Bratska ljubezen je dejavna

Ključne misli iz Pisma Filemonu

JEZUS KRISTUS je dal svojim sledilcem ”novo zapoved“, da ljubijo drug drugega tako, kot jih je sam ljubil. (Janez 13:34, 35) Zaradi te ljubezni naj bi celo umirali eden za drugega. Da, bratska ljubezen je tako močna in dejavna.

Apostol Pavel je bil prepričan, da bo bratska ljubezen spodbudila Filemona, kristjana, ki je bil povezan s skupščino v Kolosah, mestu v Mali Aziji. Ljubezen je že navedla Filemona, da je dal svojo hišo na razpolago za krščanske sestanke. Filemonov suženj Onezim je pobegnil, morda je ukradel denar za potovanje do Rima, kjer pa je kasneje srečal Pavla in sprejel krščanstvo.

Pavel je napisal pismo prvenstveno za Filemona okrog leta 60–61 našega štetja medtem, ko je bil zaprt v Rimu. Prosil je Filemona, da sprejme vračajočega Onezima prisrčno, ljubeznivo. Preberi to pismo in videl boš, da nam nudi dober zgled naklonjenosti in obzirnosti — zgled, ki ga lahko Jehovovo ljudstvo s pridom posnema.

Priporočilo glede ljubezni in vere

Filemona je Pavel nagovoril s pohvalo. (vrstice 1-7) Apostol je slišal o Filemonovi ljubezni do Kristusa in do vernikov in o njegovi veri. To je navedlo Pavla, da se je zahvalil Jehovu, bil je vesel in potolažen. Ali mi kdaj osebno pohvalimo sovernike, ki so zgledni v veri in ljubezni? Morali bi.

Kot razodevajo Pavlove besede, je opomin iz ljubezni med kristjani vedno zaželen. (vrstice 8-14) Po obzirnem uvodu je apostol Filemonu priporočil ”kar je spodobno“, čeprav bi mu lahko to kar ukazal. Kaj mu je priporočil? Da naj sužnja Onezima ljubeznivo sprejme nazaj! Pavel bi bil Onezima rad zadržal pri sebi, ker ga je rabil, toda tega ni hotel storiti brez Filemonovega soglasja.

Kot naslednje je Pavel pokazal, da se lahko navidezno neugodne okoliščine pogosto izkažejo koristne. (vrstice 15-21) Tako se je Onezimov beg dobro končal. Zakaj? Ker je prišel nazaj k Filemonu kot voljan, pošten krščanski brat in ne kot uporen in verjetno tudi nepošten suženj. Pavel je prosil Filemona, da naj sprejme Onezima tako, kot bi sprejel njega. Če je Onezim kakorkoli oškodoval Filemona, mu bo to poplačal apostol. Da bi navedel Filemona, da mu izpolni to željo, ga je spomnil, da je tudi sam njemu dolžan zahvalo, da je postal kristjan. Glede na to je bil Pavel prepričan, da bo Filemon naredil celo več od tega, za kar ga je prosil. Kako obzirna in ljubeča spodbuda! Prav gotovo bi morali tako ravnati s sokristjani.

Pavel je zaključil svoje pismo z upanjem, pozdravi in dobrimi željami. (vrstice 22-25) Upal je, da bo, ker molijo zanj, kmalu osvobojen iz ječe. (Kot pokaže Pavlovo Drugo pismo Timoteju, je Bog te molitve uslišal.) Ob zaključku svojega pisma je Pavel pozdravil in izrazil željo, da bi bila milost Jezusa Kristusa s Filemonom in ostalimi častilci Jehova.

[Okvir/slika na strani 23]

Več kot suženj: Glede vrnitve Filemonovega pobeglega sužnja Onezima, je Pavel rekel: ”Morda je bil . . . za kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, nadvse dragega najprej meni, še koliko bolj pa tebi, bodisi kot človeka ali kot vernika.“ (Filemonu 15, 16, JP) V Rimskem cesarstvu je oblast uveljavila suženjstvo in Pavel je priznaval take ”višje oblasti“. (Rimljanom 13:1-7) Ni zagovarjal upiranja sužnjev, temveč je pomagal takim posameznikom, da kot kristjani dosežejo duhovno svobodo. V soglasju s svojim nasvetom o poslušnosti sužnjev do gospodarjev, je poslal Onezima nazaj k Filemonu. (Kološanom 3:22-24; Titu 2:9, 10) Onezim je bil sedaj več kot posveten suženj. Bil je ljubljeni sovernik, ki je bil sorazmerno podložen Filemonu kot boljši suženj — vodila so ga božanska načela in imel je bratsko ljubezen.