Kakšna bo vaša prihodnost?

ČE JE Bog vseveden, če mu je znana vsa preteklost, sedanjost in prihodnost, mar ni potem vse načrtovano tako, da se zgodi točno, kakor je Bog predvidel? Če je Bog predvidel in odredil, kakšno bo življenje in končna usoda vsakega človeka, ali se zares more reči, da lahko svobodno odločamo o svoji življenjski poti, o svoji prihodnosti?

O teh vprašanjih razpravljajo že več stoletij. Vendar večja verstva še vedno ločujejo nesoglasja. Ali se Božjo sposobnost vnaprejšnje vednosti more uskladiti s človekovo svobodno voljo? Kje naj iščemo odgovor?

Milijoni ljudi po vsem svetu bi se strinjali, da Bog komunicira s človeštvom po svoji napisani Besedi, ki jo je dal po svojih predstavnikih, prerokih. Koran denimo ima za Božja razodetja: taurat (Toro, Postavo oziroma Mojzesovo peteroknjižje), zabur (Psalme) in indžil (evangelije, Krščanske grške spise ali »Novo zavezo«) ter to, kar je bilo razodeto Izraelovim prerokom.

V Krščanskih grških spisih beremo: »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje.« (2. Timoteju 3:16, SSP) Očitno naj bi torej vsako prejeto vodilo oziroma razlaga navsezadnje izviralo od samega Boga. Ali torej ne bi bilo modro raziskati zapisov Božjih starejših prerokov? Kaj ti razodevajo o naši prihodnosti?

Vnaprej zapisana prihodnost

Vsak, ki je prebral Sveto pismo, ve, da je v njem dobesedno na stotine prerokb. Zgodovinski dogodki, kot so padec staroveškega Babilona, obnova Jeruzalema (šesto in peto stoletje pr. n. š.) ter vzpon in padec starodavnih kraljev Medo-Perzije in Grčije, so bili vsi napovedani do podrobnosti. (Izaija 13:17–19; 44:24–45:1; Daniel 8:1–7, 20–22) Spolnitev takšnih prerokb je eden največjih dokazov, da je Sveto pismo zares Božja Beseda, kajti le Bog ima moč, da predvidi, kot tudi določi, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. V tem pomenu je v Svetem pismu res vnaprej zapisana prihodnost.

Bog sam izjavlja: »Jaz [sem] Bog mogočni in nobenega ni drugega, da sem Bog, in nihče ni meni enak, ki oznanjam od početka konec in od starodavnosti, kar se ni še zgodilo; ki velim: Sklep moj bo stal in storil bom vse, kar me veseli [. . .] Govoril sem in tudi storim, da pride tisto; načrt sem napravil, pa tudi izvršim tisto.« (Izaija 46:9–11; 55:10, 11) Že samo ime, s katerim se je Bog dal razpoznati svojim staroveškim prerokom, je Jehova, ki dobesedno pomeni »On povzroča, da postaja«.a (1. Mojzesova 12:7, 8; 2. Mojzesova 3:13–15; Psalm 83:18) Bog se razodeva kot On, ki postane izpolnitelj svoje besede, On, ki vedno spolni svoje namene.

Bog tako svojo sposobnost vnaprejšnje vednosti uporablja pri uresničevanju svojih namenov. Pogosto jo uporablja, da posvari hudobne pred bližajočo se sodbo, pa tudi za to, da svojim služabnikom dá upanje na rešitev. Toda ali Bog to moč neomejeno uporablja? Ali je v Svetem pismu kakšen dokaz za to, da so stvari, za katere se je Bog odločil, da jih ne ve vnaprej?

Ali Bog ve vse vnaprej?

Vse trditve v podporo predestinaciji temeljijo na predpostavki, da Bog – ker pač neizpodbitno ima moč, da vnaprej ve za prihodnje dogodke ter jih določa – prav gotovo ve vse, tudi prihodnja dejanja vsakega posameznika. Toda ali je ta predpostavka pravilna? To, kar Bog razodeva v Svetem pismu, kaže drugače.

Pismo denimo pravi, da »je Bog izkušal Abrahama« s tem, da mu je zapovedal, naj mu v žgalno daritev žrtvuje sina Izaka. Ko ga je Abraham že hotel žrtvovati, ga je Bog ustavil in dejal: »Sedaj sem spoznal, da se bojiš Boga, ker mi nisi odrekel sinú svojega, edinca svojega.« (1. Mojzesova 22:1–12) Ali bi Bog res to rekel, če bi že vnaprej vedel, da bo Abraham ubogal njegovo zapoved? Ali bi to bil pošten preizkus?

Stari preroki nadalje poročajo, da je Bog večkrat govoril, kako ,mu je žal‘ nečesa, kar je naredil oziroma je nameraval narediti. Bog je denimo dejal, da mu je bilo »žal [iz hebrejskega nahám], da je postavil Savla za kralja Izraelu«. (1. Samuelova 15:11, 35; primerjaj Jeremija 18:7–10; Jona 3:10.) Ker je Bog popoln, te vrstice ne morejo pomeniti, da je z izborom Savla za prvega izraelskega kralja naredil napako. Z gotovostjo pa kažejo, da je bilo Bogu žal, da se je Savel izkazal za nevernega in neposlušnega. Bilo bi nesmiselno, da bi Bog o sebi izrekel kaj takega, če bi že vnaprej vedel, kako bo Savel ravnal.

Ista beseda se pojavlja v najstarejšem delu Pisma, kjer glede Noetovih dni piše: »Bilo [je] žal GOSPODU, da je naredil človeka na zemlji, in bolelo ga je v srce. In reče GOSPOD: Potrebil bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje [. . .] ker žal mi je, da sem [ga] naredil.« (1. Mojzesova 6:6, 7) Tu zopet kaže, da človekovih dejanj Bog ne določa vnaprej. Bog je obžaloval, žaloval in celo bolelo ga je, ne ker bi on narobe ravnal, ampak ker se je razrasla človekova hudobija. Stvarniku je bilo žal, da je naposled bilo treba uničiti vse človeštvo, razen Noeta z družino. Bog nam zagotavlja: »Nikakor mi ni po volji smrt brezbožnikova.« (Ezekiel 33:11; primerjaj 5. Mojzesova 32:4, 5.)

Ali je torej Bog vnaprej vedel in celo odredil, da naj pride do Adamovega padca v greh, pa tudi do kasnejših katastrofalnih posledic za človeško družino? Kar smo pretehtali, kaže, da to ne more biti res. In kar je še važnejše: če bi Bog vse to vnaprej vedel, bi z ustvaritvijo človeka postal začetnik greha ter bil premišljeno odgovoren za vso človeško hudobijo in trpljenje. To pa se, jasno, ne dá uskladiti s tem, kar Bog v Pismu razodeva o sebi. On je Bog ljubezni in pravice, ki sovraži hudobijo. (Psalm 33:5; Pregovori 15:9; 1. Janezov 4:8)

Človekovi usodi

Sveto pismo ne razodeva, da bi Bog kako vnaprej določil oziroma predestiniral našo osebno prihodnost. Razodeva pa, da je Bog človeku napovedal le dve mogoči usodi. Vsakomur daje svobodno voljo, da izbere, katera usoda bo njegova. Prerok Mojzes je že dolgo tega razglasil Izraelcem: »Predložil sem ti danes življenje in smrt, [. . .] izvoli si torej življenje, da bi živel ti in zarod tvoj, da ljubiš GOSPODA, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga oklepaš; zakaj v tem je tvoje življenje in podaljšanje tvojih dni.« (5. Mojzesova 30:19, 20) Božji prerok Jezus je vnaprej opozoril: »Pojdite noter skozi tesna vrata: ker prostorna so vrata in široka je pot, ki vodi v pogubljenje, in mnogo jih je, ki po njej hodijo; toda tesna so vrata in ozka je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Matevž 7:13, 14) Dvoje poti, dvoje usod. Naša prihodnost je odvisna od naših lastnih dejanj. Poslušati Boga pomeni življenje, ne poslušati ga pa smrt. (Rimljanom 6:23)

Bog »ukazuje [. . .] vsem ljudem povsod, naj se izpokore; zato ker je določil dan, ob katerem bo sodil vesoljni svet v pravičnosti«. (Dejanja 17:30, 31) Prav kakor se je večina človeštva v Noetovih dneh odločila, da ne bo poslušala Boga, in bila uničena, tako tudi danes večina ne spoštuje Božjih zapovedi. Toda Bog še ni določil, kdo bo uničen in kdo rešen. V resnici Božja Beseda pravi, da »noče, da se kdo pogubi, ampak da vsi pridejo do izpokorjenja«. (2. Petrov 3:9) Tudi zelo hudobni ljudje se lahko skesajo, postanejo poslušni in naredijo potrebne spremembe, da bi si pridobili Božjo naklonjenost. (Izaija 1:18–20; 55:6, 7; Ezekiel 33:14–16; Rimljanom 2:4–8)

Poslušnim Bog obljublja večno življenje v miru polnem raju, na zemlji, očiščeni vse hudobije, nasilja in vojne, na svetu, kjer ne bo več lakote, trpljenja, bolezni in smrti. (Psalm 37:9–11; 46:9; Izaija 2:4; 11:6–9; 25:6–8; 35:5, 6; Razodetje 21:4) Celo mrtvi bodo obujeni in dana jim bo možnost, da služijo Bogu. (Daniel 12:2; Janez 5:28, 29)

»Opazuj poštenega in glej pravičnega,« pravi psalmist, »res, bodočnost ima mož miru [kajti prihodnost tega moža bo polna miru, NW]. Prestopniki pa poginejo vsi skupaj, zarod brezbožnih se iztrebi.« (Psalm 37:37, 38) Kakšna bo vaša prihodnost? Vse je odvisno od vas. Izdajatelji te revije vam bodo z veseljem priskrbeli nadaljnje informacije, da bi si mogli zagotoviti srečno, mirno prihodnost.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Bog uporablja svojo moč vnaprejšnje vednosti pri uresničevanju svojih namenov

[Poudarjeno besedilo na strani 8]

Bog »noče, da se kdo pogubi, ampak da vsi pridejo do izpokorjenja«. (2. Petrov 3:9)

[Slika na strani 7]

Če bi Bog vedel vnaprej, da bo Abraham pripravljen žrtvovati svojega sina, ali bi to bil pošten preizkus?