Barnaba, »Sin tolažbe«

KDAJ vas je nazadnje kak prijatelj potolažil? Ali se spomnite, kdaj ste vi nazadnje koga potolažili? Vsi kdaj pa kdaj potrebujemo, da nas kdo spodbudi, in kako cenimo tiste, ki so tako ljubeznivi, da to storijo! Tolažiti koga pomeni vzeti si čas, da ga poslušamo, razumemo in mu pomagamo. Ali ste pripravljeni to storiti?

Človek, ki se je še zlasti odlikoval po takšni pripravljenosti, je bil Barnaba, »dober človek, poln Svetega Duha in vere«. (Dejanja 11:24, Ekumenska izdaja) Zakaj je lahko opisan kot takšen? Kaj je storil takega, da si je takšen opis zaslužil?

Velikodušno je pomagal

Njegovo pravo ime je bilo Jožef, toda apostoli so ga poimenovali z vzdevkom, ki zelo dobro opisuje njegov značaj. Dali so mu ime Barnaba, kar pomeni »Sin tolažbe«.a (Dejanja 4:36) Krščanska občina je bila komaj dobro ustanovljena. Nekateri domnevajo, da je bil Barnaba prej eden Jezusovih učencev. (Lukež 10:1, 2) Naj je to res ali ne, za sabo je zapustil dobro poročilo.

Nedolgo po binkoštih leta 33 n. š. je Barnaba, levit s Cipra, prostovoljno prodal nekaj zemlje, denar pa dal apostolom. In zakaj je to storil? Poročilo iz Dejanja apostolov nam pove, da je takrat med kristjani v Jeruzalemu bila nekakšna akcija ‚oddeljevanja vsakemu, kolikor je potreboval‘. In Barnaba je očitno vedel, da je potreba, pa je iz sočutja tudi nekaj storil glede tega. (Dejanja 4:34–37) Lahko da je bil Barnaba bogat, ali pa tudi ne, dejstvo je, da je brez obotavljanja daroval svoje gmotne dobrine in sebe za napredovanje dela v prid Kraljestva.b »Barnaba je vse ljudi in v vseh okoliščinah, ko je bilo in kogar je bilo treba spodbujati, spodbujal, kolikor je le mogel,« opaža učenjak F. F. Bruce. Da je to res, se vidi še iz druge prigode, v kateri nastopa.

Okoli leta 36 n. š. se je Savel iz Tarsa (pozneje apostol Pavel), takrat že kristjan, želel povezati z jeruzalemsko občino, »toda vsi so se ga bali in mu niso verjeli, da je učenec«. Kako naj vse v občini prepriča, da njegova spreobrnitev ni le še ena taktika več, kako bi občino uničil, temveč da je iskrena? »Tedaj se je zanj zavzel Bárnaba in ga predstavil apostolom.« (Dejanja 9:26, 27, EI; Galatom 1:13, 18, 19)

Nič ne piše, zakaj je Barnaba zaupal Savlu. »Sin tolažbe« je pač ravnal v skladu s svojim vzdevkom, poslušal je Savla in mu pomagal iz navidez brezupne težave. Savel se je zatem vrnil domov v Tars. Toda med njima se je spletlo prijateljstvo, ki se je v poznejših letih izkazalo za nepogrešljivo. (Dejanja 9:⁠30)

V Antiohiji

Okoli leta 45 n. š. so do Jeruzalema prišle novice o nenavadnih dogodkih v Sirijski Antiohiji. Veliko število grško govorečih meščanov je postalo vernih. Občina je tja poslala Barnaba raziskat položaj in organizirat delo. Boljše niso mogli izbrati. Lukež poroča: »Ko je prišel tja in videl božjo milost, se je razveselil in vzpodbujal vse, naj z vsem srcem ostanejo zvesti Gospodu, kakor so se namenili. Bil je dober človek, poln Svetega Duha in vere. In veliko ljudi se je pridružilo Gospodu.« (Dejanja 11:22–24, EI)

To pa še ni vse. Kot pove učenjak Giuseppe Ricciotti, je bil »Barnaba stvaren človek, takoj je uvidel, da je treba poprijeti za delo in poskrbeti, da bo takšnemu obetajočemu razcvetu sledila tudi obilna žetev. Potrebni so zatorej bili predvsem žanjci.« Barnaba je bil s Cipra, zato je bil verjetno navajen živeti z Nejudi. Lahko bi si mislil, da je posebej usposobljen za oznanjevanje poganom. Toda rad je tudi druge povabil k sodelovanju v tej navdušujoči in spodbudni dejavnosti.

In ob tem je pomislil na Savla. Zelo verjetno se je zavedal preroškega razodetja, kateremu je bil priča Ananija ob Savlovi spreobrnitvi in ki je govorilo, da je ta nekdanji preganjalec ‚posoda izvoljena, da ponese Jezusovo ime pred pogane‘. (Dejanja 9:15) Barnaba je tako odrinil na 200 kilometrov dolgo pot v Tars poiskat Savla. Nato sta delala skupaj celo leto in prav v tem času so bili »učenci najprvo v Antiohiji [. . .] imenovani Kristjani«. (Dejanja 11:25, 26)

Za vlade Klavdija je različne dele rimskega cesarstva prizadela huda lakota. Judovski zgodovinar Jožef poroča, da je v Jeruzalemu »veliko ljudi umrlo, ker ni bilo mogoče dobiti hrane«. Učenci v Antiohiji so tako »sklenili [. . .], naj vsak izmed učencev po svojih močeh pošlje podporo bratom, ki prebivajo v Judeji. To so tudi storili ter po posredovanju Bárnaba in Savla pošiljali prispevke starešinam.« Potem ko sta skrbno opravila nalogo, sta se z Janezom Markom vrnila v Antiohijo, kjer sta bila preroka in učitelja v občini. (Dejanja 11:29, 30, EI; 12:25; 13:1)

Posebna misijonarska naloga

Nato pa se je zgodilo nekaj izjemnega. »Ko so pa oni opravljali službo Gospodu in se postili, veli sveti Duh: Odločite mi Barnaba in Savla za delo, na katero sem ju poklical.« Pomislite! Jehovov duh je zapovedal, naj dobita posebno nalogo. »Ona pa, poslana od svetega Duha, gresta doli v Selevcijo, in odtod se peljeta po morju na Ciper.« Tudi Barnaba je torej lahko po pravici imenovan apostol ali tisti, ki je poslan. (Dejanja 13:2, 4; 14:⁠14)

Prepotovala sta Ciper, kjer se je spreobrnil Sergij Pavel, rimski guverner v tej otoški provinci, nato pa sta krenila v Pergo, ki je na južnem delu maloazijske obale. Janez Marko ju je tu zapustil in se vrnil v Jeruzalem. (Dejanja 13:13) Do tu je imel, kot je videti, vodilno vlogo Barnaba, morda ker je bil izkušenejši, od tu naprej pa Savel (zdaj preimenovan v Pavla). (Primerjaj Dejanja 13:7, 13, 16; 15:2.) Je to Barnaba kaj prizadelo? Sploh ne. Barnaba je bil zrel kristjan, ki je ponižno priznal, da Jehova tudi njegovega sodelavca koristno uporablja. Jehova je namreč želel, da bi po njiju tudi drugod slišali dobro novico.

Predno so Pavla in Barnaba izgnali iz Antiohije in Pizidije, je v bistvu že vse področje od njiju slišalo Božjo besedo in precej jih je tudi sprejelo sporočilo. (Dejanja 13:43, 48–52) V Ikoniji je »vero sprejela velika množica Judov in Grkov«. Pavla in Barnaba je to spodbudilo, da sta tam ostala kar nekaj časa »srčno govoreč v Gospodu, ki je pričeval za besedo milosti svoje in dajal, da so se znamenja in čudeži godili po njunih rokah«. Ko pa sta zvedela, da proti njima kujejo zaroto in ju hočejo kamenjati, sta modro ukrepala. Pobegnila sta in naprej delala v Likaoniji, Listri in Derbi. V Listri so jima nato sicer stregli po življenju, a sta vseeno »vlivala [. . .] pogum v srca učencev in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri. ‚Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v božje kraljestvo,‘ sta učila.« (Dejanja 14:1–7, 19–22, EI)

Ta energična oznanjevalca se nista pustila zastrašiti. Nasprotno. Vrnila sta se in krepila nove kristjane, ki so že doživljali hudo nasprotovanje, ter verjetno pomagala usposobljenim možem voditi novonastale občine.

Vprašanje obreze

Kakih 16 let po binkoštih leta 33 n. š. je bil Barnaba vpleten v zelo pomemben dogodek v zvezi z vprašanjem obreze. »In pridejo [v Sirijsko Antiohijo] nekateri iz Judeje in uče brate: Če se ne obrežete po šegi Mojzesovi, se ne morete zveličati.« Barnaba in Pavel sta iz izkušenj vedela, da to ni res, zato sta temu oporekala. Nista pa se hotela sklicevati na svojo avtoriteto, temveč sta uvidela, da gre za vprašanje, ki ga je treba razrešiti v dobro celotne bratovščine. Vprašanje sta predala bratom v vodstvenem organu v Jeruzalemu, in ti so potem rešili zadevo, pri čemer so jim bila v pomoč njuna poročila. Pavel in Barnaba, opisana kot ‚ljubljena naša, ki sta žrtvovala življenje svoje za ime Gospoda našega Jezusa Kristusa‘, sta nato skupaj z drugimi dobila nalogo, da o odločitvi poročata bratom v Antiohiji. Po prebranem pismu vodstvenega organa in govorih, so se v občini »razveselili te tolažbe« in se ‚utrdili‘. (Dejanja 15:1, 2, 4, 25–32)

‚Pride do spora‘

Morda pa ob vseh teh dobrih stvareh, ki smo jih zvedeli o Barnabu, menimo, da ga nikakor ne bi mogli v vsem posnemati. Toda ta »Sin tolažbe« je bil ravno tako nepopoln, kot smo vsi drugi. Ko sta se s Pavlom odpravljala na drugo misijonarsko potovanje obiskat občine, je prišlo do nesoglasja. Barnaba je hotel s sabo vzeti svojega bratranca Janeza Marka, Pavlu pa se to ni zdelo primerno, ker ju je ta na prvem potovanju zapustil. »Med njima [je] prišlo do spora, tako da sta se razšla. Bárnaba je z Markom odplul na Ciper. Pavel pa si je izbral Sila in odpotoval« drugam. (Dejanja 15:36–40, EI)

Kako žalostno! Pa vendar nam ta dogodek pove še nekaj o Barnabovi osebnosti. »Bilo je čisto v Barnabovem dobrem slogu, da je bil pripravljen tvegati in Marku še v drugič zaupal,« pravi neki učenjak. In morda je, kot ta pisec še nadaljuje, prav »Barnabovo zaupanje vanj tudi njemu samemu obnovilo samozaupanje in ga spodbudilo k novim nalogam«. In glede na to, kako se je vse skupaj izteklo, je bilo Barnabovo zaupanje popolnoma upravičeno, saj je čez čas tudi Pavel priznal, da je Marko koristen za krščansko službo. (2. Timoteju 4:11; primerjaj Kološanom 4:⁠10.)

Barnabov zgled nas lahko spodbudi, da si za potrte vzamemo čas, da jih poslušamo, skušamo razumeti in spodbuditi ter tudi praktično pomagamo, kadar vidimo, da je to treba. Že samo poročilo o njegovi pripravljenosti, da krotko in pogumno služi svojim bratom, kakor tudi o odličnih rezultatih tega, je samo po sebi spodbuda. Kakšen blagoslov je, da so tudi v današnjih občinah ljudje, kakršen je bil Barnaba!

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 23]

Barnaba je bil »dober človek, poln Svetega Duha in vere«