Kaj je Talmud?

»Talmud nedvomno sodi med največja literarna dela vseh časov.« (The Universal Jewish Encyclopedia)

»[Talmud je] eden od največjih intelektualnih dosežkov človeštva, je tako zgoščeno, bogato in pronicljivo pisanje, da se z njim najvišji umi ukvarjajo že poldrugo tisočletje.« (Jacob Neusner, judovski učenjak in pisatelj)

»Talmud je osrednji steber [judovstva], ki podpira celotno duhovno in intelektualno zgradbo judovskega življenja.« (Adin Steinsaltz, talmudski učenjak in rabi)

TALMUD nedvomno že stoletja zelo močno vpliva na judovsko ljudstvo. Nasprotno od zgoraj citiranih pohval pa ga sodijo tudi negativno in ga imenujejo »morje nejasnosti in zmede«. Ožigosali so ga že kot bogokletno Hudičevo delo. Po papeškem odloku so ga večkrat cenzurirali, zaplenili in celo množično sežigali na javnih evropskih trgih.

Kaj pa natanko je to delo, ki je zanetilo že toliko sporov? Zaradi česa je Talmud edinstven med judovskimi zapisi? Zakaj je bil napisan? Kako to, da je v judovstvu postal tako vpliven? Ali ima kakšno vrednost tudi za nejudovski svet?

Med 150-letnim obdobjem po uničenju templja v Jeruzalemu leta 70 n. š. so rabinski modreci v akademijah po vsem Izraelu mrzlično iskali nov temelj, na katerem bi lahko ohranjali judovske navade. Razpravljali so o različnih običajih iz njihove ustne postave in jih zbrali skupaj. Zidajoč na tem so judovstvu postavili nove omejitve in zahteve ter s tem določili smernice za vsakdanje sveto življenje brez templja. To novo duhovno strukturo so izrisali v Mišni, ki jo je v začetku tretjega stoletja n. š. sestavil Juda ha-Nasi.a

Mišna je samostojno delo; ne išče upravičenja na podlagi biblijskih referenc. Njen način razpravljanja in celo stil hebrejščine sta edinstvena, drugačna od biblijskega besedila. V Mišni citirane odločitve rabinov so vplivale na vsakdanje življenje Judov vsepovsod. Jacob Neusner tako pripominja: »Izrael je z Mišno dobil ustavo. [. . .] Zahtevala je strinjanje in poslušnost njenim pravilom.«

Kaj pa, če bi se kdo spraševal, ali imajo v Mišni citirani modri možje res enako avtoriteto kakor razodeto Pismo? Rabini so tako morali dokazati, da so nauki tanajev (učiteljev ustne postave), zapisani v Mišni, v popolnem soglasju s Hebrejskimi spisi. Treba je bilo sestaviti še nadaljnji komentar. Čutili so, da bi bilo Mišno treba razložiti in upravičiti ter dokazati, da izvira iz postave, ki jo je Mojzes dobil na Sinaju. Rabini so se čutili prisiljene dokazati, da imata ustna in pisna postava isti duh in namen. Mišna tako ni bila zadnja beseda o judovstvu, ampak je postala nov temelj verskih razprav in debat.

Talmud v pripravi

Rabini, ki so se lotili novega izziva, so bili poznani kot amoraji, »predavatelji« oziroma »razlagalci« Mišne. Vsaka akademija je bila osredinjena okrog enega vodilnega rabina. Ozek krog učenjakov in učencev je imel razprave čez vse leto. Najpomembnejši seji v letu sta potekali meseca adarja in elula, ko ni bilo toliko kmetijskega dela in se jih je lahko udeležilo tudi več sto ali celo več tisoč ljudi.

Adin Steinsaltz pojasnjuje: »Voditelj akademije je predsedoval, sedeč na stolu ali na posebnih rogoznicah. Njemu nasproti so v prvih vrstah sedeli pomembni učenjaki, tudi njegovi sodelavci ali izjemni učenci, za njimi pa vsi drugi učenjaki. [. . .] Sedežni vrstni red je temeljil na natančno določeni razvrstitvi [po pomembnosti].« Zrecitirali so odlomek iz Mišne. Nato so ga primerjali z vzporednim ali dopolnjujočim gradivom, ki so ga bili zbrali tanaji, a ni sodilo k Mišni. Nato se je začel postopek razčlenjevanja. Postavili so vprašanja ter razčlenili nasprotja, da bi med nauki našli notranjo skladnost. Da bi podprli rabinske nauke, so iz Hebrejskih spisov poiskali dokazna besedila.

Razprave so bile kljub skrbni pripravi napete, tu in tam tudi viharne. V Talmudu je citiran modrec, ki omenja »ognjene iskre«, ki so med debato švigale od ust do ust rabinov. (Hulin 137b, babilonski Talmud) O poteku dogajanja Steinsaltz pravi: »Glavar akademije oziroma neki modrec je v svojem govoru predstavil lastno razlago kake sporne zadeve. Navzoči učenjaki so ga pogosto bombardirali z vprašanji na temelju drugih virov, pogledov drugih komentatorjev ali lastnih logičnih sklepov. Razprava je bila kdaj pa kdaj zelo kratka ter omejena na nedvoumen in dokončen odgovor na dano vprašanje. Spet drugič pa so nekateri učenjaki ponudili alternativno rešitev in odprla se je velika razprava.« Sodelovali so lahko vsi navzoči. Zadeve, razčiščene na teh sejah, so poslali drugim akademijam, da so jih lahko pregledali še drugi učenjaki.

Te seje pa niso bile le neskončne legalistične razprave. Pravne zadeve, ki se tičejo pravil in predpisov judovskega verskega življenja, se imenujejo halaka. Izraz izvira iz hebrejskega korena »hoditi« in označuje, ,kako bi morali živeti‘. Vse drugo – pripovedi o rabinih in biblijskih osebah, modri reki, zamisli o verovanju in filozofiji – se imenuje hagada, iz hebrejskega korena »pripovedovati«. Med rabinsko razpravo sta se halaka in hagada med seboj prepletali.

Morris Adler v svoji knjigi The World of the Talmud komentira: »Moder učitelj je v razvlečeno in težko pravno debato posegel z odmikom na nekaj manj obtežilnega in bolj spodbudnega. [. . .] Tako tam najdemo legende in zgodovino, takratno znanost in ljudsko izročilo, biblijsko tolmačenje in biografijo, homilijo in teologijo, ki se skupaj tkejo v nekaj, kar bi se komu, ki ne pozna dobro akademskega razmišljanja, zdelo čudna mešanica neurejenih podatkov.« Akademskemu učenjaku je vsak tak odmik bil v neki namen ter povezan z bistvom pogovora. Halaka in hagada sta tako bila zidaka nove strukture, ki so jo gradili v rabinskih akademijah.

Izdelava dveh Talmudov

Glavno rabinsko središče v Palestini se je naposled preselilo v Tiberias. Druge pomembne akademije so bile v Seforisu, Cezareji in Lidi. Toda vse slabše gospodarske razmere, nenehna politična nestabilnost ter nazadnje še pritisk in preganjanje, ki sta prihajala od odpadniškega krščanstva, so pripeljali do velike preselitve v drugo večje središče judovskih prebivalcev na vzhodu, v Babilonijo.

Učenci so se iz Babilonije več stoletij stekali v Palestino, da bi se učili pri velikih rabinih na tamkajšnjih akademijah. Eden takšnih učencev je bil Aba ben Ibo, ki so mu rekli tudi Aba Arika – Aba visoki – kasneje pa poznan enostavno kot Rab. V Babilonijo se je vrnil okrog 219. leta n. š., po šolanju pri Judu ha-Nasiju, in to je zaznamovalo prelomnico duhovnega pomena babilonske judovske skupnosti. Rab je v Suri, na področju z veliko Judi, a malo učenjaki, ustanovil akademijo. Njegov sloves je tja pritegnil 1200 rednih učencev, v judovskih mesecih adarja in elula pa se jih je zbralo še na tisoče. Rabov vidnejši sodobnik Samuel je ustanovil akademijo v Nehardeji. Druge pomembne akademije so vzniknile tudi v Pumbediti in Mehozi.

Zdaj ni bilo nobene potrebe, da bi potovali v Palestino, kajti posameznik se je lahko šolal pri velikih učenjakih v Babiloniji. Oblikovanje Mišne kot ločenega besedila je pripravilo pot k popolni neodvisnosti babilonskih akademij. V Palestini in Babiloniji so se tedaj razvili različni slogi in metode učenja, vendar so s pogosto medsebojno komunikacijo in izmenjavo učiteljev med akademijami ohranjali enotnost.

Proti koncu četrtega in na začetku petega stoletja n. š. so se razmere za Jude v Palestini močno poslabšale. Val prepovedi in preganjanja, ki ga je povzročalo vse močnejše odpadniško krščanstvo, je vodil dokončen uničujoč udarec za sinedrij in položaj nasija (patriarha) okrog 425. leta n. š. Palestinski amoraji so torej za to, da bi se povzetki razprav na akademijah zagotovo ohranili, le-te začeli zbirati v eno povezano celoto. To delo, ki so ga v naglici sestavili v drugi polovici četrtega stoletja n. š., je postalo znano kot palestinski Talmud.b

Medtem ko so bile akademije v Palestini že v zatonu, so babilonski amoraji dosegali višek svojih zmožnosti. Abaye in Raba sta se lotila razpravljanj na ravni zapletenih in pretanjenih razlag, ki so kasneje postale vzorec talmudskih razčlenitev. Povzetke razprav je nato Aši, voditelj akademije v Suri (371–427 n. š.), začel kompilirati in urejati. Po Steinsaltzovem mnenju je to naredil »iz strahu, da ne bi ta zajetni kup ustnega gradiva, ki je bil brez kakega reda, utonil v pozabo«.

Toda to veliko množino gradiva ni mogel urediti en človek niti ena generacija ljudi ne. Tako so se zadnja dela urejanja babilonskega Talmuda nadaljevala še v šestem stoletju n. š., čeprav se je obdobje amorajev v Babilonu končalo že v petem stoletju n. š. Delo so opravljali saboraji, katerih ime v aramejščini pomeni »tolmači« oziroma »zagovorniki mišljenja«. Ti zadnji uredniki so razvrstili na tisoče nerešenih malenkosti in rabinske razprave iz več stoletij ter babilonski Talmud opremili s slogom in strukturo, ki sta ga naredila drugačnega od vseh prejšnjih judovskih zapisov.

Kaj je bilo s Talmudom doseženo?

Talmudski rabini so nameravali dokazati, da ima Mišna isti izvor kot Hebrejski spisi. Zakaj pa? Jacob Neusner pove: »Rečeno je bilo, da je bil pod vprašanjem položaj Mišne. Izkazalo pa se je, da je srce zadeve bila avtoriteta samih modrecev.« Da bi okrepili to avtoriteto, so v Mišni vsako vrstico, kdaj tudi vsako besedo, pregledali, preizkušali, razložili in uskladili po enem kopitu. Neusner opaža, da so rabini tako »prestavili orbito Mišne na povsem drug tir«. Ta je bila namreč narejena kot dokončana celota, zdaj pa so jo čisto razčlenili. V tem procesu je bila predelana, preoblikovana.

To novo delo, Talmud, je služilo namenom rabinov. Ti so postavili pravila razčlenjevanja in potemtakem učili ljudi razmišljati tako, kot razmišljajo oni. Verjeli so, da njihova metoda učenja in razčlenjevanja odseva Božji um. Preučevanje Talmuda je postalo samo sebi namen, oblika čaščenja – uporaba uma, kar naj bi posnemalo Boga. Naslednji rodovi so Talmud razčlenjevali po isti metodi. Kako se je to končalo? Zgodovinar Cecil Roth piše: »Talmud [. . .] je [Judom] dal značilen pečat, po čemer se razlikujejo od drugih, ter presenetljivo močno odpornost in povezanost. Njegova dialektika je poostrila njihovo presojo in jim podelila [. . .] duševno bistrino. [. . .] Talmud je preganjanemu Judu v srednjem veku dal drug svet, kamor je lahko zbežal [. . .] Dal mu je domovino, ki jo je lahko nosil s seboj, medtem ko je njegova dežela bila izgubljena.«

Talmud prav gotovo že dolgo ima moč, ko uči razmišljanja rabinov. Vendar vsi, Judje in Nejudje, se lahko vprašajo: Ali Talmud res odseva tudi Božje mišljenje? (1. Korinčanom 2:11–16)

[Podčrtni opombi]

[Okvir na strani 31]

Dva talmuda – kako se razlikujeta?

Hebrejska beseda »Talmud« pomeni »študij« oziroma »učenje«. Namen palestinskih in babilonskih amorajev je bil preučiti oziroma razčleniti Mišno. To počneta oba Talmuda (palestinski in babilonski), kako pa se razlikujeta? Jacob Neusner piše: »Prvi Talmud razčlenjuje dokaze, drugi pa raziskuje trditve; prvi v celoti ostaja znotraj meja svojega bistva, drugi jih krepko prekoračuje.«

Ker so babilonski Talmud bolj intenzivno in natančneje urejali, ni le veliko obsežnejši, ampak tudi temeljitejši in bolj prediren v svoji miselnosti in razčlenjevanju. Kadar se omenja »Talmud«, se običajno misli na babilonski Talmud. To je Talmud, ki so ga skozi stoletja največ preučevali in komentirali. Po mnenju Neusnerja je palestinski Talmud »delo sposobnosti«, babilonski pa »delo genijalnosti«.