Korenine sodobnega božiča

BOŽIČNI čas je za milijone ljudi po vsem svetu zelo vesel del leta. Je čas razkošnih jedi, častitljivih običajev in čas, ko je družina skupaj. Božični praznik je tudi čas, ko se prijatelji in sorodniki veselijo izmenjavanja voščilnic in daril.

Pred samo 150 leti pa je bil božič povsem drugačen praznik. Profesor zgodovine Stephen Nissenbaum v svoji knjigi The Battle for Christmas piše: »Na božič [. . .] se je veliko popivalo, pravila lepega vedenja v javnosti, so bila začasno opuščena v prid nebrzdanega ,karnevala‘, ki je bil nekakšen decembrski pust.«

Takšen opis bo ljudi, ki na božič gledajo z velikim spoštovanjem, morda vznemiril. Zakaj bi kdor koli onečastil praznik, katerega namen naj bi bil počastiti spomin na rojstvo Božjega sina? Odgovor vas bo morda presenetil.

Napačen temelj

Božič vse od njegovega nastanka v četrtem stoletju prežemajo nasprotja. Vprašanje je denimo bilo, kdaj se je Jezus rodil. Ker Biblija točno ne pove niti dneva niti meseca Kristusovega rojstva, so domnevali o več različnih datumih. V tretjem stoletju je skupina egipčanskih teologov za to postavila 20. maj, drugi pa so bili bolj naklonjeni zgodnejšim datumom, kot so 28. marec, 2. april ali 19. april. Jezusovo rojstvo so do 18. stoletja povezali že z vsakim mesecem v letu! Kako so se torej nazadnje odločili za 25. december?

Večina učenjakov soglaša, da je katoliška cerkev določila 25. december za dan Jezusovega rojstva. Zakaj? »Najverjetneje zato,« pravi The New Encyclopædia Britannica, »ker so zgodnji kristjani želeli, da bi datum sovpadal s poganskim rimskim praznikom, ki je zaznamoval ,rojstvo nepremagljivega sonca‘.« Ampak zakaj bi se kristjani, ki so jih pogani kruto preganjali več kot dve stoletji in pol, kar naenkrat podvrgli svojim preganjalcem?

Vstop pokvarjenosti

Apostol Pavel je v prvem stoletju svaril Timoteja, da se bodo v krščansko občino vtihotapili »hudobni ljudje [. . .] in sleparji« ter zapeljali mnoge. (2. Timoteju 3:13) To veliko odpadništvo se je začelo po smrti apostolov. (Dejanja 20:29, 30) Po Konstantinovi tako imenovani spreobrnitvi v četrtem stoletju so se pogani množično zgrinjali k obliki krščanstva, ki je prevladovala v tistem času. S kakšnim izidom? Knjiga Early Christianity and Paganism poroča: »Sorazmerno majhna skupina zares pristnih vernikov se je v velikem številu deklariranih kristjanov kar zgubila.«

Kako resnične so se izkazale Pavlove besede! Bilo je, kakor bi pristno krščanstvo pohlastala poganska pokvarjenost. In te onesnaženosti ni bilo nikjer bolj videti kakor pri obhajanju praznikov.

Pravzaprav je Gospodova večerja edini praznik, katerega obhajanje je kristjanom zapovedano. (1. Korinčanom 11:23–26) Zgodnji kristjani niso sodelovali pri rimskih praznovanjih, ker so ta bila povezana z malikovalskimi navadami. V tretjem stoletju so zato pogani nad kristjani negodovali: »Ne obiskujete razstav, nimate nobenega zanimanja za javne predstave, zavračate javne gostije in prezirate sveta tekmovanja.« Po drugi strani pa so se bahali: »Mi častimo bogove z veselostjo, gostijami, pesmimi in igrami.«

Godrnjanje pa se je do sredine četrtega stoletja poleglo. Kako to? Več ko se je v čredo priplazilo lažnih kristjanov, bolj so se množile odpadniške zamisli. To je vodilo do kompromisov z rimskim svetom. Glede tega knjiga The Paganism in Our Christianity komentira: »Zatrdna taktika kristjanov je bila prevzeti poganska praznovanja, ki so bila zaradi tradicije ljudem tako pri srcu, ter jim nadeti krščanski pomen.« Da, veliko odpadništvo je terjalo svoj davek. In ker so tako imenovani kristjani bili pripravljeni prisvojiti si poganska praznovanja, jih je družba pričela nekoliko sprejemati medse. Nedolgo zatem so kristjani imeli prav toliko letnih praznikov kakor pogani. Nič presenetljivega ni, da je eden pomembnejših bil božič.

Mednarodni praznik

Skupaj s širjenjem prevladujoče oblike krščanstva po vsej Evropi se je širil tudi božič. Katoliška cerkev je privzela gledišče, da je v čast dneva Jezusovega rojstva primerno ohranjati praznik vesel. Skladno s tem so 567. leta n. š. na koncilu v Toursu »dvanajst dni od božiča do epifanije razglasili za sveto in praznično obdobje«. (The Catholic Encyclopedia for School and Home)

Božič je kmalu privzel mnogo značilnosti profanih severnoevropskih žetvenih praznikov. Ker so se gostje vdajali požrešnosti in popivanju, je veseljačenje ostalo običajnejše od pobožnosti. Cerkev proti takšnemu razpuščenemu vedenju ni rekla nič, celo podpirala ga je. (Primerjaj Rimljanom 13:13; 1. Petrov 4:3.) Leta 601 n. š. je papež Gregor I. pisal Mellitusu, svojemu misijonarju v Angliji, naj »ne zavira takšnih starih poganskih praznovanj, ampak naj samo spremeni njihov motiv, iz poganskega v krščanski, ter jih tako priredi cerkvenemu obredju,« poroča Arthur Weigall, nekoč nadzornik za starine pri egiptovski vladi.

V srednjem veku so reformam naklonjeni posamezniki čutili potrebo, da pogumno spregovorijo proti takšnim pretiravanjem. Objavili so številne odloke proti »zlorabam božičnega veselja«. Dr. Penne Restad v svoji knjigi Christmas in America​—A History pravi: »Nekateri duhovniki so poudarjali, da padlo človeštvo potrebuje obdobja popolne sprostitve in pretiravanj, vse dokler je to pod okriljem krščanskega nadzora.« To je zmedo le še povečevalo. Sicer pa stvari ni prav nič spremenilo, saj so se poganske šege že tako močno zlile z božičem, da se jih večina ljudi ne bi bila pripravljena odreči. Pisatelj Tristram Coffin je o tem dejal takole: »Ljudje na splošno [so delali] tako kakor vselej in se [niso brigali] za razprave moralistov.«

Ko so Evropejci pričeli poseljevati novi svet, je božič bil že dobro poznan praznik. Vendar mu kolonije niso bile naklonjene. Puritanski reformatorji so praznik imeli za poganski in ga med letoma 1659 ter 1681 v Massachusettsu prepovedali.

Po umiku prepovedi se je praznovanje božiča razširilo po vseh kolonijah, zlasti južno od Nove Anglije. Glede na praznikovo preteklost seveda ni presenetljivo, da so nekateri bolj gledali na to, kako bi jim bilo lepo, kakor pa da bi častili Božjega Sina. Še posebej moteč božični običaj je bilo koledovanje. Neotesane skupine mladeničev so hodile po domovih bogatih sosedov in zahtevale, naj jim darujejo hrano in pijačo, sicer jim bodo kakšno zagodli. Če jim gospodar ni hotel ustreči, so ga navadno ozmerjali in mu včasih tudi poškodovali hišo.

V 1820-ih letih so se razmere že tako poslabšale, da je »božična anarhija« postala »huda družbena grožnja«, pravi profesor Nissenbaum. V mestih, kot sta New York in Philadelphia, so bogati posestniki pričeli najemati čuvaje, ki bi pazili na njihovo lastnino. Govorijo celo, da je New York v odgovor na nasilni izgred med božičnim obdobjem 1827/28 organiziral prve poklicne policijske enote!

Prenova božiča

Devetnajsto stoletje je človeštvu prineslo spremembe, kakršnih dotlej še ni bilo. Z nastankom cestnega in železniškega omrežja so ljudje, dobrine in vesti pričele potovati veliko hitreje. Industrijska revolucija je ustvarila na milijone delovnih mest, tovarne pa so trg preplavile s stalnim dotokom blaga. Z industrializacijo pa so se začeli tudi novi in zapleteni socialni problemi, ki so zadnje čase vplivali na način praznovanja božiča.

Ljudem so prazniki že dolgo sredstvo utrjevanja družinskih vezi in enako je z božičem. Njegovi zagovorniki so selektivno predelali nekatere starejše božične običaje in tako božič uspešno spremenili iz divjega, karnevalu podobnega slavja v družinski praznik.

Proti koncu 19. stoletja so na božič dejansko začeli gledati kot na nekakšen protistrup zoper bolezni sodobnega ameriškega življenja. »Izmed vseh praznikov,« pravi dr. Restad, »je božič najidealnejše sredstvo za to, da v dom vnese vero in versko razpoloženje ter da poravna pretiravanja in napake javnega sveta.« In doda: »Obdarovanje, dobra dela, tudi prijateljska izmenjava prazničnega pozdrava, okraševanje zimzelenega dreveščka, postavljenega v sprejemnici, in veselje ob njem, oziroma kasneje obisk nedeljske šole so povezovali vsakega člana ožje družine med sabo, s cerkvijo in z družbo.«

Mnogim je danes praznovanje božiča način, da drug drugemu potrdijo ljubezen in pripomorejo k ohranjanju družinske enotnosti. Seveda ne gre prezreti še duhovnega vidika. Milijoni ljudi praznujejo božič v čast Jezusovega rojstva. Morda se udeležujejo posebnega cerkvenega bogoslužja, doma postavljajo jaslice ali molijo hvalnice Jezusu. Ampak kako na vse to gleda Bog? Ali On to odobrava? Poglejmo, kaj o tem pravi Biblija.

»Ljubite resnico in mir!«

Jezus je med svojim bivanjem na zemlji sledilcem dejal: »Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« (Janez 4:24, SSP) Jezus je živel po teh besedah. Vedno je govoril resnico. Popolnoma je posnemal svojega Očeta, ,GOSPODA, resnice Boga‘. (Psalm 31:5; Janez 14:9)

Jehova na straneh Biblije jasno kaže, da sovraži vsako obliko zvijače. (Psalm 5:6) Mar glede na to ni ironično, da toliko z božičem povezanih značilnosti nosi vonj po krivem? Pomislite denimo na pravljico o Božičku. Ali ste že kdaj skušali pojasniti kakemu otroku, zakaj Božiček raje pride v hišo skozi dimnik, namesto skozi vrata, kakor verjamejo v mnogih deželah? In kako lahko v enem samem večeru obišče toliko milijonov domov? Kaj pa leteči severni jeleni? In ko otrok spozna, da so ga starši zavajali v verjetje, da je Božiček resničen, ali se mu mar ne spodkoplje zaupanje do njih?

The Catholic Encyclopedia jasno pove: »Božič je odet s [. . .] poganskimi šegami.« Zakaj torej katoliška cerkev in druge cerkve tako imenovanega krščanstva ohranjajo praznik, katerega šege ne izvirajo iz krščanstva? Mar to ne kaže, da opravičujejo poganske nauke?

Jezus med svojim bivanjem na zemlji ni spodbujal ljudi, naj ga častijo. Rekel je: »Moli Gospoda [Jehova, NW], Boga svojega, in njemu samemu služi.« (Matevž 4:10) Podobno je angel po Jezusovem nebeškem oslavljenju apostolu Janezu zapovedal, naj ,moli Boga‘, kar je pokazalo, da se glede tega ni nič spremenilo. (Razodetje 19:10) To vodi k vprašanju: Ali bi Jezus odobraval tudi vso čaščenjsko predanost, izkazovano ob božiču, toda namenjeno njemu in ne Očetu?

Dejstva o sodobnem božiču torej niso preveč laskava. Kot celota je to izmišljen praznik s številnimi dokazi, ki pričajo o izrojeni preteklosti. Milijone kristjanov se je zato na podlagi jasnega spoznanja odločilo, da božiča ne bodo praznovali. Eden od mladih, Ryan po imenu, glede božiča denimo pravi: »Ljudje postanejo tako vzhičeni nad nekaj dnevi v letu, ko se družina zbere skupaj in so vsi srečni. Ampak ali je pri tem kaj posebnega? Meni starši vse leto dajejo darila!« Drugi dvanajstletnik pravi: »Ne počutim se nič prikrajšanega. Darila dobivam čez vse leto, ne le na en posebni dan, ko se ljudje čutijo dolžni kupiti darila.«

Prerok Zaharija je Soizraelce spodbudil, naj ,ljubijo resnico in mir‘. (Zaharija 8:19) Če kakor Zaharija in drugi zvesti ljudje starih dni ,ljubimo resnico‘, ali naj se ne bi ogibali vsakega lažnoverskega praznovanja, ki onečašča Jehova, ,Boga živega in pravega‘? (1. Tesaloničanom 1:9)

[Slika na strani 7]

»Ne počutim se nič prikrajšanega. Darila dobivam čez vse leto.«