Filemon in Onezim združena v krščanski bratovščini

APOSTOL Pavel se v enem od Boga navdihnjenih pisem ukvarja z občutljivim problemom dveh mož. Prvi je Filemon, drugi pa Onezim. Kdo sta bila ta moža? Zakaj se je Pavel zanimal za njune razmere?

Filemon, prejemnik pisma, je živel v Kolosah v Mali Aziji. Nasprotno od mnogih tamkajšnjih kristjanov je Pavla osebno poznal, saj mu je ta oznanjeval in je po njem tudi sprejel dobro novico. (Kološanom 1:1; 2:1) Pavel pa ga je poznal kot ,ljubega sodelavca‘ (SSP). Filemon je bil zgled vere in ljubezni. Bil je gostoljuben in vir osvežitve za sokristjane. Očitno je bil tudi premožen mož, saj je bil njegov dom dovolj velik, da se je v njem lahko shajala krajevna občina. Druga naslovljenca Pavlovega pisma Afija in Arhip pa sta bila domnevno najbrž Filemonova žena in sin. Filemon je imel tudi vsaj enega sužnja, Onezima. (Filemonu 1, 2, 5, 7, 19b, 22)

Ubežnik v Rimu

Sveto pismo nam ne pove, zakaj je bil Onezim okoli leta 61 n. š. več kot 1400 kilometrov stran od doma, namreč pri Pavlu v Rimu, od koder je ta napisal pismo Filemonu. Toda Pavel mu je pisal: »Če ti je pa [Onezim] storil kaj žalega ali ti je dolžan, tisto vštej meni.« (Filemonu 18) Te besede kažejo, da je Onezim prišel v navzkrižje s svojim gospodarjem Filemonom. Pavel je želel, da bi se moža med seboj spravila, zato je napisal pismo.

Nekateri menijo, da je Onezim pobegnil. Pravijo tudi, da je Filemona okradel, ker je hotel dobiti denar za pobeg v Rim. Tam se je nameraval izgubiti med množico ljudi.a V grško-rimskem svetu so bili pobegi za lastnike sužnjev ter javno upravo eden večjih problemov. In govorijo, da je bil Rim »splošno znano zavetje« za pobegle sužnje.

Kako je Pavel srečal Onezima? Biblija nam ne pove tega. Vendar je Onezim, ko je prvi občutek svobode splahnel, najbrž spoznal, da se je znašel v izredno nevarnem položaju. V Rimu so posebne policijske enote lovile sužnje, ki so s pobegom zagrešili enega od najhujših prestopkov, kar jih je poznalo tedanje pravo. Po Gerhardu Friedrichu so »pobeglim sužnjem, ki so jih ujeli, vžgali znamenje na čelo. Pogosto so jih mučili [. . .], vrgli so jih med cirkuške zveri ali jih križali, ker so tako hoteli odvrniti druge sužnje, da ne bi posnemali njihovega zgleda«. Friedrich namiguje, da je Onezimu morda zmanjkalo ukradenega denarja in ni mogel najti kraja, kjer bi se skril, niti službe, zato je za zatočišče in posredovanje zaprosil Pavla, o katerem je slišal govoriti v Filemonovem domu.

Drugi verjamejo, da je Onezim zbežal h gospodarjevemu prijatelju namenoma, ker je upal, da mu bo ta s svojim vplivom pomagal spet priti v dober odnos z gospodarjem. Ta naj bi se upravičeno jezil nanj zaradi nečesa drugega. Zgodovinski viri kažejo, da je bilo takšno »zatekanje po pomoč običajno in razširjeno sredstvo, po katerem so posegali sužnji, ki so bili v težavah«. Če je bilo tako, potem je Onezim »prej zagrešil [krajo] za to, da bi laže prišel do posrednika Pavla, kakor za to, da bi zbežal,« je dejal učenjak Brian Rapske.

Pavel pomaga

Naj je Onezim zbežal iz takšnega ali drugačnega razloga, pa je očitno, da se je zatekel k Pavlu, ker se je želel spraviti z jeznim gospodarjem. Za Pavla pa je to bil problem. Pred njim je stal prej neverujoči suženj, ki je bil zaradi begunstva zločinec. Ali naj mu apostol poskusi pomagati, tako da prepriča krščanskega prijatelja, naj ne ukrepa po zakonu, ki daje gospodarju pravico, da sužnja hudo kaznuje? Kaj naj Pavel naredi?

Ko je Pavel pisal Filemonu, je bil ubežnik očitno že nekaj časa z apostolom. Pri njem je bil dovolj dolgo, da je Pavel lahko rekel, da je Onezim postal ,ljubljeni brat‘. (Kološanom 4:9) Svoj duhovni odnos z njim je opisal takole: »Prosim te za dete svoje, ki sem ga rodil v sponah svojih.« Filemon je morda pričakoval marsikaj, česa takega pa gotovo ne. Apostol je rekel, da se suženj, ki je bil nekdaj »nekoristen«, sedaj vrača kot krščanski brat. Onezim bo poslej »donosen« oziroma »koristen«, živel bo skladno s tem, kar njegovo ime pomeni. (Filemonu 1, 10–12)

Onezim je postal zaprtemu apostolu zelo koristen. Pavel bi ga pravzaprav obdržal, toda to ne bi bilo le nezakonito, temveč bi s tem tudi prekršil Filemonove pravice. (Filemonu 13, 14) V nekem drugem svojem pismu, ki ga je ob približno istem času napisal občini, ki se je shajala v Filemonovem domu, je Onezima imenoval ,zvesti in ljubljeni brat, ki je izmed vas‘. Onezim je potemtakem že dokazal, da je vreden zaupanja. (Kološanom 4:7–9)b

Pavel je spodbudil Filemona, naj Onezima prijazno sprejme, vendar apostolske avtoritete ni uporabil za to, da bi mu to ukazal ali naročil, naj osvobodi svojega sužnja. Prepričan pa je bil, da bo Filemon zaradi prijateljstva in medsebojne ljubezni ,storil več‘, kot ga je prosil. (Filemonu 21) Ni jasno, kaj vse je ta »več« lahko pomenil, saj je lahko samo Filemon prav določil, kaj bo storil z Onezimom. Nekateri so iz Pavlovih besed razbrali neizrečeno prošnjo, naj ubežnika ,pošlje nazaj, da bi še naprej pomagal Pavlu, kakor je že pričel delati‘.

Ali je Filemon ugodno sprejel Pavlove prošnje za Onezima? Videti je, da o tem ni dvoma, čeprav to ni bilo pogodu drugim kološkim lastnikom sužnjev, ki bi raje videli, da bi Onezima kaznoval in tako posvaril njihove sužnje, da ne bi posnemali njegovega zgleda.

Onezim – spremenjen človek

Onezim je bil ob prihodu v Kolose vsekakor druga osebnost. Njegovo mišljenje se je z močjo dobre novice spremenilo, zato je nedvomno postal zvest član krščanske občine v tistem mestu. Sveto pismo ne odkriva, ali je Filemon navsezadnje osvobodil Onezima. Vendar je prejšnji ubežnik gotovo postal svoboden mož v duhovnem pogledu. (Primerjaj 1. Korinčanom 7:22.) Danes se ljudje podobno spreminjajo. Kadar v življenju upoštevajo biblijska načela, spremenijo svoj položaj in osebnost. Tako se tistim, ki so bili prej nekoristni družbi, pomaga, da postanejo zgledni državljani.c

Kakšno spremembo je povzročilo spreobrnjenje k pravi veri! Prejšnji Onezim je morda bil Filemonu »nekoristen«, toda novi Onezim je nedvomno živel skladno s svojim imenom in bil »donosen« posameznik. To, da sta se Filemon in Onezim združila v krščanski bratovščini, je bil gotovo blagoslov!

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 30]

Sužnji po rimskem pravu

V prvem stoletju n. š. je bil suženj po veljavni rimski zakonodaji na milost in nemilost prepuščen gospodarjevim muham, slam in jezi. Po razlagalcu Gerhardu Friedrichu »suženj načelno in pravno ni bil človek, temveč predmet, s katerim lahko lastnik prosto razpolaga. [. . .] Uvrstili so [ga] med domače živali in orodje, [. . .] v civilnem pravu ni niti omenjen.« Suženj ni mogel zahtevati nobene pravne odškodnine za prestane krivice. Njegova osnovna naloga je bila samo ta, da izvršuje gospodarjeva povelja. Jezen gospodar ga je lahko kaznoval, kakor je hotel. Že pri manjšem prekršku je lahko uporabil oblast nad življenjem in smrtjo.*

Bogati so lahko imeli nekaj sto sužnjev, vendar so živeli po dva ali trije tudi v sorazmerno skromnih družinah. »Domači sužnji so opravljali zelo različne naloge,« je rekel učenjak John Barclay. »Odkrili smo, da so bili sužnji hišniki, kuharji, natakarji, čistilci, kurirji, otroške varuške, dojilje in za vse uporabni osebni strežniki, v večjih in bogatejših hišah pa je bilo najti tudi izučene ljudi različnih poklicev. [. . .] Kakovost življenja domačega sužnja je bila torej močno odvisna od gospodarjevega značaja, zato se je lahko dogajalo oboje: biti blizu krutega gospodarja je lahko pomenilo prenašati vsakovrstno zlo, nasprotno pa je življenje ob prijaznem in velikodušnem gospodarju lahko postalo znosno in obetavno. V klasični literaturi je zapisanih nekaj najbolj razvpitih primerov krutega ravnanja, toda imamo tudi obilico zapisov o lastnikih in sužnjih, ki so med sabo čutili toplino.«

*O suženjstvu med nekdanjim Božjim ljudstvom glej Insight on the Scriptures, ki ga je izdala Watchtower Bible and Tract Society of New York, Inc., 2. zvezek, strani 977–79.