Karizma – v hvalo človeku ali v slavo Bogu?

»VLADAR naj ne bi nadkriljeval svojih podložnikov le v tem, da je boljši od njih, ampak bi jih moral znati tudi nekako uročiti,« je napisal Ksenofont, slavni grški vojskovodja. Takšnemu ,uroku‘ bi danes mnogi rekli karizma.

Seveda nima vsak človeški vladar karizme. Toda kateri imajo to sposobnost, jo rabijo za to, da v množicah vzbudijo predanost in da z njimi manipulirajo v svoj namen. Morda je najbolj razvpit, še ne tako star zgled Adolf Hitler. »[Leta 1933] je Hitler za večino Nemcev imel – ali pa je skoraj dosegel – sij pravega karizmatičnega voditelja,« piše William L. Shirer v svoji knjigi The Rise and Fall of the Third Reich. »Naslednjih dvanajst nevihtnih let so mu slepo sledili, kakor da bi imel v lasti božansko presojo.«

Tudi verska zgodovina je polna karizmatičnih voditeljev, ki so v ljudeh vzbujali predanost do njih, vendar so sledilcem prinesli nesrečo. »Varujte se, da vas kdo ne zapelje!« je svaril Jezus. »Mnogo jih namreč pride z imenom mojim, govoreč: Jaz sem Kristus, in mnogo jih zapeljejo.« (Matevž 24:4, 5) Karizmatični lažni Kristusi se niso pojavljali le v prvem stoletju. V sedemdesetih letih tega stoletja se je tako Jim Jones proglasil za »mesija Ljudskega svetišča«. Opisovali so ga kot »karizmatičnega duhovnika« z »nenavadno močjo nad ljudmi«, in 1978. leta je povzročil enega od največjih množičnih samomorov v zgodovini.a

Karizma je očitno lahko nevaren dar. Biblija pa govori o drugačnem daru oziroma darovih, ki so od Boga in na razpolago vsem v vsesplošno korist. Grška beseda za ta dar je khárisma in v Bibliji se pojavi 17-krat. Neki grecist jo definira kot ,zastonjski in nezaslužen dar; nekaj, kar je dano nekomu brez njegovega truda in zasluge; nekaj, kar izvira iz Božje milosti in česar se nikoli ne bi dalo doseči ali pridobiti s človekovim lastnim trudom‘.

Iz svetopisemskega gledišča je khárisma torej dar, prejet zaradi Božje nezaslužene dobrotljivosti. Katere darove nam je Bog med drugim tako dobrotljivo dal? In kako jih lahko rabimo njemu v hvalo? Oglejmo si tri takšne milostne darove.

Večno življenje

Največji od vseh darov je nedvomno večno življenje. Pavel je občini v Rimu pisal: »Plačilo za greh je smrt, a milostni dar [khárisma] Božji je večno življenje v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.« (Rimljanom 6:23) Vredno je biti pozoren na to, da je »plačilo« (smrt) nekaj, kar s svojo grešno naravo zaslužimo, čeprav neprostovoljno. Na drugi strani pa nam Bog daje na razpolago večno življenje, kar je nekaj popolnoma nezasluženega in si ga z lastnimi zaslugami ne bi mogli nikoli pridobiti.

Dar večnega življenja bi morali čuvati kakor zaklad in ga deliti tudi drugim. Ljudem lahko pomagamo, da spoznajo Jehova, mu služijo in imajo prednost pridobiti si večno življenje. V Razodetju 22:17 piše: »Duh in nevesta govorita: Pridi! In kdor sliši, naj reče: Pridi! In kdor je žejen, pridi; kdor hoče, vzemi vodo življenja brezplačno.«

Kako lahko druge vodimo do te življenje dajajoče vode? Predvsem z učinkovito rabo Biblije v strežbi. Res je, da ponekod po svetu ljudje redkokdaj berejo ali razmišljajo o duhovnih stvareh, toda vedno je kaka priložnost, da nekomu ,zbudimo uho‘. (Izaija 50:4) Pri tem se lahko zanašamo na Biblijino vzgibalno silo, kajti »živa je [. . .] beseda Božja in krepka«. (Hebrejcem 4:12) Božja Beseda lahko bodisi s svojo uporabno modrostjo, bodisi z dano tolažbo in upanjem, ali pa z razjasnitvijo smisla življenja gane srce ljudi in jih pripelje na pot življenja. (2. Timoteju 3:16, 17)

Na Bibliji temelječa literatura nam tudi pomaga govoriti: »Pridi!« Prerok Izaija je napovedal, da bo v tem obdobju duhovne teme ,GOSPOD sijal nad‘ svojim ljudstvom. (Izaija 60:2) Ta Jehovov blagoslov odsevajo tudi izdaje Watch Tower Society in vsako leto vodijo tisoče ljudi k Jehovu, k Viru duhovne razsvetlitve. Na straneh teh izdaj se ne povzdiguje posameznikov. Uvod Stražnega stolpa tako pojasnjuje, da je »namen Stražnega stolpa [. . .], da poveličuje Boga Jehova kot Suverenega gospodarja vesolja. [. . .] Spodbuja k verovanju v Božjega že vladajočega Kralja, Jezusa Kristusa, čigar prelita kri omogoča človeštvu doseči večno življenje.«

Neka polnočasna krščanska strežnica, ki je veliko let imela v strežbi viden uspeh, takole pravi glede vrednosti Stražnega stolpa in Prebudite se! pri delu, v katerem pomaga ljudem zbližati se z Bogom: »Ko biblijski učenci začnejo brati ter uživati ob Stražnem stolpu in Prebudite se!, hitro napredujejo. Reviji sta zame neprecenljiva pripomočka pri pomoči ljudem, da spoznajo Jehova.«

Službene prednosti

Krščanskemu učencu Timoteju je bil podeljen drugačen dar, ki je vreden posebne pozornosti. Apostol Pavel mu je dejal: »Ne zanemarjaj daru milosti [khárisma], ki je v tebi, ki ti je bil dan po proroštvu s pokladanjem rok starejšinstva.« (1. Timoteju 4:14) Kaj je bil ta dar? Šlo je za Timotejevo postavitev za potujočega nadzornika, službeno prednost, ki jo je moral odgovorno opravljati. Pavel je v istem odstavku Timoteja opominjal: »Skrbi za branje, za opominjanje in poučevanje. Pazi nase in na svoje poučevanje. Vztrajaj v tem. Če boš namreč ravnal tako, boš rešil sebe in tiste, ki te poslušajo.« (1. Timoteju 4:13, 16, SSP)

Tudi današnji starešine morajo varovati svoje službene prednosti. To lahko naredijo tudi tako, da, kakor je poudaril Pavel, ,pazijo na svoje poučevanje‘. Ne posnemajo svetnih karizmatičnih voditeljev, temveč usmerjajo pozornost na Boga, ne nase. Njihov Zgled, Jezus, je bil bleščeč učitelj z nedvomno privlačno osebnostjo, vendar je slavo ponižno usmerjal k svojemu Očetu. »Moj nauk ni moj, ampak tega, ki me je poslal,« je objavil. (Janez 5:41; 7:16)

Jezus je svojega nebeškega Očeta oslavil tako, da je kot avtoriteto svojega poučevanja uporabljal Božjo Besedo. (Matevž 19:4–6; 22:31, 32, 37–40) Pavel je podobno poudaril potrebo, da se nadzorniki ,trdno držijo zanesljive besede, ki je v skladu z naukom‘. (Titu 1:9, SSP) Starešine bodo s tem, ko bodo svoje govore trdno temeljili na Pismu, pravzaprav govorili kakor Jezus: »Besed, ki jih vam jaz pravim, ne govorim sam od sebe.« (Janez 14:10)

Kako se lahko starešine ,trdno držijo zanesljive besede‘? Tako, da svoje govore in občinske naloge osredinijo na Božjo Besedo ter razložijo in poudarijo uporabljene svetopisemske odlomke. Govornik lahko z dramatičnimi ponazoritvami ali zabavnimi anekdotami (še zlasti, če jih preveč poudarja) odvrne poslušalce od Božje Besede in pritegne pozornost na svoje sposobnosti. Po drugi strani pa so biblijske vrstice tiste, ki bodo navzočim segle v srce in jih spodbudile. (Psalm 19:7–​9; 119:40; primerjaj Lukež 24:32.) Takšni govori usmerjajo manj pozornosti na ljudi in dajo več slave Bogu.

Starešine lahko postanejo učinkovitejši učitelji tudi tako, da se učijo drug od drugega. Enako, kakor je Pavel pomagal Timoteju, tako si lahko starešine pomagajo med sabo. »Železo se z železom ostri, in mož ostri pogled drugemu.« (Pregovori 27:17; Filipljanom 2:3) Za starešine je koristno, če si med sabo izmenjujejo zamisli in predloge. En nedavno postavljen starešina je pojasnil: »Izkušeni starešina si je vzel čas, da mi je pokazal, kako sestavi javni govor. Pri pripravi je včlenjeval retorična vprašanja, ponazoritve, zglede ali kratke doživljaje, pa tudi svetopisemske odlomke, ki jih je temeljito raziskal. Od njega sem se naučil, kako lahko svojim govorom dodam pestrost in se tako ognem suhega, enoličnega predavanja.«

Vsi mi, ki imamo kako službeno prednost, bodisi da smo starešine, strežni služabniki ali pionirji, bi morali ta dar čuvati kot zaklad. Pavel je malo pred svojo smrtjo Timoteja spomnil, ,naj razpiha milosti dar [khárisma] Božji, ki je v njem‘, kar je v Timotejevem primeru pomenilo tudi kak poseben dar duha. (2. Timoteju 1:6) V številnih izraelskih domovih so imeli ogenj, ki je bil pogosto le žareča žerjavica. Da je vzplamenel in oddajal več toplote, so ga lahko ,razpihali‘. Spodbujeni smo torej, da našo nalogo opravljamo s srcem in prizadevno ter tako razpihujemo kateri koli dar, ki nam je zaupan.

Duhovne darove bi morali deliti

Pavla je ljubezen do bratov in sester v Rimu navedla, da jim je pisal: »Močno vas želim videti, da bi vam podelil kak duhovni dar [khárisma] v potrjenje vaše; a to je, da se sredi vas porazveselim z vami vred, po skupni, vaši in svoji veri.« (Rimljanom 1:11, 12) Pavel je na našo sposobnost, da s svojim govorjenjem drugim utrjujemo vero, gledal kot na duhovni dar. Z izmenjavo takšnih duhovnih darov si bomo okrepili vero in drug drugega spodbudili.

To je vsekakor potrebno. V tej hudi stvarnosti, v kateri živimo, se vsi tako ali drugače spoprijemamo s stresom. Vendar nam redna izmenjava spodbud lahko pomaga vztrajati. Misel o izmenjavi, tako dajanje kot prejemanje, je pomembna pri ohranjanju duhovne moči. Res je, da vsak od nas potrebuje, da ga kdo kdaj bodri, toda vsak od nas lahko prav tako hrabri drugega.

Če budno opazimo sovernike, ki so potrti, morda lahko ,tolažimo tiste, ki so v kakršnikoli stiski s tolažbo, s katero nas same tolaži Bog‘. (2. Korinčanom 1:3–5) Grška beseda za tolažbo (paráklesis) dobesedno pomeni »klic k strani nekoga«. Če smo kakemu našemu bratu ali sestri ob strani takrat, ko je potrebno, da mu ali ji ponudimo pomoč, bomo nedvomno tudi sami prejeli enako ljubečo podporo, kadar jo bomo potrebovali. (Propovednik 4:9, 10; primerjaj Dejanja 9:36–41.)

V veliko korist so nam tudi ljubeči pastirski obiski starešin. Tu in tam je kak obisk resda opravljen zato, da se svetopisemsko svetuje glede zadeve, ki zahteva pozornost, vendar je večina obiskov priložnost za spodbudo, ,tolažbo srca‘. (Kološanom 2:2) Kadar nadzorniki opravljajo takšne verokrepilne obiske, resnično podeljujejo duhovni dar. Kakor Pavel bodo ugotovili, da je ta pomembna oblika dajanja nagrajujoča, in razvili bodo »hrepenenje« po bratih in sestrah. (Rimljanom 1:11, SSP)

Tako je bilo tudi v primeru starešina iz Španije, ki pripoveduje naslednje doživetje: »Ricardo, enajstletni deček, je dajal vtis, da ga shodi in občina povečini ne zanimajo. Zato sem roditelja vprašal, ali bi lahko obiskal njunega sina, in rade volje sta privolila. Živeli so v gorah, kako uro vožnje od mojega doma. Ricardu je očitno ugajalo, da sem se zanimal zanj, in nemudoma se je odzval. Kmalu je postal nekrščen oznanjevalec in energičen član občine. Njegovo zadržano naravo je zamenjala bolj vedra, družabna osebnost. V občini jih je kar nekaj spraševalo: ,Le kaj se je zgodilo z Ricardom?‘ Videti je bilo, kakor da so ga prvič opazili. Ko razmišljam o tistem odločilnem pastirskem obisku, imam občutek, da sem pridobil več kakor on. Ko Ricardo vstopi v kraljestveno dvorano, mu obraz sije, in prihiti me pozdravit. Kako zelo vesel sem njegovega duhovnega napredka.«

Ni dvoma: pastirski obiski, kot je ta, so bogato blagoslovljeni. So v skladu z Jezusovim pozivom: »Pastiruj mojim ovcam.« (Janez 21:16) Starešine seveda niso edini, ki lahko delijo takšne duhovne darove. Vsakdo v občini lahko spodbuja druge k ljubezni in dobrim delom. (Hebrejcem 10:23, 24) Tako kot so plezalci, ki plezajo po gori, med sabo povezani z vrvjo, tako smo mi povezani z duhovnimi vezmi. Z našimi dejanji in besedami torej neogibno vplivamo na druge. Bodeča opazka ali ostra kritika lahko oslabita vezi, ki nas združujejo. (Efežanom 4:29; Jakob 3:8) Če pa, nasprotno, izbiramo spodbudne besede ter ljubeče pomagamo bratom in sestram, jim lahko pomagamo premagovati težave. Tako bomo lahko skupaj uživali duhovne darove trajne vrednosti. (Pregovori 12:25)

Božjo slavo odsevati v polni meri

Jasno je, da ima vsak kristjan nekoliko karizme. Podarjeno nam je neprecenljivo upanje na večno življenje. Imamo duhovne darove, ki jih lahko skupaj uživamo. In lahko si prizadevamo napeljati oziroma motivirati druge k pravim ciljem. Nekateri imajo dodatne darove v obliki službenih prednosti. Vsi ti darovi so dokaz Božje nezaslužene dobrotljivosti. In ker smo vsak dar, ki ga morda imamo, prejeli od Boga, seveda nimamo nobenega razloga, da bi se hvalili. (1. Korinčanom 4:7)

Za nas kristjane je dobro, da se vprašamo: Ali bom kakršno koli mero karizme, ki jo morda imam, uporabil tako, da bom oslavil Jehova, Dajalca ,vsakega dobrega daru in popolnega darila‘? (Jakob 1:17) Ali bom posnemal Jezusa in stregel drugim po svojih najboljših močeh in okoliščinah?

Apostol Peter takole povzema našo odgovornost v tem pogledu: »Kakor je vsakteri prejel dar [khárisma], služite si ž njim med seboj kot dobri oskrbniki mnogotere milosti [različno izražene nezaslužene dobrotljivosti, NW] Božje. Če kdo govori, naj govori kakor izreke Božje; če kdo služi, naj služi kakor iz moči, ki jo deli Bog; da se v vsem oslavlja Bog po Jezusu Kristusu.« (1. Petrov 4:10, 11)

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 23]

Corbis-Bettmann

UPI/Corbis-Bettmann