Sunam – zaznamovan z ljubeznijo in nasiljem
V JUŽNI Galileji, čisto na vzhodu Jezreelske doline, je ležalo mesto Sunam. To mestece je bilo priča dveh najpomembnejših bitk v biblijski zgodovini, znano pa je bilo tudi kot rojstno mesto dveh žensk, ki sta dali zgled zvestovdane ljubezni.
Za Sunamom se je dvigoval hrib, verjetno Morej, prek ravnine, kakih 8 kilometrov stran, pa je stala gora Gilboa. Med tema vzpetinama se je razprostirala dobro namakana, plodna dežela – ena najrodovitnejših pokrajin v vsem Izraelu.
Ta bujna dežela okoli Sunama je kraj dogajanja ene najočarljivejših ljubezenskih zgodb, kar jih je kdaj bilo izpovedanih – Visoke pesmi. Pesem poje o lepem podeželskem dekletu, ki se je raje poročila s pastirjem, kot pa sprejela ponudbo kralja Salomona, da bi postala ena njegovih žená. Salomon je za osvojitev njenega srca, uporabil ves svoj razum in bogastvo. Znova in znova jo je hvalil: »Kdo je ona, ki prisvitava kakor jutranja zarja, lepa kakor mesec, čista kakor solnce?« Obljubljal ji je tudi, da jo bo razvajal z vsakršnimi dragotinami, kar si jih bo mogla zamisliti. (Visoka pesem 1:11; 6:10)
Da bi okusila kraljevsko življenje, jo je Salomon povabil, naj ga kot del njegovega spremstva, v katerem je bilo 60 najodličnejših vojščakov, spremlja v Jeruzalem. (Visoka pesem 3:6–11) Sprejel jo je na svoj kraljevski dvor, ki je bil tako veličasten, da je kraljici iz Sabe ob pogledu nanj »od strmenja sapa zastala«. (1. kraljev 10:4, 5)
Toda dekle iz Sunama je ostalo zvestovdano svojemu pastirju. »Kakor jablan med drevjem v gozdu,« je dejala, »tako je ljubi moj.« (Visoka pesem 2:3) Naj se Salomon kar veseli svojih tisočih vinogradov! En vinograd, skupaj z njenim ljubljenim, ji je bil dovolj. Njene ljubezni se ni dalo omajati. (Visoka pesem 8:11, 12)
V Sunamu je živela še ena lepa ženska. O njenem videzu sicer ne vemo ničesar, zagotovo pa je bila lepa po srcu. Biblija pravi, da ,se je omejevala‘ (NW) oziroma se močno naprezala, da je preroku Elizeju priskrbela redne obroke hrane in nastanitev. (2. kraljev 4:8–13)
Ni si težko predstavljati, kako se je Elizej po dolgem, mučnem potovanju s hvaležnostjo vrnil v podstrešno izbico, ki sta jo zanj pripravila skupaj s soprogom. Ker je svojo strežbo opravljal 60 let, ju je verjetno velikokrat obiskal. Zakaj je ta Sunamljanka vztrajala pri tem, da se Elizej ustavi pri njiju vsakič, ko je šel mimo? Zato ker je cenila Elizejevo delo. Ta ponižni, nesebični prerok je delal kot narodova vest; kralje, duhovnike in navadne ljudi je spominjal na njihovo dolžnost, da služijo Jehovu.
Sunamljanka je nedvomno bila ena od teh, na katere je mislil Jezus, ko je rekel: »Kdor sprejme preroka, ker je ta imenovan prerok, bo dobil plačilo preroka.« (Matevž 10:41, SSP) Jehova je tej bogaboječi ženi podelil posebno nagrado. Mnogo let je bila neplodna, nato pa je kljub temu povila sina. Božansko pomoč je prejela tudi več let za tem, ko je deželo sedem let pestila lakota. Ta ganljiva pripoved nas spomni, da naš nebeški Oče nikoli ne spregleda prijaznosti, ki jo izkazujemo njegovim služabnikom. (2. kraljev 4:13–37; 8:1–6; Hebrejcem 6:10)
Odločilni bitki
Čeprav se Sunama spominjamo kot doma teh zvestovdanih žená, pa je bil tudi priča dveh bitk, ki sta spremenili potek izraelske zgodovine. V bližini je ležalo idealno bojišče – ravnina med vzpetinama Morej in Gilboa. V biblijskih časih so vojaški poveljniki vedno taborili tam, kjer je bilo dovolj vode, visok svet za zaščito ter po možnosti nadzorno mesto z razgledom na izsušeno dolino in dovolj prostora, da so razporejali horde vojakov, konj in vozov. Sunam in Gilboa sta takšne ugodnosti ponujala.
V dneh sodnikov je vojska 135.000 Madiancev, Amalekovcev in drugih taborila v ravnini pred Morejem. Njihovih velblodov je bilo »kakor peska ob morskem bregu«. (Sodniki 7:12) Njim nasproti, prek ravnine, pa so pri studencu Harodu ob vznožju gore Gilboe stali Izraelci pod sodnikom Gideonom s samo 32.000 vojščaki.
V dneh pred bitko sta skušali obe strani ustrahovati druga drugo. Horde posmehujočih se trum, velblodi in konji, pripravljeni za vojno, so izraelskim vojakom prav lahko pognali strah v kosti. Madianci, ki so med zbiranjem Izraelcev že bili na svojem mestu, so zares ponujali strašljiv prizor. Ko je Gideon vprašal: »Kdo se boji in trepeta?« sta se na to odzvali dve tretjini njegove vojske in zapustili bojišče. (Sodniki 7:1–3, NW)
Zdaj je prek bojišča v 135.000 sovražnih vojščakov zrlo le 10.000 izraelskih; kmalu pa je Jehova število izraelskih vojščakov zmanjšal še na borih 300 mož. Ta četica se je po izraelskem običaju razdelila na tri dele. Ponoči so se razkropili in zasedli položaje na treh straneh sovražnikovega tabora. Nato je na Gideonovo povelje vseh tristo razbilo vrče, ki so pokrivali njihove bakle, te nato visoko dvignilo in kričalo: »Meč za GOSPODA [Jehova, NW] in za Gideona!« Zatrobili so v rogove in kar naprej trobili. Presenečena mešana množica vojakov si je v tisti temi predstavljala, da jo napada 300 čet. Jehova je obrnil enega proti drugemu in ,vsa vojska je začela tekati, in vpili so ter bežali‘. (Sodniki 7:15–22; 8:10)
Druga bitka blizu Sunama je potekala v dneh kralja Savla. Biblija poroča, da ,ko so se Filistejci zbrali ter prišli in se utaborili v Sunemu, je zbral tudi Savel vse Izraelce, in utaborili so se na Gilboi‘, točno tako, kot je pred leti storila Gideonova vojska. Toda v nasprotju z Gideonom Savel ni prav dosti zaupal Jehovu, zato se je raje posvetoval s spiritistično srednico iz Endora. Ko je zagledal filistejski tabor, »se zboji in srce mu obupa«. Med bitko so Izraelci pričeli bežati in bili hudo poraženi. Savel in Jonatan sta izgubila življenje. (1. Samuelova 28:4–7; 31:1–6)
Zgodovino Sunama so tako zaznamovali ljubezen in nasilje, zaupanje v Jehova in zanašanje na demone. V tej dolini sta dve ženski pokazali stanovitnost v ljubezni ter gostoljubnost, in dva izraelska voditelja sta bíla odločilni bitki. Vsi štirje zgledi pa kažejo, kako pomembno se je zanašati na Jehova, ki tiste, kateri mu služijo, zagotovo nagradi.
[Slika na strani 31]
Novodobna vas Sulam, kjer je nekoč ležal Sunam, v ozadju se dviga Morej
[Vir slike]
Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.