Ali se predestinacijo da uskladiti z Božjo ljubeznijo

»PREDESTINACIJO opredeljujemo kot večni Božji načrt, ki za vsakogar določa, kaj bo Bog z njim storil. Ni namreč vseh ustvaril z enakimi možnostmi, temveč je nekatere vnaprej določil za večno življenje, druge pa za večno prekletstvo.«

Tako je svojo zamisel o predestinaciji opredelil protestantski reformator Žan Kalvin v knjigi Institution de la religion chrétienne. Ta koncept temelji na zamisli, da je Bog vseveden in da dejanja njegovih stvarjenj ne morejo vnesti dvoma o njegovih namenih ali ga pripraviti do tega, da bi delal spremembe.

Toda ali bi se dalo iz Biblije res kaj takega sklepati o Bogu? Še pomembneje pa se je vprašati, ali je takšno pojasnilo združljivo z Božjimi lastnostmi, zlasti z najodličnejšo Božjo lastnostjo — ljubeznijo?

Bog more napovedovati prihodnost

Bog je zmožen napovedati prihodnost. O sebi govori kot o tistem, ,ki oznanja od početka konec in od starodavnosti, kar se ni še zgodilo; ki veli: Sklep moj bo stal in storil bom vse, kar me veseli‘ (Izaija 46:10). Skozi vso človeško zgodovino je Bog dajal svoje prerokbe zapisovati, da bi pokazal, da ima predvednost ter lahko napove dogodke, preden se zgodijo.

Tako je Jehova v dnevih Belsazarja, kralja Babilona, preroku Danielu razložil pomen njegovih sanj o dveh zvereh, ko je ena spodrinila drugo, z besedami: »Oven z dvema rogoma, ki si ga videl, so kralji Medije in Perzije. Kosmati kozel pa je kralj grški« (Daniel 8:20, 21). Očitno je Bog uporabil svojo predvednost, da bi razodel zaporedje svetovnih sil. Tedaj prevladujoče babilonsko cesarstvo bo zamenjala Medo-Perzija in nato Grčija.

Prerokbe pa se lahko nanašajo tudi na posameznika. Prerok Miha je na primer objavil, da se bo Mesija rodil v Betlehemu (Miha 5:1, v NW 5:2). Tudi v tem primeru se je Bog oprl na svojo predvednost. Ta dogodek pa je bil naznanjen s posebnim namenom — da bi se ugotovilo, kdo je Mesija. Ta primer tudi ne opravičuje posploševanja doktrine o predestinaciji, ki zajema vsakega posameznika.

Nasprotno, Sveto pismo odkriva, da so tudi primeri, ko se Bog odloči, da za razplet ne bo vedel vnaprej. Tik pred uničenjem Sodome in Gomore je objavil: »Zdaj pa pojdem doli in videl bom, ali so docela tako delali, kakor se glasi njih vpitje, ki je prišlo do mene; če pa ne, bom spoznal« (1. Mojzesova 18:21). Ta odlomek jasno pokaže, da Bog ni vedel, koliko se bo pokvarjenost razmahnila v teh mestih, dokler stvari ni raziskal.

Res je, Bog dogodke lahko predvidi; toda v mnogih primerih se je odločil, da svoje predvednosti ne bo uporabil. Ker je Bog vsemogočen, lahko svoje zmožnosti uporablja svobodno, kakor sam hoče, in ne kakor bi to hoteli nepopolni ljudje.

Bog, ki zna pravilno urejati stvari

Nekateri govorijo tako kakor Kalvin, namreč da je Bog človeku namenil padec, še preden ga je ustvaril, ter že vnaprej, še pred tem padcem, določil ,izbrance‘. Toda če bi bilo to res, ali ne bi bilo hinavsko od Boga, da Adamu in Evi ponudi obet večnega življenja in se pri tem v polni meri zaveda, da ga ne bosta mogla uresničiti? Še več, Sveto pismo nikjer ne zanika, da prvi ljudski par ne bi imel možnosti izbire: ali spoštovati božanska navodila in živeti večno ali pa jih zavreči in umreti (1. Mojzesova, 2. poglavje).

Toda ali je Adamov in Evin greh res spodnesel Božji namen? Ne, kajti takoj po njunem grehu je Bog objavil, da bo proizvedel »seme«, ki bo uničilo Satana in njegove pomagače, ter ponovno uredil zadeve na zemlji. Kakor nekaj insektov vrtnarju ne more onemogočiti dobrega pridelka, tako tudi Adamova in Evina neposlušnost ne bo Bogu preprečila spremeniti zemlje v raj (1. Mojzesova, 3. poglavje).

Kasneje je Bog razodel, da bo potomcu kralja Davida zaupal kraljestveno vlado in da se mu bodo v tem Kraljestvu pridružili še drugi. Tem drugim se pravi tudi »svetniki Najvišjega«. (Daniel 7:18; 2. Samuelova 7:12; 1. letopisov 17:11)a

Napovedati ni isto kot predestinirati

Bog se ni odločil vedeti, katero pot bo ubralo človeštvo, in to dejstvo mu ni preprečilo, da ne bi prerokoval o posledicah človekovega dobrega ali slabega ravnanja. Mehaniku, ki opozori voznika pred slabim stanjem vozila, ni moč naprtiti odgovornosti, če pride do nesreče, oziroma ga obtožiti, da jo je določil vnaprej. Podobno se tudi Boga ne more obtožiti, da je vnaprej določil žalostne posledice ravnanja posameznikov.

Isto velja za potomce prvega človeškega para. Preden je Kajn ubil svojega brata, ga je Jehova postavil pred izbiro. Ali bo grehu gospodoval on ali pa bo greh zagospodoval nad njim? Nič v pripovedi ne kaže na to, da bi Jehova že vnaprej odločil, da bo Kajn slabo izbral in umoril svojega brata. (1. Mojzesova 4:3-7)

Kasneje je mojzesovska postava Izraelce svarila pred tem, kaj bi se zgodilo, če bi se odvrnili od Jehova, na primer tako da bi si jemali žene izmed poganskih narodov. Kar je bilo napovedano, se je zgodilo. To je razvidno iz primera kralja Salomona, ki je v svojih kasnejših letih pod vplivom svojih tujih žena postal malikovalec (1. kraljev 11:7, 8). Bog je pač svaril svoje ljudstvo, ni pa vnaprej določil, kakšno bo posameznikovo ravnanje.

Krščanski izvoljenci ali izbranci so spodbujeni, naj vztrajajo, če ne želijo ostati brez obljubljene nagrade, da bodo s Kristusom kraljevali v nebesih (2. Petrov 1:10; Razodetje 2:5, 10, 16; 3:11). Čemu sicer takšni opomini, če bi bil poklic izbrancev že končno veljaven, so se spraševali nekateri teologi v preteklosti?

Predestinacija in Božja ljubezen

Človek je bil obdarjen s svobodno voljo, ustvarjen je bil »po Božji podobi« (1. Mojzesova 1:27). Svobodna volja je bila neobhodna, če naj bi ljudje Boga častili in mu služili iz ljubezni, ne pa kot roboti, ki jim je vsak gib določen vnaprej. Ljubezen, ki bi jo kazala inteligentna, svobodna stvarjenja, bi Bogu omogočala zavračati krive obtožbe. On pravi: »Bodi moder, sin moj, in razveseljuj srce moje, da lahko odgovorim njemu, ki bi mi kaj očital« (Pregovori 27:11).

Če bi za Božje služabnike res veljala predestinacija — programiranje, kot bi rekli — ali se ne bi podvomilo o pristnosti njihove ljubezni do Stvarnika? Pa tudi ali Bog ne bi bil v nasprotju s svojo nepristranostjo, če bi izbral ljudi, ki bi jih vnaprej določil za slavo in veselje, ne da bi pri tem upošteval njihove osebne zasluge? Poleg tega pa bi to — da bi bili nekateri deležni takšnega prednostnega ravnanja, drugi pa bi bili določeni za večno kazen — v »izvoljenih« ali »izbranih« komajda, če sploh, prebudilo hvaležnost. (1. Mojzesova 1:27; Job 1:8; Dejanja apostolov 10:34, 35)

Navsezadnje pa je tudi Kristus zapovedal svojim učencem, naj oznanjajo dobro vest vsemu človeštvu. Če bi Bog že izbral tiste, ki jih bo rešil, ali to ne bi dušilo gorečnosti, ki jo kristjani kažejo v evangeliziranju? Ali ne bi to oznanjevalskega dela v osnovi naredilo brezpredmetno?

Nepristranska Božja ljubezen je najmočnejša sila, ki lahko človeka žene, da mu to ljubezen vrača. Bog je svojo ljubezen izrazil v najvišji obliki s tem, ko je žrtvoval svojega Sina v korist nepopolnega, grešnega človeštva. Predvednost, ki jo je imel Bog o svojem Sinu, je primer zase, ki pa zagotavlja, da bodo na Jezusu temelječe obljube o obnovitvi zares izpolnjene. Verujmo torej v tega Sina in se bližajmo Bogu. Pokažimo cenjenje in sprejmimo Božje povabilo, naj pridemo v dober odnos z našim Stvarnikom. Bog danes naslavlja to vabilo na vse, ki hočejo uveljaviti svobodno voljo in pokazati, da ga ljubijo.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 7]

VNAPREJ DOLOČEN RAZRED

»Katere je [Bog] naprej spoznal, te je tudi vnaprej odločil [predestiniral, New International Version], da bodo enaki podobi njegovega Sinu, da bi on prvorojenec bil med mnogimi brati. In katere je naprej odločil [predestiniral, NIV], te je tudi poklical, in katere je poklical, te je tudi opravičil, in katere je opravičil, te je tudi oslavil« (Rimljanom 8:29, 30). Kako naj razumemo izraz »vnaprej odločil«, ki ga je v teh vrsticah uporabil Pavel?

Pavlovo razglabljanje na tem mestu še ne pomeni končnoveljavnega dokaza v prid posameznikove predestinacije. Dictionnaire de théologie catholique iz zgodnejšega razdobja našega stoletja razlaga Pavlove besede iz 9. do 11. poglavja Lista Rimljanom: »Med katoliškimi učenjaki vse bolj prevladuje mnenje, da dejanska zamisel o predestinaciji glede večnega življenja ni jasno izražena.« Isti priročnik zatem navaja M. Lagrange, ki pravi: »Vprašanje, o katerem je Pavel govoril v prvi vrsti, v nobenem pogledu ni imelo opraviti s predestinacijo in vnaprejšnjim prekletstvom, temveč zgolj s pozivom Nejudom h krščanski milosti, katerega antiteza je nezaupljivost Judov. [. . .] Zadeva skupine, Nejude, Jude, ne pa konkretnih posameznikov neposredno« (Podčrtano v navedku).

Novejši in enak sklep o teh poglavjih (9-11) daje Jerusalem Bible, ki zapiše: »Tema teh poglavij torej ni problem individualne predestinacije k slavi ali celo k veri, temveč Izraelov delež v razvoju rešenjske zgodovine, ki je edini problem, ki ga načenja S[tara] Z[aveza].«

Zadnje vrstice 8. poglavja Lista Rimljanom spadajo v isto sobesedilo. Te vrstice nas lahko torej po pravici spomnijo, da je Bog predvidel obstoj razreda oziroma skupine izmed človeštva, ki bo poklican, da kraljuje s Kristusom, pa tudi zahtev, ki jih morajo izpolnjevati — in to brez vnaprejšnje določitve konkretnih izbranih posameznikov, saj bi bilo to v nasprotju z Božjo ljubeznijo in pravičnostjo.