Hvaležna sem za dolgo življenje v Jehovovi službi

PO PRIPOVEDI OTTILIE MYDLAND

Koncem devetnajstega stoletja so se v zahodnem norveškem pristanišču Kopervik gugale druga ob drugi zasidrane jadrnice. Po cestah so tiste dni tovorne vozove vlačili tako možje kot konji. Ljudje so si svetili s parafinskimi svetilkami, lesene, večinoma belo pobarvane hiše, pa ogrevali z drvmi in koksom. Tam sem leta 1898 prišla na svet, kot druga od petih otrok.

OČE je leta 1905, ker je bil brezposeln, odšel v Združene države. Po treh letih se je vrnil s polnim kovčkom vznemirljivih daril za otroke, materi pa je prinesel svilo in druge reči. Med vsem tem pa so bili največ vredni zvezki Charlesa Taze Russlla z naslovom Studies in the Scriptures.

Oče je prijateljem in sorodnikom začel govoriti o tem, kar je izvedel iz teh knjig. Na shodu v kapeli v domačem kraju je iz Biblije dokazoval, da ni pekla. (Propovednik 9:5, 10) Leto dni po očetovi vrnitvi iz Združenih držav, 1909., je na Norveško prišel brat Russell in govoril v Bergnu in Christianii (sedanji Oslo). Oče ga je šel poslušat v Bergen.

Očeta so ljudje povečini obtoževali, da razširja krive nauke. Meni ga je bilo žal, zato sem mu pomagala razdeljevati biblijske traktate. Tako sem 1912. dala traktat glede pekla tudi duhovnikovi hčeri. Ozmerjala me je, pa tudi očeta. Prostaštvo duhovnikove hčere me je naravnost zgrozilo!

Kdaj pa kdaj so Kopervik obiskali tudi drugi Preučevalci Biblije, kot so se tedaj Jehovove priče imenovali, med njimi tudi odličen govornik Theodor Simonsen. Vabila sem ljudi na predavanje, ki ga je imel pri nas doma. Pred govorom je zaigral na citre in zapel, enako tudi na koncu. Kako zelo smo ga spoštovali.

Obiskovala pa nas je tudi Anna Andersen, kolporterka oziroma polnočasna strežnica. Potovala je iz mesta v mesto po celi Norveški, največ s kolesom, in ljudem oddajala biblijsko literaturo. Nekoč je bila častnica Rešilne vojske, zato je v Koperviku poznala nekaj njihovih častnikov. Ti so ji dovolili v svojem shajališču govoriti o Bibliji, jaz pa sem ljudi vabila, naj jo pridejo poslušat.

V Kopervik je prihajal tudi kolporter Karl Gunberg. Ta skromni in tihi, vendar šaljivi mož je občasno tudi prevajal v podružnici v Oslu. Več let sva tam skupaj delala.

Vpliv verskih gledišč

V tistem času je večina ljudi trdno verovala v Boga in Biblijo, poleg tega pa tudi v zakoreninjene nauke, denimo v nauk o peklu in trojici. Zato so Preučevalci Biblije s poučevanjem, da ti nauki niso v soglasju z Biblijo, povzročili precejšnje razburjenje. Sosedje so očeta hudo obtoževali, da je heretik, in to je vplivalo tudi name. Enkrat sem mu celo rekla: »To, kar učiš ni resnica, ampak kriva vera!«

»Ottilie, pridi sem in poglej, kaj piše v Bibliji,« mi je prigovarjal. Bral mi je iz Svetega pisma. Seveda sem mu potem vse bolj zaupala, pa tudi temu, kar je učil. Spodbudil me je k branju Studies in the Scriptures in tako sem poleti 1914 pogostokrat sedela na griču nad mestom in brala.

Avgusta 1914 so se pred mestno časopisno hišo zbrali ljudje in brali o izbruhu prve svetovne vojne. Tudi jaz sem bila poleg, ko pa je oče prišel mimo in zvedel, kaj se dogaja, je vzkliknil: »Hvala Bogu!« Izbruh prve svetovne vojne je prepoznal kot spolnitev biblijskih prerokb, o katerih je pričeval. (Matevž 24:7) Veliko Preučevalcev Biblije je tedaj verjelo, da bodo kmalu vzeti v nebesa. Ker se to ni zgodilo, so se nekateri razočarali.

Postavila sem se za biblijsko resnico

Leta 1915 sem pri sedemnajstih končala osnovno šolo in začela delati v neki pisarni. Tedaj sem tudi pričela redno brati Stražni stolp. Vendar vse do leta 1918 v Koperviku nismo imeli rednih shodov. Ko pa so bili, nas je nanje prihajalo le pet. Brali smo izdaje Watch Tower Society, kot denimo Studies in the Scriptures, o prebranem pa razpravljali z vprašanji in odgovori. Mati, ki je sicer drugim o Preučevalcih Biblije pohvalno govorila, sama to ni nikoli postala.

V pisarni, kjer sem delala, sem se v začetku 1918 seznanila z Antonom Saltnesom, in mu pomagala, da je postal Preučevalec Biblije. V tistem času sem začela redno oznanjevati, leta 1921 pa sem se na zborovanju v Bergnu krstila.

Maja l925 smo imeli v Örebru (Švedska) zborovanje za celo Skandinavijo. Prisotnih nas je bilo čez 500, prišel je tudi Joseph F. Rutherford, predsednik Watch Tower Society. Iz Osla nas je kakih trideset potovalo z vlakom, v rezerviranem vagonu.

Na tem zborovanju so nam povedali, da bodo v Københavnu na Danskem ustanovili podružnico za Severno Evropo; ta naj bi skrbela za oznanjevanje v skandinavskih in baltiških državah. Za nadzornika oznanjevalskega dela so postavili Williama Deya iz Škotske. Pridobil si je naklonjenost in že kmalu se ga je prijel vzdevek Veliki Škot. Ker brat Dey, ko je prišel, ni znal nobenega skandinavskega jezika, je na shodih in zborih sedel zadaj in pazil na otroke, da so se starši lahko osredinili na to, kar so govorili z odra.

Stražni stolp, 1. marec 1925, je razglabljal o 12. poglavju Razodetja in pojasnil, da se to poglavje nanaša na rojstvo Božjega kraljestva, kar se je zgodilo v nebesih 1914. leta. Tega nisem mogla razumeti, zato sem članek velikokrat prebrala. Ko pa sem končno dojela, sem bila presrečna.

Kadar je bilo treba sprejeti spremenjeno razumevanje biblijskih tem, so se nekateri spotaknili in odšli iz vrst Božjega ljudstva. Če kdaj kakšne spremembe nisem mogla takoj doumeti, sem gradivo znova in znova brala in se trudila dojeti razlago. Če nove razlage še zmeraj nisem razumela, sem počakala na pojasnilo. Taka potrpežljivost se mi je velikokrat poplačala.

Služba v Betelu

Nekaj let sem delala kot knjigovodkinja, tajnica in okrajna kontrolorka knjigovodstva. Leta 1928 pa je človek, ki je vodil Družbino računovodstvo, zbolel in odšel iz Betela. Ker sem to znala delati, so me vprašali, ali bi delo prevzela. Tako sem junija 1928 začela betelsko službo. Občasno nas je brat Dey obiskal in pregledal tudi Družbine knjigovodske račune. Naša betelska družina je tudi vodila v javnem oznanjevanju v Oslu, kjer smo tedaj imeli šele eno občino.

Brat Sakshammer je v Betelu skrbel za odpremo literature in nekoliki izmed nas smo mu pomagali pakirati in razposlati The Golden Age (sedaj Prebudite se!). Pomagala sta tudi brat Simonsen in Gunberg. Lepo smo se imeli. Medtem ko smo delali, smo velikokrat peli.

Prepričana o kraljestvenem upanju

Leta 1935 smo prišli do spoznanja, da »velika množica« ni drugorazredna nebeška skupina, ampak da bo ta skupina preživela veliko stisko in imela možnost živeti večno v raju na zemlji. (Razodetje 7:9–14) V sozvočju s tem novim razumevanjem, so nekateri, ki so prej jemali simbole, spoznali, da imajo pravzaprav zemeljsko upanje, in tega niso več storili.

Jaz sicer nikoli nisem podvomila o svojem nebeškem upanju, sem pa večkrat premišljevala: ‚Le zakaj Bog želi mene?‘ Zdelo se mi je, da nisem vredna tako velike prednosti. Sem majhna in boječa ženska, zato se mi je misel na samo sebe kot kralja, ki vlada v nebesih s Kristusom, zdela precej neobičajna. (2. Timoteju 2:11, 12; Razodetje 5:10) Vendar sem v mislih pretehtavala besede apostola Pavla, da ni bilo poklicanih »veliko mogočnih«, ampak da ‚si je Bog izbral, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno‘. (1. Korinčanom 1:26, 27, Ekumenska izdaja)

Delovanje med drugo svetovno vojno

Nemška vojska je na Norveško vdrla 9. aprila 1940 in že kmalu zasedla vso državo. Zaradi vojne, so mnogi postali dovzetni za kraljestveno sporočilo. Od oktobra 1940 do junija 1941 smo oddali več kot 272.000 knjig in brošur. To pomeni, da je na Norveškem v teh devetih mesecih vsak od nekaj prek 470 Prič povprečno oddal kar dobrih 570 knjig in knjižic!

Osmega julija 1941 so gestapovci obiskali vse predsedujoče nadzornike in jim rekli, naj nehajo oznanjevati, če ne, jih bodo poslali v koncentracijska taborišča. V Betel je prišlo pet nemških policistov in zaplenili so večji del lastnine Watch Tower Society. Betelsko družino so odpeljali na zaslišanje, vendar nobenega niso zaprli. Pozneje, 21. julija 1941, so Družbino zgradbo na Inkognitogaten 28b zaplenili in prepovedali oznanjevanje. Odšla sem v Kopervik in si našla delo, da sem se preživljala.

V tistem času je bil moj oče pionir. Nekega dne so prišli nacisti in mu preiskali hišo. Vzeli so mu vso literaturo, tudi biblije in biblijske konkordance. Tedaj smo dobivali le borno količino duhovne hrane. Da bi ostali duhovno močni, smo spet in spet preučevali stare knjige, kot denimo Government, ter še naprej oznanjevali.

Na žalost so se mnogokje bratje in sestre razšli. Eni so mislili, da moramo oznanjati javno in od hiše do hiše, drugi pa so menili, da bi morali delovati bolj na skrivaj in ljudi iskati drugače. Tako ti odgovorni bratje, ki so prej lepo sodelovali in se imeli tako radi, niti govorili niso več drug z drugim. Zaradi tega deljenja me je bolelo srce, in odkar sem Priča, me je to od vsega najbolj prizadelo.

Obnovljeno delovanje po vojni

Po vojni, poleti 1945, je Norveško obiskal brat Dey in priredil shode v Oslu, Skienu in Bergnu. Bratovščino je pozval, naj zakopljejo bojne sekire, in dejal, naj vstanejo vsi, ki želijo to storiti. Vsi so skočili na noge! Povsem pa so se spori umirili decembra 1945, po obisku Nathana H. Knorra, tedanjega predsednika Watch Tower Society.

Medtem pa mi je 17. julija 1945 sluga podružnice, brat Enok Öman poslal takle telegram: ‚Kdaj se lahko vrneš v Betel?‘ Nekateri Priče so govorili, da bi morala ostati doma in skrbeti za očeta, ki je imel že čez 70 let. Pa me je oče spodbudil, naj kar grem nazaj v Betel, kar sem tudi storila. Leta 1946 je postal naš podružnični nadzornik Marvin F. Anderson, brat iz Združenih držav, tedaj so na Norveškem oznanjevanje reorganizirali.

Med poletnimi dopusti sem hodila v Kopervik, k svoji družini. Brata in sestri niso bili Priče, vendar so bili z menoj in očetom vedno prijateljski. En brat je bil luški kapetan in krmar, drugi pa učitelj. Oče jim je, kljub temu da sem jaz gmotno malo pomenila, govoril: »Ottilie je bogatejša od vas.« Pa še res je bilo! Vse, kar so imeli, se ni moglo primerjati z duhovnim bogastvom, ki sem ga uživala! Oče je umrl 1951., star 78 let. Mati pa je preminila že 1928. leta.

Najsvetlejši dnevi v mojem življenju pa so bili tedaj, ko sem obiskala mednarodno zborovanje Jehovovega ljudstva v New Yorku, leta 1953 namreč. Tistega leta je število oznanjevalcev po svetu preseglo 500.000, na zborovanju pa nas je bilo prek 165.000! Pred tem zborovanjem sem teden dni delala v brooklynskem Betelu, sedežu Jehovove organizacije na zemlji.

Delam, kar še lahko

V zadnjih letih mi je zrasla očesna mrena, zato slabo vidim. Seveda z močnimi očali in povečevalnim steklom še vedno lahko po malem berem, kar je natisnjeno z večjimi črkami. Dvakrat na teden me obiščejo krščanske sestre in mi berejo, za kar sem jim zelo hvaležna.

Tudi v oznanjevalski dejavnosti sem omejena. Poleti me občasno krščanske sestre na invalidskem vozičku odpeljejo ven, nekam, kjer lahko oznanjam. Redno tudi pošiljam revije in brošure v šole v Koperviku, tudi osnovni šoli, kjer sem bila učenka pred skoraj sto leti. Vesela sem, da še vedno lahko redno oznanjujem.

Srečo imam, da sta v Betelu (ta je od 1983. leta v Ytre Enebakku, blizu Osla) jedilnica in kraljestvena dvorana v istem nadstropju kot moja soba. Zato lahko s hodilnim okvirjem pridem na jutranje čaščenje, jest in na shode. Srečna sem, ker še zmeraj obiskujem zborovanja in zbore. Uživam v družbi prijateljev, Prič, ki jih poznam toliko let, pa tudi v družbi novih bratov in sestra ter premnogih prijaznih otrok.

Verovati do konca

Pravi blagoslov je, da imam tukaj v Betelu okoli sebe dejavne, prijetne in duhovne ljudi. Ko sem začela delati v njem, so družino sestavljali samo taki z nebeškim upanjem. (Filipljanom 3:14) Sedaj pa v Betelu vsi, razen mene, pričakujejo, da bodo večno živeli na zemlji.

Res je, da smo pričakovali, da bo Jehova že prej začel ukrepati. Vendar sem vesela, ko vidim, kako se velika množica veča in veča. Kakšnemu porastu sem priča! Ko sem šla prvič na oznanjevanje, nas je bilo po svetu kakih 5000 oznanjevalcev. Danes nas je prek 5,400.000! V resnici sem videla, kako nas je »iz najmanjšega« zraslo »tisoč, iz šibkega mogočen narod«. (Izaija 60:22) Da, čakati moramo na Jehova, tako kot je zapisal prerok Habakuk: »Ako odlaša, je le čakaj; zakaj gotovo pride, se ne zakasni.« (Habakuk 2:3)