Filemon — dokaz krščanstva v delu
DELAJ tako, kot oznanjuješ? Kako krepko je to Jezus poudaril, ko je obsodil verske voditelje svojega časa! (Matevž 23. poglavje) Kako pa je bilo z učitelji v prvi krščanski skupščini? So delali tako kot so oznanjevali? Da so res tako delali se vidi iz lista Filemonu.
Pismo Filemonu ni naslovljeno na skupščino, temveč na določeno osebo in govori o privatni zadevi. Da je bilo to pismo osebnega značaja, potrjuje tudi dejstvo, da ga je Pavel napisal sam, in ne njegov pisar.
Zakaj je Pavel napisal to osebno pismo Filemonu? Takole je bilo: Pavel je poslal Filemonu njegovega sužnja Onezima. Onezim je Filemonu pobegnil, morda mu je celo ukradel kaj denarja, da bi imel za pot do Rima. Onezim je potem prišel nekako v stik s Pavlom v Rimu, prisluhnil njegovemu oznanjevanju in postal kristjan. Kot takšen je postal Pavlu zelo koristen in apostol ga je imel rad. Toda Pavel ni hotel zadržati Onezima brez Filemonovega odobrenja. Tako je poslal Pavel Onezima, ki se je seveda s tem strinjal, nazaj Filemonu — toda ne kot sužnja, temveč kot ljubljenega brata v Gospodu.
Da je bil sedaj Onezim spoštovan in zanesljiv brat je očitno iz tega, da ga je Pavel skupaj z njegovim sopotnikom Tihikom priporočal v pismih, naslovljenih skupščinam v Efezu in Kolosah. (Efežanom 6:21, 22; Kološanom 4:7—9) V obeh pismih Pavel svetuje sužnjem, naj bodo poslušni svojim gospodarjem. (Efežanom 6:5—7; Kološanom 3:22, 23) Pavel je torej naredil v soglasju s svojim nasvetom ko je Onezima poslal nazaj njegovemu gospodarju. Spoštoval je tujo lastnino in upošteval je svoj nasvet, da je treba biti poslušen tudi državnim ureditvam. (Rimljanom 13:1—7; 1. Korinčanom 7:20—24)
Pavel je z zgledom pokazal, da tudi zanj velja nasvet, ki ga je dal v zvezi s ponižnostjo, prijaznostjo in ljubečo skrbjo za druge. (Efežanom 4:1—3; Filipljanom 2:3, 4; Kološanom 3:12—14) Pavel ni hotel na podlagi svoje apostolske avtoritete prisiliti Filemona, da oprosti Onezimu in ga sprejme nazaj kot brata, temveč je ponižno prosil za njega na osnovi krščanske ljubezni in njunega prijateljstva. (Filemonu 8, 9, 17) Kako čudovit zgled za današnje krščanske nadzornike!
Filemon je bil dolžan Pavlu, ker je od njega spoznal dobro vest in z njegovo pomočjo je bil osvobojen spon poganstva. Po zakonu je Filemon še vedno bil Onezimov gospodar, in gotovo je imel tudi razlog, da se nanj jezi. Pavel ni samo ohrabril Filemona, naj bo prijazen, pripravljen odpuščati in da naj bo usmiljen, temveč je to storil tudi apostol sam. »Če ti je pa storil (Onezim) kaj žalega ali ti je dolžan, tisto vštej meni«, je pisal Pavel, »jaz to poplačam.« (Filemonu 18, 19)
Iz pisma Filemonu se očitno vidi, da so prvi pisci in učitelji krščanstva živeli po krščanskih načelih. Kar so oznanjevali, so tudi delali.