Še več ljudi doseči z dobro novico

RAZMIŠLJALA sem o ljudeh v državi, v kateri živim, in ugotovila, da mnogi poznajo Jehovove priče samo iz poročil. S temi ljudmi je treba priti v stik, sem razmišljala, da bi lahko izvedeli, kdo smo Jehovove priče in kaj zares verujemo. Toda kako bi jim lahko pomagala? Moj mož, ki je krščanski starešina, mi je dal razumna navodila in predloge.

Zelo pomembno misel sva našla v članku »Revije, ki praktično tolažijo«, objavljenem v reviji Prebudite se!, 8. april 1995. Glede dejavnosti neke Priče članek pravi: »Namenila se je, da zbere starejše izdaje določenih revij Prebudite se!, ki jih imajo druge Priče nakopičene doma. Nato je obiskala agencije, za katere je menila, da bodo mogoče pokazale posebno zanimanje za nekatere od tem.«

Z moževo pomočjo sem kmalu zbrala več sto revij. Iz njih sem lahko izbrala mnogo različnih tem, primernih za ljudi, ki jih bom poskušala obiskati.

Pomagala sem si s telefonskimi imeniki ter drugimi javnimi viri in sestavila seznam bolnišnic, počitniških domov za mladino in domov za ostarele. Na seznam sem pripisala tudi direktorje pogrebnih zavodov, šolske upravitelje in svetovalce, obducente, uslužbence v zaporih in na sodiščih, direktorje ustanov za alkoholike in narkomane, združenja za varstvo narave, za invalide in vojne žrtve ter za raziskovanje prehrane. Spregledala nisem niti upraviteljev uradov za socialno skrbstvo, socialnih služb in zakonskih posvetovalnic.

Kaj naj rečem?

Ob obisku sem se najprej jasno predstavila. Nato sem omenila, da bo moj obisk trajal samo nekaj minut.

Ko sem se sestala z odgovorno osebo, sem ji rekla: »Sem Jehovova priča. Vendar nisem prišla zato, da bi se pogovarjala o religiji, kar bi med delovnim časom lahko bilo neprimerno.« Navadno je postalo vzdušje bolj sproščeno. Nato sem, odvisno od okoliščin nadaljevala nekako takole: »Obiskala sem vas iz dveh razlogov. Prvič zato, ker želim izraziti cenjenje za delo, ki ga organizira vaš urad. Navsezadnje ne bi smeli podcenjevati tega, da nekdo rabi svoj čas in energijo v prid javnosti. To je vsekakor treba pohvaliti.« Mnoge je takšen pristop presenetil.

Sedaj se je oseba verjetno že spraševala, kateri je drugi razlog mojega obiska. Takole sem nadaljevala: »Drugi razlog mojega obiska pa je naša mednarodna revija Prebudite se!, iz katere sem izbrala nekaj člankov, ki se posebej ukvarjajo z vašo vrsto dela in problemi, ki so z njim povezani. Prepričana sem, da bi radi izvedeli, kako te probleme obravnava mednarodna revija. Z veseljem vam pustim te revije.« In velikokrat so mi povedali, da cenijo moje delo.

Nepričakovani in nagrajujoči rezultati

Ob takem pristopu me je večina prijazno sprejela; zavrnil me je le vsak sedemnajsti. Številni doživljaji so bili nepričakovani in nagrajujoči.

Po štirih poskusih in potrpežljivem čakanju mi je na primer uspelo sestati se z območnim šolskim nadzornikom. Bil je zelo zaposlen mož. Kljub temu pa je bil zelo prijazen in se z mano nekaj časa pogovarjal. Ko sem odhajala, mi je dejal: »Zares cenim vaš trud in bom zagotovo pazljivo prebral vaše revije.«

Ob neki drugi priložnosti sem šla na temeljno sodišče na sestanek z glavnim sodnikom, možakarjem srednjih let. Ko sem vstopila v njegovo pisarno, je precej vznemirjen pogledal iznad svojih dokumentov.

»Uradne ure so samo v torek dopoldan in takrat vam bom dal kakršne koli informacije,« je osorno dejal.

»Dovolite, da se opravičim, ker sem prišla ob nepravem času,« sem hitro odgovorila in dodala: »Seveda bom z veseljem ponovno prišla ob drugem času. Toda moj obisk je pravzaprav osebne narave.«

Sedaj je postal sodnik radoveden. S precej manj sovražnim glasom je vprašal, kaj želim. Odgovorila sem, da se bom ponovno oglasila v torek.

»Prosim, usedite se,« je na moje presenečenje vztrajal. »Kaj želite?«

Razvil se je živahen pogovor. Opravičil se je, da je bil na začetku tako neprijazen, ker je zares zelo zaposlen.

»Ali veste, kaj mi je pri Jehovovih pričah všeč?« je čez nekaj časa vprašal. »Imajo dobro utemeljena načela, od katerih ne odstopajo. Hitler je poskušal z vsemi sredstvi, vendar Priče še vedno niso šli v vojno.«

Ko sva s sestro vstopile v neko pisarno, so naju tajnice takoj prepoznale. Nato je odgovorna tajnica neprijazno povedala: »Predsednik nikoli ne sprejema nobenih skupin.«

»Toda naju bo sprejel,« sem mirno odgovorila, »ker sva Jehovovi priči. Nisva tožnici in najin obisk ne bo trajal dalj kot tri minute.« V srcu sem goreče molila: »O Jehova, naj se to dobro konča!«

Tajnica se je na to vzvišeno odzvala: »No, pa bom poskusila.« Nato je odšla. Po približno dveh minutah, ki sta se mi zdele kot večnost, se je vrnila, z njo pa je bil tudi predsednik. Brez besed naju je skozi dve drugi sobi odpeljal do svoje pisarne.

Ko smo se pričeli pogovarjati, je postajal vedno bolj prijazen. Z veseljem je sprejel ponujene posebne izdaje Prebudite se!. Nato sva se Jehovu zahvalili, da sva imeli priložnost dobro pričevati glede namena našega delovanja.

Ko se spominjam mnogih čudovitih doživljajev, še bolj razumem besede apostola Petra: »V resnici spoznavam, da Bog ne gleda na lice, temuč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično.« (Dejanja 10:34, 35) Bog želi, da bi ljudje vseh narodnosti, jezikov ali družbenih položajev dobili priložnost zvedeti za njegov namen s človeštvom in z zemljo. (Prispevek)