Ali vas duh tega sveta zastruplja?

DVANAJSTEGA septembra 1990 je v neki kazahstanski tovarni prišlo do eksplozije. V ozračje so ušle nevarne radioaktivne snovi, ki so ogrozile zdravje 120.000 krajevnih prebivalcev, in mnogi od njih so šli na ulice protestirat glede smrtonosnega strupa.

Toda ko je prišlo na dan še več informacij, so ugotovili, da so v zastrupljenem okolju živeli že desetletja. Z leti so na neko nenadzorovano, odprto zemljišče odvrgli 100.000 ton radioaktivnih odpadkov. Nevarnost je bila na njihovem pragu, toda nihče je ni jemal resno. Zakaj ne?

Na krajevnem športnem stadionu je uprava vsak dan objavljala podatke o radioaktivnosti, ki so dajali vtis, da ni nobene nevarnosti. Številke so bile točne, toda kazale so samo gama sevanje. Enako smrtonosno sevanje, ki pa ga niso merili, je alfa sevanje. Veliko mater je začelo doumevati, zakaj so njihovi otroci tako bolni.

Z nevidnim onesnaženjem pa smo lahko zastrupljeni tudi duhovno. In večina ljudi se – kakor tisti nesrečneži v Kazahstanu – ne zaveda te nevarnosti, ki ogroža življenje. Biblija temu onesnaženju pravi ,duh tega sveta‘, s katerim spretno ravna nihče drug kot Satan Hudič. (1 Korinčanom 2:12) Božji Nasprotnik zlobno uporablja ta duh oziroma prevladujoče stališče sveta za to, da bi spodkopal našo bogovdanost.

Kako nam lahko duh tega sveta posrka duhovno moč? Tako, da zbuja poželenje oči in igra na našo prirojeno sebičnost. (Efežanom 2:1–3; 1. Janezov 2:16) Z zgledi bomo pretehtali tri različna področja, kjer bi nam svetna miselnost lahko postopoma zastrupila duhovnost.

Iskati najprej Kraljestvo

Jezus je spodbujal kristjane, naj ,iščejo najprej kraljestvo in Božjo pravičnost‘. (Matevž 6:33) Po drugi strani pa bi nas svetni duh lahko navedel, da bi pripisovali preveliko pomembnost lastnim interesom in udobju. Začetna nevarnost namreč ni v tem, da bi popolnoma opustili duhovne interese, ampak da bi jih odrinili na drugo mesto. Zaradi lažnega občutka varnosti bi lahko, podobno kakor ljudje v Kazahstanu, nevarnost spregledali. Če že več let zvesto služimo ter cenimo duhovne brate in sestre, bi nas lahko zazibalo v mišljenje, da mi nikoli ne bi mogli opustiti poti resnice. Tako so verjetno mislili tudi mnogi v efeški občini.

Okrog leta 96 n. š. jim je Jezus svetoval naslednje: »Imam zoper tebe, da si opustil prvo ljubezen svojo.« (Razodetje 2:4) Ti dolgoletni kristjani so zdržali v mnogih težavah. (Razodetje 2:2, 3) Poučevali so jih zvesti starešine, tudi apostol Pavel. (Dejanja 20:17–21, 27) Toda z leti se jim je ljubezen do Jehova ohladila in niso bili več duhovno zagnani. (Razodetje 2:5)

Na nekatere Efežane je najbrž vplivala trgovina in blaginja v mestu. Žal so pridobitniški tokovi današnje družbe podobno speljali nekatere kristjane. Če si bomo zavzeto prizadevali za udobnim življenjskim slogom, nas bo to neogibno odvrnilo od duhovnih ciljev. (Primerjaj Matevž 6:24.)

Jezus je, svareč pred to nevarnostjo, dejal: »Svetilo telesu je oko. Če je torej oko tvoje zdravo [preprosto, NW], bo svetlo vse telo tvoje. Če je pa oko tvoje pokvarjeno [nevoščljivo, opomba v NW], bo temno vse telo tvoje.« (Matevž 6:22, 23) »Preprosto« oko je oko, ki je duhovno naravnano, oko, ki je osredotočeno na Božje kraljestvo. Po drugi strani pa je »pokvarjeno« oziroma »nevoščljivo« oko kratkovidno in sposobno osredotočiti se samo na takojšnje mesene želje. Duhovni cilji in nagrade v prihodnosti pa presegajo njegovo obzorje.

Jezus je v vrstici pred tem dejal: »Kjer je zaklad tvoj, tam bode tudi srce tvoje.« (Matevž 6:21) Kako lahko ugotovimo, ali je naše srce usmerjeno na duhovne ali pa na gmotne stvari? Verjetno so najboljši vodnik naši pogovori, kajti ,usta govore iz preobilosti srca‘. (Lukež 6:45) Če se zalotimo, da nenehno govorimo o gmotnih stvareh ali svetnih dosežkih, je to dokaz, da imamo razdeljeno srce in okvarjen duhovni vid.

Ta problem je imela tudi Karmena, sestra iz Španije. »Vzgojena sem v resnici,« razlaga Karmen, »toda ko sem bila stara 18 let, sem odprla lastni otroški vrtec. Po treh letih sem imela štiri zaposlene, posel je cvetel in zaslužila sem veliko denarja. V največje zadovoljstvo mi je bilo to, da sem bila finančno neodvisna in ,uspešna‘. Iskreno rečeno: moje srce je bilo v poslu – to je bila moja največja ljubezen.

Mislila sem, da sem še vedno lahko Priča, obenem pa sem večino časa posvečala poslu. Po drugi strani pa me je tudi preganjal občutek, da bi lahko več naredila v Jehovovi službi. Končno me je zgled dveh prijateljic pionirk prepričal, da sem na prvo mesto postavila Kraljestvo. Z eno od njiju, Julijano, sem bila skupaj v občini. Ni me silila k pioniranju, toda njeni pogovori in veselje, ki je očitno izviralo iz njene strežbe, so mi pomagali, da sem ponovno razmislila o lastnih duhovnih vrednotah.

Ko sem nekoliko kasneje bila na počitnicah v Združenih državah, sem stanovala pri Gloriji, pionirki. Bila je vdova in je skrbela za svojo petletno hčerkico ter mater, ki je imela raka. Kljub temu pa je pionirala! Njen zgled in srčno cenjenje strežbe sta ganila moje srce. Štirje kratki dnevi, ki sem jih preživela pri njej, so me navedli k odločenosti, da Jehovu dam najboljše. Najprej sem postala redna pionirka, nekaj let za tem pa so naju s soprogom povabili, da služiva v Betelu. Poslu, ki je bil ovira mojemu duhovnemu napredku, sem se odrekla in zdaj čutim, da je moje življenje uspešno v Jehovovih očeh. In prav to je tisto, kar je res pomembno.« (Lukež 14:33)

Če se bomo kot Karmen naučili ,prepričati se, kaj je pomembnejše‘, nam bo to pomagalo, da se bomo modro odločali glede zaposlitve, izobrazbe, nastanitve in življenjskega sloga. (Filipljanom 1:10, NW) Toda ali se prepričamo, kaj je pomembnejše, tudi ko gre za razvedrilo? To je namreč naslednje področje, na katerem ima svetni duh velikanski vpliv.

Sprostitev naj ima primerno mesto

Duh tega sveta spretno izrablja človekovo naravno željo po počitku in sprostitvi. Ker večina ljudi nima pravega upanja na prihodnost, je razumljivo, da si bodo prizadevali zapolniti sedanjost z zabavo in oddihom. (Primerjaj Izaija 22:13; 1. Korinčanom 15:32.) Ali ugotavljamo, da sprostitvi pripisujemo vse večjo pomembnost? To je lahko znak, da naše poglede oblikuje svetno mišljenje.

Biblija svari: »Kdor ljubi veselje [zabavo, Lamsa], bo obubožal.« (Pregovori 21:17, SSP) Zabavati se ni nič narobe, toda to ljubiti ali pa temu pripisovati največjo pomembnost bo vodilo v duhovno obubožanje. Neogibno se nam bo zmanjšal duhovni apetit, imeli pa bomo tudi manj časa za oznanjevanje dobre novice.

Božja Beseda zato svetuje, naj bomo ,umsko neobremenjeni za delo, popolnoma samoobvladani‘. (1. Petrov 1:13, The New English Bible) Samoobvladanje je potrebno, da si razumno omejimo čas, namenjen sprostitvi. Biti neobremenjen za delo pomeni biti pripravljen za duhovno dejavnost, bodisi za preučevanje, shode oziroma terensko službo.

Kaj pa potreben počitek? Ali naj bi se počutili krive, če si vzamemo prosti čas za to, da bi se spočili? Nikakor. Počitek je nujen, še posebno v današnjem stresnem svetu. Vendar posvečeni kristjani ne moremo dovoliti, da bi se naše življenje vrtelo okrog sprostitve. Preveč sprostitve nas namreč lahko zaziba v manjšo in manj smiselno dejavnost. Zmanjša nam lahko občutek nujnosti, v nas pa lahko celo vzbudi samopopustljivost. Kako lahko torej na počitek gledamo uravnovešeno?

Biblija nam priporoča peščico počitka, ne pa prekomernega garanja – še zlasti, če je tisto svetno delo nepotrebno. (Propovednik 4:6) Naše telo moč obnavlja s počitkom, toda vir duhovne energije je Božja dejavna sila. (Izaija 40:29–31) Ta sveti duh prejemamo v povezavi s krščanskimi dejavnostmi. Osebno preučevanje hrani naše srce in vzbuja zdrave želje. Z obiskovanjem shodov gojimo cenjenje do našega Stvarnika. S sodelovanjem v krščanski strežbi pa negujemo sočutje do drugih. (1. Korinčanom 9:22, 23) Pavel je stvarno razložil, da »zunanji človek resda prenaša trud in bolest, toda notranji dnevno prejema svežo moč«. (2. Korinčanom 4:16, Phillips)

Ileana, mati šestih otrok in žena nevernega moža, živi zelo aktivno. Obveznosti ima do svoje družine in še nekaterih drugih sorodnikov, zato je videti, kot da vedno vsepovsod hiti. Kljub vsemu pa je dober zgled v oznanjevanju in pripravljanju za shode. Kako lahko opravlja toliko dejavnosti?

»Shodi in terenska služba mi pravzaprav pomagajo spoprijemati se z drugimi obveznostmi,« razlaga Ileana. »Po oznanjevanju denimo imam med opravljanjem gospodinjstva veliko za razmišljati. Pogosto medtem tudi pojem. Če pa po drugi strani ne grem na kak shod, ali pa ne naredim veliko v terenski službi, mi gospodinjska opravila postanejo prava muka.«

Kako drugače je to od pripisovanja prevelike pomembnosti sprostitvi!

Jehovu ugaja duhovna lepota

Živimo v svetu, ki je vse bolj obseden s telesnim videzom. Ljudje porabijo velikanske zneske za ukrepe, namenjene izboljšanju videza in zmanjšanju učinkov staranja. Sem sodijo presajanje in barvanje las, prsni vsadki in kozmetične operacije. Milijoni obiskujejo centre s shujševalnimi programi, telovadnice, ure aerobike ali pa kupujejo video kasete z vajami in knjige za hujšanje. Svet bi nas rad prepričal, da je potni list do sreče naš telesni videz, da je naša »podoba« vse.

V Združenih državah je revija Newsweek citirala neko poročilo, po katerem je 90 odstotkov belopoltih ameriških najstnic »nezadovoljnih s svojim videzom«. Neizprosno prizadevanje za idealno postavo lahko prizadene našo duhovnost. Dora je bila mlada Jehovova pričevalka, ki jo je bilo sram svojega telesnega videza, ker je bila nekoliko pretežka. »Ko sem nakupovala, sem težko našla ustrezne obleke svoje velikosti,« razlaga. »Zdelo se mi je, da so čedne obleke samo za vitke najstnice. Še slabše pa je bilo, da so ljudje dajali žaljive opazke o moji teži, kar me je zelo užalostilo, še zlasti kadar so jih izrekli duhovni bratje in sestre.

Zato sem postajala vse bolj in bolj obsedena s svojim videzom, dokler niso duhovne vrednote pričele zavzemati drugo mesto v mojem življenju. Bilo je, kot bi bila moja sreča odvisna od obsega mojega pasu. Odtlej je minilo že nekaj let in zdaj, ko sem postala zrelejša kot ženska in kot kristjanka, gledam na stvari drugače. Pazim sicer na svojo zunanjost, vendar se zavedam, da največ šteje duhovna lepota, in prav to mi je v največje zadovoljstvo. Odkar sem to doumela, sem lahko dajala kraljestveni blagor na mesto, ki mu pripada.«

Sara, zvesta ženska starih dni, je bila uravnovešena. Biblija resda govori o njeni telesni lepoti, ko je bila stara že več kot 60 let, vendar glavno pozornost posveča njenim odličnim lastnostim, namreč skritemu človeku srca. (1. Mojzesova 12:11; 1. Petrov 3:4–6) Bila je blagega in milega duha ter je podredljivo poslušala svojega soproga. Ni je pretirano skrbelo, kako nanjo gledajo drugi. Čeprav je izhajala iz premožnega okolja, je več kot 60 let radovoljno živela v šotorih. Krotko in nesebično je podpirala soproga; bila je ženska vere. In prav zato je bila resnično lepa. (Pregovori 31:30; Hebrejcem 11:11)

Kristjani želimo razvijati duhovno lepoto, lepoto, ki bo, če jo bomo redno negovali, rasla in trajala. (Kološanom 1:9, 10) Za svoj duhovni videz lahko skrbimo na dva poglavitna načina.

V Jehovovih očeh postanemo še lepši s sodelovanjem v življenje rešujoči strežbi. (Izaija 52:7; 2. Korinčanom 3:18–​4:2) Lepota se nadalje veča tudi, kadar se učimo izkazovati krščanske lastnosti. Možnosti, da razvijamo duhovno lepoto je silno veliko: »Drug drugega ljubite [skazujte milosrčnost, NW]. [. . .] Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. [. . .] Bodite goreči v duhu. [. . .] Gojite gostoljubje. [. . .] Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. [. . .] Nikomur ne vračajte hudega s hudim. [. . .] Živite v miru z vsemi ljudmi.« (Rimljanom 12:10–18, SSP) Z negovanjem takšnih stališč se bomo priljubili Bogu in soljudem ter zmanjšali grdi videz naših podedovanih grešnih nagnjen. (Galatom 5:22, 23; 2. Petrov 1:5–8)

Proti svetnemu duhu se lahko bojujemo!

Strupen duh sveta lahko oslabi našo značajnost na veliko spretnih načinov. Povzroči lahko, da smo nezadovoljni s tem, kar imamo, in da želimo postaviti svoje potrebe in interese pred Božje. Lahko pa nas tudi navede, da razmišljamo po človeško, ne po Božje, in da sprostitvi oziroma telesnemu videzu pripišemo preveliko pomembnost. (Primerjaj Matevž 16:21–23.)

Satan je odločen uničiti našo duhovnost in svetni duh je eno od njegovih glavnih orožij. Zapomnite si, da Hudič lahko svoje metode spreminja – od tistih, ko je kakor rjoveč lev, pa do tistih, ko je kakor prekanjena kača. (1. Mojzesova 3:1; 1. Petrov 5:8) Svet včasih kristjana zavojuje s surovim preganjanjem, toda veliko bolj pogosto ga zastruplja počasi. Pavla je bolj skrbela slednja nevarnost: »Bojim se pa, da se ne bi, kakor je kača Evo ukanila z zvijačo svojo, nekako tudi pokvarile misli vaše in se odvrnile od preprostosti in čistosti, ki je v srcu do Kristusa.« (2. Korinčanom 11:3)

Da bi se zaščitili pred kačinimi zvijačami, moramo prepoznati propagando, ki »je iz sveta«, in jo nato odločno zavrniti. (1. Janezov 2:16) Ne smemo biti zapeljani v verjetje, da je svetno razmišljanje neškodljivo. Strupen zrak Satanovega sistema je dosegel vznemirljivo stopnjo. (Efežanom 2:2)

Ko enkrat prepoznamo svetno razmišljanje, se lahko proti njemu bojujemo tako, da naš um in srce polnimo z Jehovovim čistim poukom. Recimo torej kakor kralj David: »Pota svoja mi kaži, GOSPOD, steze svoje me uči. Vodi me, da hodim po resnici tvoji, in uči me, ker ti si Bog rešenja mojega.« (Psalm 25:4, 5)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 26]

Stremenje za udobnim življenjskim slogom nas lahko odvrne od duhovnih ciljev