. Ko je namreč kak del surovega diamanta enkrat zbrušen, navadno ni poti nazaj. Vredni del diamanta, ki včasih predstavlja tudi 50 odstotkov neobdelanega kamna, je treba obrusiti tako, da dobi želeno obliko. Tudi mi potrebujemo prepričanost, ki izvira iz točnega spoznanja, da bi lahko oblikovali svojo osebnost in duhovno napredovali. Še posebej moramo biti prepričani o tem, da nam bo Jehova za to dal potrebno moč.

Toda morda se nam zdi, da nismo dovolj sposobni oziroma da ne moremo storiti več. Tudi zvesti Božji služabniki nekdaj so tu in tam čutili tako. (2. Mojzesova 3:11, 12; 1. kraljev 19:1–4) Ko je Bog določil Jeremija za ‚preroka narodom‘, je ta vzkliknil: »Govoriti ne znam, ker otrok sem.« (Jeremija 1:5, 6) Jeremija pa je kljub tej svoji nezgovornosti postal pogumen prerok in je sovražno razpoloženemu ljudstvu prenesel odkrita sporočila. Kako pa je bilo to mogoče? Naučil se je zanašati na Jehova. Kasneje je napisal: »Blagoslovljen mož, ki se zanaša na GOSPODA in čigar upanje je GOSPOD.«​ (Jeremija 17:7; 20:⁠11)

Podobno Jehova tudi danes krepi vse, ki vanj zaupajo. Da je to res, je ugotovil tudi Edwarda, oče štirih otrok, ki je le počasi duhovno napredoval. Takole pripoveduje: »Že devet let sem bil Jehovova priča, pa se mi je zdelo, da sem duhovno še vedno na istem mestu. Težava je bila v tem, da sem na shodih imel premalo motivacije in nič samozaupanja. Potem pa smo se preselili v Španijo in tam sem se znašel v majhni občini z le enim starešinom in strežnim služabnikom. Ker je bila torej potreba, me je starešina prosil, ali bi opravljal določene naloge, teh pa je bilo kar veliko. Spočetka sem se tresel, ko sem na shodu imel govor ali pa kako drugo točko. Toda naučil sem se zanašati na Jehova. Starešina me je vselej pohvalil in mi obzirno povedal, kje bi se lahko še popravil.

Obenem pa sem tudi več sodeloval v terenski službi in tudi družino v duhovnem pogledu bolje vodil. Resnica je tako vsej družini več pomenila, sam pa sem bil ničkoliko zadovoljnejši. Zdaj sem strežni služabnik in si zelo prizadevam razviti lastnosti, potrebne za krščanskega nadzornika.«

»Odložite staro osebnost«

Kot je ugotovil Edward, je za duhovni napredek treba zaupati Jehovu. Bistveno pa je tudi razvijati »novo osebnost«, podobno Kristusovi. Kako pa je to mogoče storiti? Najprej je treba ‚odložiti‘ osebnostne poteze, ki so del stare osebnosti. (Kološanom 3:⁠9, 10, NW) Tako kot je s surovega diamanta treba odstraniti nepravilnosti, kot so denimo odvečne rudnine na njegovi površini, da bi lahko bil pravi bleščeči se dragulj, tako moramo tudi mi odstraniti miselnost »sveta«, da bi lahko odsevali novo osebnost. (Galatom 4:⁠3)

Eden od vidikov takšne miselnosti je odpor do sprejemanja odgovornosti, iz strahu, da se bo od nas preveč pričakovalo. Že res, da odgovornost pomeni delo, vendar delo, ki prinaša zadovoljstvo. (Primerjaj Dejanja 20:35.) Pavel je priznal, da se moramo ‚truditi in bojevati‘, da bi lahko bili vdani Bogu. Vendar pa nam, kot je rekel, to ni težko, »ker smo upanje svoje postavili na živega Boga«, ki nikoli ne pozabi tega, kar naredimo za naše sokristjane in druge. (1. Timoteju 4:9, 10; Hebrejcem 6:⁠10)

Nekaterim diamantom se pri nastajanju razvijejo »razpoke«, zato je z njimi treba pazljivo ravnati. Polirec lahko s pripravo, imenovano polariskop, odkrije ta mesta in lahko nato kamen uspešno obdela. Morda imamo tudi mi zaradi preteklosti ali hujših pretresov kakšne razpoke oziroma hibe v svoji osebnosti. Kaj lahko storimo? Najprej si moramo priznati, da to težavo res imamo, nato pa se trdno odločiti, da jo, kolikor se le da, premagamo. Vsekakor pa bi morali to naše breme v molitvi preložiti na Jehova, morda tudi poiskati duhovno pomoč pri krščanskih starešinah. (Psalm 55:22; Jakob 5:14, 15)

Takšno razpoko je imel tudi Nicholas. »Moj oče je bil alkoholik, zato sva s sestro zaradi njega zelo trpela,« pripoveduje. »Po končani šoli sem stopil v vojsko, toda zaradi svojega uporniškega duha sem kmalu zašel v težave. Nekoč so me vojaške oblasti zaprle zaradi preprodaje drog, drugič spet pa sem dezertiral. Nazadnje sem vojsko zapustil, toda še vedno sem bil v težavah. Moje življenje je zaradi drog in pijančevanja bilo ena sama polomija, toda zanimala me je Biblija in sem hrepenel po tem, da bi našel smoter v življenju. Končno sem srečal Jehovove priče, spremenil življenjske navade in sprejel resnico.

Vendar pa so minila leta, predno sem si priznal, da je z mojo osebnostjo nekaj narobe, in da bo treba nekaj ukreniti. Niti najmanj nisem trpel, da je nekdo nad mano, in sem vzkipel vsakič, kadar mi je kdo kaj svetoval. Želel sem sicer, da bi bil za Jehova popolnoma sprejemljiv, toda ta slabost me je pri tem ovirala. Končno pa sem ob pomoči dveh razumevajočih starešin le pogledal v oči svoji težavi in začel udejanjati njune ljubeče svetopisemske nasvete. Tu in tam me še vedno kaj pomalem vznejevolji, toda zdaj znam nadzorovati svojo uporno naravo. Zelo sem hvaležen Jehovu, da je tako potrpežljiv z mano, in starešinam za njihovo ljubečo pomoč. Zaradi duhovnega napredka sem bil pred kratkim tudi postavljen za strežnega služabnika.«

Nicholas je torej ugotovil, da spremeniti globoko ukoreninjene poglede ni lahko. Tudi sami smo mogoče pred podobnim izzivom. Morda smo preobčutljivi. Morebiti radi pestujemo zamero ali preveč poudarjamo neodvisnost. Zato kot kristjani morda ne moremo tako napredovati. Nekaj podobnega so opazili tudi brusilci diamantov pri kamnih, ki jim pravijo naati. Gre v bistvu za dva kamna, ki se med nastajanjem zlijeta v enega. Naati imajo zato povsem različna rastna vzorca in jih je težko zbrusiti glede na strukturo. V nas pa se med sabo bojujeta »struktura« oziroma značilnosti voljnega duha in nepopolnega mesa. (Matevž 26:⁠41; Galatom 5:17) Včasih bi morda najrajši ta boj kar opustili, misleč, da naše napake konec koncev le niso tako pomembne. Mogoče si mislimo: »Domači in prijatelji me imajo kljub temu radi.«

Vendar da bi lahko služili bratom in slavili našega nebeškega Očeta, se moramo ‚obnoviti v duhu uma svojega‘, tako da si nadenemo novo osebnost. Toda vredno je truda. To potrjuje zgled Nicholasa in številnih drugih. Tisti, ki polirajo diamante, vedo, da lahko le ena hiba skazi cel diamant. Enako lahko z zanemarjanjem ene slabosti v naši osebnosti pokvarimo ves svoj duhovni videz. Še hujše pa je, da nas lahko resna slabost pripelje do duhovnega padca. (Pregovori 8:⁠33)

Kakor ‚ogenj‘ v nas

Pri poliranju diamantov pazijo, da ujamejo njihov notranji žar. To dosežejo s tem, da ploskvice zbrusijo tako, da ustvarijo tako imenovani mavrični efekt. Večbarvna svetloba se v diamantu odbija nazaj in naprej in tako ustvari žar, zaradi katerega se diamant blešči. Podobno je lahko Božji duh v nas kakor ta žar oziroma ‚ogenj‘. (1. Tesaloničanom 5:19, NW; Dejanja 18:25; Rimljanom 12:⁠11)

Kaj pa, če ugotovimo, da potrebujemo duhovno motivacijo? Kako jo lahko dobimo? Najprej moramo ‚premisliti svoja pota‘. (Psalm 119:59, 60) Ugotoviti moramo, katere stvari nas duhovno vlečejo nazaj ter katerih teokratičnih dejavnostih bi se morali lotevati z večjo vnemo. Cenjenje duhovnih stvari si lahko povečamo z rednim osebnim preučevanjem in gorečo molitvijo. (Psalm 119:18, 32; 143:1, 5, 8, 10) Prav tako bomo v odločitvi, da goreče služimo Jehovu, še trdnejši, če se bomo družili s tistimi, ki se iz vse moči trudijo v veri. (Titu 2:⁠14)

Mlada kristjanka Louise je priznala: »O redni pionirski službi sem razmišljala že dve leti prej, predno sem potem res postala pionirka, polnočasna oznanjevalka Kraljestva. Nobenih zadržkov sicer nisem imela, le to, da sem bila navajena na lagodno življenje in se nikakor nisem mogla ločiti od njega. Nato pa mi je nenadoma umrl oče. Spoznala sem kako krhko je življenje in da ga jaz doslej nisem ravno najbolje izkoristila. Spremenila sem svoj duhovni pogled, več sodelovala v službi in postala redna pionirka. Pri tem so mi še zlasti pomagali tisti moji duhovni bratje in sestre, ki so vedno podpirali priprave za terensko službo in me redno spremljali v strežbi. Spoznala sem, da z ljudmi, s katerimi se družimo, ponavadi delimo iste vrednote in cilje, pa če je to za nas dobro ali ne.«

Kot bi se ostrili z železom

Diamant je najtrša naravna snov, kar jih je na zemlji. Zato je pač diamant treba brusiti z diamantom. Preučevalce Biblije morda to spomni na naslednji pregovor: »Železo se z železom ostri, in mož ostri pogled drugemu.« (Pregovori 27:⁠17) Kako je mogoče ‚zostriti‘ pogled? Tako da eden izostri umsko in duhovno stanje drugega, enako kot je mogoče železno rezilo naostriti z železnim brusilom. Če bi nas denimo kaj tako razočaralo, da bi postali potrti, nas lahko nekdo drug s svojimi spodbudami zelo dvigne. Postanemo lahko vedrejši in smo poživljeni, da se spet z vso vnemo lotimo službe. (Pregovori 13:12) Še zlasti pa nam pri ostritvi pomagajo občinski starešine s svetopisemskimi spodbudami in nasveti za izboljšanje. Ravnajo se po načelu, ki ga je povedal Salomon: »Nakloni pouk modremu, in bode še bolj moder, pouči pravičnega, in napredoval bo v znanju.« (Pregovori 9:⁠9)

Duhovno spopolnjevanje seveda zahteva svoj čas. Apostol Pavel je s Timotejem sodeloval več kot deset let in ga učil učiteljskih metod. (1. Korinčanom 4:17; 1. Timoteju 4:6, 16) Tudi Mojzes je precej časa šolal Jozua, več kot 40 let, kar je še dolgo koristilo izraelskemu narodu. (Jozue 1:1, 2; 24:29, 31) Elizej je po vsej verjetnosti hodil s prerokom Elijem kakih šest let, ob čemer se je dobro utrdil za svojo približno 60-letno službo. (1. kraljev 19:21; 2. kraljev 3:11) Starešine torej s potrpežljivim nenehnim učenjem drugih posnemajo zgled Pavla, Mojzesa in Elija.

Bistven del učenja pa je pohvala. Z iskrenimi izrazi hvaležnosti za dobro opravljene naloge ali hvalevredna dejanja lahko druge spodbudimo, da Bogu služijo še več. Pohvala krepi samozavest, ta pa človeka priganja, da se loti svojih slabosti. (Primerjaj 1. Korinčanom 11:2.) K napredovanju v resnici pa spodbuja tudi to, da se povsem posvetimo oznanjevanju Kraljestva in drugim občinskim dejavnostim. (Dejanja 18:5) Če starešine nalagajo bratom odgovornosti v skladu z njihovim duhovnim napredkom, si ti s tem pridobivajo dragocene izkušnje, hkrati pa se tako krepi njihova želja po duhovnem napredovanju. (Filipljanom 1:8, 9)

Dober razlog za duhovno napredovanje

Diamanti so zelo cenjeni. Nič manj pa to ne velja za vse, ki se danes pridružujejo svetovni družini Jehovovih častilcev. Bog sam jim pravi »dragocenosti« iz vseh narodov. (Hagaj 2:7) Lani se jih je kar 375.923 krstilo in so tako postali Jehovove priče. Da bi za ves ta prirast lahko poskrbeli, moramo ‚razširiti prostor šotora svojega‘. Če bomo duhovno napredovali in si prizadevali za prednostmi v krščanski službi, bomo lahko pomagali pri tem. (Izaija 54:2; 60:⁠22)

Mnogo dragocenih diamantov je shranjenih po bančnih trezorjih in jih lahko le redko vidimo, naše duhovne vrednote pa se lahko bleščeče svetijo. Z rednim glajenjem in odsevanjem krščanskih vrlin slavimo Boga Jehova. Jezus je svoje sledilce opomnil: »Naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in slavé Očeta vašega, ki je v nebesih.« (Matevž 5:⁠16) To pa je gotovo dovolj velik razlog, da duhovno napredujemo.

[Podčrtna opomba]