Ali nam je prihodnost vnaprej zapisana?
KRISTJAN, musliman, jud, hindujec ali pripadnik kake druge vere – ljudje vseh verskih prepričanj doživljajo nesreče in zaradi njih žalujejo.
Šestega decembra 1997 se je denimo v sibirskem mestu Irkutsk zgodila velika nesreča. Orjaško transportno letalo AN-124 je ravno vzletelo, ko sta mu odpovedala dva od motorjev. S polnim rezervoarjem goriva se je zaletelo v stanovanjsko poslopje. Številne stanovanjske hiše so zajeli plameni ter mnogim nemočnim stanovalcem, tudi nedolžnim otrokom, prinesli smrt in poškodbe.
Na sibirskem območju, kjer je prišlo do te nesreče, po vsej verjetnosti živijo ljudje različnih verskih pogledov. Nekateri morda zatrjujejo, da verjamejo v krščanstvo, a kljub temu lahko mislijo, da je nesreča delo usode. Ti in drugi morda menijo: ,To je bila Božja volja,‘ in ,Če pobiti ne bi umrli tako, kot so, bi umrli kako drugače: to je bila njihova usoda.‘
Takšno razmišljanje, bodisi izrečeno bodisi ne, je odsev zamisli, ki jo pogosto najdemo v mnogih verah po vsem planetu: usoda. Mnogi verjamejo, da je naša prihodnost, od dneva rojstva pa do smrti, kako vnaprej zapisana.
Verovanje v usodo ima različne oblike, zato je z eno definicijo težko zajeti vse. Temeljno sporočilo usode je zamisel, da je vse, kar se zgodi, vsako početje, vsak dogodek, najsibo dober ali slab, neogibno; je usojeno, kajti vnaprej ga je določila neka višja sila, ki presega človeški nadzor. Takšno zamisel se lahko zasledi v astrologiji, v hinduistični in budistični karmi, pa tudi v doktrini o predestinaciji v tako imenovanem krščanstvu. Še v stari Babiloniji so ljudje verovali, da bogovi nadzirajo usodo in prihodnost po neki zapisani listini. Vsak bog, ki naj bi vodil te »tablice usode«, je lahko določeval usodo ljudem, kraljestvom in celo samim bogovom.
Mnogi verniki so prepričani, da, preden se nekdo rodi, Bog po božanskem odloku določi, kaj vse se mu bo zgodilo, tudi kako dolgo bo živel, ali bo moški ali ženska, bogat ali reven, nesrečen ali srečen. Rečeno je, da vse to obstaja v Božjih mislih ali piše v knjigi, še preden se uresniči. Nič neobičajnega torej ni, če vernik takrat, ko se zgodi nesreča, reče »mektoub« oziroma ,pisano je‘! Misli se tudi, da če Bog ve vse vnaprej, mora tudi določati, kdo ga bo poslušal in kdo ne. Mnogi privrženci tako verjamejo, da je Bog za posameznika, še preden se rodi, že določil, ali mu je usojena večna sreča v raju ali pa bo prejel večno obsodbo.
Morda menite, da to zveni zelo podobno doktrini o predestinaciji, ki jo učijo v nekaterih cerkvah tako imenovanega krščanstva. Najpomembnejši protestantski zagovornik predestinacije je bil francoski reformator Jean Kalvin v 16. stoletju. Predestinacijo je definiral kot »večni odlok Boga, ki z njim določa, kaj bo naredil z vsakim človekom. Niso vsi enako ustvarjeni, nekaterim je namreč vnaprej določeno večno življenje, drugim pa večna obsodba.« Kalvin je še trdil: »Bog ni le predvidel pregreška prvega človeka ter z njim pokvare njegovega potomstva, ampak je tako po svoji volji tudi sam uredil.«
V predestinacijo in fatalizem pa vsi člani religije, ki to uči, osebno ne verjamejo. Nekateri pravilno povedo, da verski zapisi omenjajo človekovo svobodno voljo. Pravzaprav so med sabo glede tega, ali so človekova dejanja plod njegove svobodne izbire ali pa jih je Bog vnaprej določil, zelo neenotni. Nekateri denimo trdijo, da mora človek svobodno izbirati in delati, če naj ga Bog, ki je pravičen, ima za odgovornega njegovih dejanj. Drugi pravijo, da Bog ustvarja človekova dejanja, toda človek jih nekako »privzame« in postane zanje odgovoren. Na splošno rečeno so potemtakem mnogi prepričani, da je vsak dogodek našega vsakdanjega življenja, velik in majhen, Bog že bil odredil.
V kaj pa verjamete vi? Ali je Bog že določil, kakšna bo vaša prihodnost? Ali ljudje res imajo svobodno voljo, sposobnost, da se zares odločajo glede svoje prihodnosti? V kolikšni meri je naša usoda odvisna od naših lastnih dejanj? Na ta vprašanja si bomo prizadevali odgovoriti v naslednjem članku.
[Navedba vira slike na strani 3]
SEL/Sipa Press