Življenje, ki ga nisem nikoli obžaloval

PRIPOVEDUJE PAUL OBRIST

Leta 1912, ko sem bil star šest let, je mati med porodom petega otroka umrla. Približno dve leti kasneje je za našo družino pričela skrbeti mlada hišna pomočnica, Berta Weibel. Oče se je naslednje leto z njo poročil in otroci smo bili veseli, da zopet imamo mamo.

STANOVALI smo v Bruggu, mestecu v nemško govorečem delu Švice. Berta je imela pravo krščansko osebnost in zelo se mi je priljubila. Leta 1908 je začela preučevati izdaje Preučevalcev Biblije (Jehovovih prič) in o naučenem pripovedovala tudi drugim.

Leta 1915, kmalu zatem, ko sta se Berta in oče vzela, sem šel z njo na predstavitev ,Fotodrame o stvarjenju‘. To predvajanje z diapozitivi in filmom Mednarodnega združenja iskrenih preučevalcev Biblije se mi je močno vtisnilo v um in srce. Tudi drugi so bili prevzeti. Dvorana v Bruggu je bila nabito polna, tako da je policija zaprla vrata in zavračala vse naslednje prišlece. Mnogi so si potem prizadevali priti noter po lestvi skozi okno in nekaterim je to tudi uspelo.

Materin odličen zgled

Po Evropi je tedaj divjala prva svetovna vojna in ljudje so se bali prihodnosti. Hoditi po hišah s tolažilno vestjo o Božjem kraljestvu, kakor je to delala mati, je torej bilo plemenito opravilo. Tu in tam mi je dovolila, da sem jo spremljal, in zelo sem užival. Končno je mati 1918. leta lahko simbolizirala posvetitev Bogu Jehovu s krstom v vodi.

Dokler se mati ni krstila, se oče v njeno čaščenje ni vmešaval, potem pa ji je začel nasprotovati. Nekega dne je zgrabil biblijsko literaturo in jo vrgel v peč. Materi je iz ognja uspelo rešiti samo Biblijo. Kar pa je naredila potem, je bilo osupljivo. Šla je k očetu in ga objela. Prav nič se ni razburila nad njim.

Oče se je popolnoma presenečen pomiril. Kdaj pa kdaj je njegovo nasprotovanje seveda zopet vzplamtelo in smo morali prenašati njegove izbruhe.

Zaposlitev in duhovni napredek

Leta 1924, po triletni frizerski vajeniški dobi, sem šel od doma in se zaposlil v francosko govorečem delu Švice. To mi je omogočilo, da sem se izboljšal v francoščini. Preselitev je nekoliko zavrla moj duhovni napredek, toda ljubezen do biblijske resnice se mi ni nikoli ohladila. Ko sem se šest let zatem vrnil domov, sem začel obiskovati shode v krščanski občini v Bruggu.

Kmalu zatem sem se preselil v mestece Rheinfelden, ki je bilo oddaljeno kakih 40 kilometrov. Tam sem delal v sestrinem frizerskem salonu in še naprej duhovno napredoval, ker sem se sestajal s skupinico Preučevalcev Biblije. Nekoč nam je brat Soder, tamkajšnji starešina, po biblijskem preučevanju, ki smo ga imeli med tednom, dejal: »Kdo namerava v nedeljo sodelovati v terenski strežbi?« Prijavil sem se, misleč, da me bo kdo spremljal in mi pokazal, kako se to dela.

Ko pa je prišla nedelja in smo prispeli na naš teren, je brat Soder rekel: »G. Obrist bo delal tamle.« Srce mi je bílo kot še nikoli, vendar sem začel obiskovati ljudi po domovih in se z njimi pogovarjati o Božjem kraljestvu. (Dejanja 20:20) Odtlej se nisem niti za trenutek ustavil pri opravljanju oznanjevalstva, za katerega je Jezus dejal, da ga je treba končati, preden pride konec te stvarnosti. (Matevž 24:14) Četrtega marca 1934 sem, star 28 let, simboliziral svojo posvetitev Bogu Jehovu s krstom v vodi.

Dve leti za tem sem začel delati kot frizer v mestu Lugano, v italijansko govorečem delu Švice, kjer sem se takoj lotil oznanjevanja, čeprav sem znal komaj kaj italijansko. Kljub temu sem prvo nedeljo v strežbi oddal 20 knjižic, ki sem jih vzel s sabo. Sčasoma sem zbral nekaj zainteresiranih oseb, da smo oblikovali skupino za preučevanje Stražnega stolpa. Mnogi od teh so se nazadnje krstili in februarja leta 1937 smo v Luganu ustanovili občino Jehovovih prič.

Čez dva meseca, aprila 1937, sem prejel pismo, ki mi je dramatično spremenilo življenje. Bilo je povabilo, da bi služil v Betelu, kot se imenuje podružnica Jehovovih prič v državi. Povabilo sem takoj sprejel – odločitev, ki je nisem nikoli obžaloval. Takšen je bil začetek moje 60-letne kariere v polnočasni strežbi.

Betelska strežba v težavnih dneh

Švicarski Betel je takrat bil v Bernu, glavnem mestu Švice. V njem smo tiskali knjige, knjižice in revije v štirinajstih jezikih ter jih odpošiljali po vsej Evropi. Ker kombija nismo imeli vedno na voljo, sem tu in tam natisnjeno literaturo peljal na železniško postajo kar s samokolnico. V Betelu so me najprej dodelili v oddelek za prelom strani, kjer smo zbirali svinčene črke za to, da se je potem vse natisnilo. Nedolgo za tem sem začel delati za sprejemno mizo in služil v betelski družini tudi kot brivec.

Septembra 1939 je izbruhnila druga svetovna vojna in nacisti so s svojim napadom širili grozo po vsej Evropi. Švica je bila nevtralna država sredi vojskujočih se narodov. Naša krščanska dejavnost je sprva potekala nemoteno. Potem pa se je 5. julija 1940, ob dveh popoldan, ko sem sedel za svojo mizo v preddverju, pojavil neki civilist v spremstvu vojaka, ki je nosil puško z nasajenim bajonetom.

»Kje je Zuercher?« je zalajal civilist. Franz Zuercher je bil takrat podružnični nadzornik za oznanjevanje v Švici.

»Koga naj najavim?« sem vprašal. Takoj sta me zgrabila, me sunila po stopnicah ter zahtevala, naj ju odvedem v Zuercherjevo pisarno.

Vsej betelski družini – bilo nas je kakih 40 – je bilo ukazano, naj se zbere v jedilnici. Pred zgradbo so nastavili štiri puškomitraljeze, da bi vzeli pogum vsakomur, kdor bi skušal pobegniti. Kakih 50 vojakov je pričelo preiskovati stavbo. V nasprotju s pričakovanji niso našli nobenih dokazov za to, da bi bili Jehovove priče vpleteni v netenje upora proti vojaški službi. Kljub temu so zasegli veliko literature in jo odpeljali s petimi vojaškimi tovornjaki.

Ker nismo dovolili, da bi Stražni stolp cenzurirale vladne oblasti, je ta izdaja v Švici nehala izhajati. To je pomenilo, da je za delo v Betelu bilo potrebnega manj osebja, in nas mlajše člane družine so spodbudili, naj odidemo in postanemo pionirji, kakor se imenujejo Jehovove priče, ki polnočasno oznanjujejo.

Pioniranje med vojno

Julija 1940 sem se vrnil na italijansko govoreči del Švice blizu Lugana, kjer sem živel pred prihodom v Betel. In to trdo katoliško področje, ki je tedaj bilo pod močnim vplivom fašizma, je postalo moja pionirska dodelitev.

Skoraj ni bilo dneva, da me ne bi ustavila policija in zahtevala, naj neham oznanjevati. Ko sem se nekoč pogovarjal z neko žensko pri vrtnih vratih, me je od zadaj zgrabil človek v civilu, me povlekel v patrolni avtomobil in odpeljal v Lugano. Tam me je predal policiji. Med zaslišanjem sem pojasnil, da nam je oznanjevati zapovedal Bog Jehova.

»Tu, na zemlji, smo mi, ki zapovedujemo,« je predrzno odgovoril policist. »Bog pa lahko poveljuje v nebesih!«

Med vojno je bilo še zlasti nujno upoštevati Jezusov nasvet, naj bomo »previdni kakor kače in preprosti kakor golobje«. (Matevž 10:16) Večino literature sem zato skril v notranje žepe srajce. In da ja ne bi česa izgubil, sem nosil pumparice, ki so bile pod koleni tesno stisnjene.

Nekoliko kasneje sem prejel navodila, naj se preselim v engadinsko dolino, kjer se je igra mačke in miši s policijo nadaljevala. To je čudovita dolina v vzhodnih Švicarskih Alpah, ki jo pozimi prekrijejo mase snega. Da bi se na področju laže gibal, sem zato zaprosil, da so mi poslali moje smuči.

Med smučanjem v mrzli zimi so nujno potrebne tople rokavice. Ker sem svoje nosil brez prestanka, so se mi kmalu obnosile. Kako hvaležen sem bil, ko sem nekega dne po pošti nepričakovano prejel paket z ročno spletenim puloverjem in toplimi rokavicami! Naredila mi jih je neka krščanska sestra iz moje nekdanje občine v Bernu. Ob spominu na to sem še danes ganjen od hvaležnosti.

Veliko radostnih prednosti

Leta 1943, ko so se razmere v Švici pričele ustaljevati, so me zopet poklicali, da bi služil v Betelu. Ena francosko govoreča občina v Lausanni, kakih 100 kilometrov stran, je imela določene probleme, zato sem dobil nalogo, da jo redno obiskujem, da bi tamkajšnjim oznanjevalcem pomagal pridobiti pravilen pogled na Božjo organizacijo.

Pozneje sem nekaj časa služil kot okrajni nadzornik za vse francosko govoreče občine v Švici. Na začetku tedna sem delal v Betelu, v petek, soboto in nedeljo pa sem preživel vsak teden v drugi občini in si prizadeval, da bi jim bil v duhovno podporo. Leta 1960, ko je bila v Bernu ustanovljena francosko govoreča občina, sem tam postal predsedujoči nadzornik. Na tem mestu sem služil vse do 1970. leta, ko se je Betel iz Berna preselil na današnjo lepo lokacijo v Thun.

Vesel sem bil, da sem tudi tu našel skupinico italijansko govorečih Prič, in z njimi začel sodelovati. Sčasoma se je oblikovala občina in več let sem tam služil kot predsedujoči nadzornik, dokler se za to odgovornost niso usposobili mlajši bratje.

Zame je bila še posebno radostna prednost obiskati mednarodna zborovanja Jehovovega ljudstva. Leta 1950 je bil denimo na Jenkijskem stadionu v New Yorku znameniti zbor »Porast teokracije«. Neizbrisljiv vtis je name naredil obisk svetovnega sedeža Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku. Nikoli tudi ne bom pozabil govora brata Miltona G. Henschla, ki ga je imel naslednje leto na zboru »Čisto čaščenje« v Londonu (Anglija), v katerem je brat osvetlil Jezusove besede: »Pravim vam, če ti umolknejo, vpilo bo kamenje.« (Lukež 19:40) Brat Henschel je vprašal: »Kaj menite, ali bo kamnu treba vpiti?« V ušesih še vedno slišim grmeči »Ne!«, ki je prihajal iz desetine tisočev grl.

Ko sem davnega 1937. leta šel v Betel, me je oče, zaskrbljen nad tem, da dobivam samo skromno žepnino, vprašal: »Sin, kako boš živel, ko boš star?« V odgovor sem mu citiral besede psalmista Davida: »Nisem videl pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha.« (Psalm 37:25) Pri meni so se te besede prav gotovo spolnile.

Kako zelo sem vesel, da se je pred več kot 80 leti Berta Weibel poročila z očetom ter da sem z njenim zgledom in vodstvom spoznal Jehova, pa tudi njegove lastnosti! Drugi družinski člani so se ji sicer posmehovali, vendar je ona vse do svoje smrti 1983. leta zvesto služila Jehovu. Nikoli ni izrazila nobenega obžalovanja, da služi Bogu Jehovu, in tudi meni ni bilo nikoli žal, da sem ostal samski in življenje popolnoma predal Jehovovi službi.

[Slika na strani 25]

Na delu v Betelu