’Jehova je moj Bog, v katerega bom zaupal‘

PO PRIPOVEDI WILLIA DIEHLA

”ZAKAJ želiš v Betel?“ Tako me je spomladi 1931 vprašal oče, ko sem mu povedal, da želim začeti z betelsko službo. Moji starši, ki so živeli v Saarlandu, so poznali resnico že približno deset let. Nam, trem fantom, so bili dober zgled. Resnica jim je pomenila vse v življenju in želel sem si, da bi tudi meni.

TODA, kako so starši spoznali Jehova in njegovo sveto voljo? S svojo religijo nista bila zadovoljna in dolgo sta iskala resnico. Raziskovala sta različne cerkve in ločine vendar nista našla prave.

Nekega dne se je pod našimi vrati znašel letak, ki je naznanjal predavanje s filmom o Božjih namenih, z naslovom ”Foto drama ustvarjanja“. Oče je takrat, ko naj bi se prikazovala ta ”Foto drama“, moral delati, zato je spodbujal mamo, naj gre ona. ”Morda,“ je rekel, ”bo kaj koristnega.“ Tisto, kar je ta večer videla, jo je navdušilo. ”Končno sem našla [resnico],“ je rekla. ”Jutri zvečer si pojdi sam pogledat. To je resnica, ki smo jo iskali.“ To je bilo 1921. leta.

Kot duhovno maziljeni kristjani so bili starši zvesti resnici do smrti. Oče je umrl leta 1944, zatem ko so ga nacisti velikokrat zaprli. Mati pa je umrla 1970. leta. Tudi ona je pod nacističnim režimom preživela veliko časa v ječi.

Starši, zgled gorečnosti

Starši so bili zelo aktivni oznanjevalci. Mama je v letih od 1922 do 1928 še posebej goreče posredovala kongresne resolucije. Resolucija, sprejeta leta 1924, z naslovom Duhovščina klicana na odgovornost je ostro kritizirala duhovščino. Razglašati jo, je zahtevalo pogum. Oznanjevalci so tiste dni, ko so razdeljevali traktate — pustili so jih pri vseh vratih — vstajali ob 4. uri zjutraj. Čeprav sem bil star šele 12 let, so mi starši dovolili sodelovati. Velikokrat smo začeli že ob petih zjutraj in kolesarili tri do štiri ure, da smo dosegli oddaljena področja. Kolesa smo skrili v grmovju, jaz pa sem jih, ko so drugi delali po vasi, varoval. Popoldne smo se peljali nazaj domov in zvečer smo morali uro daleč pešačiti na sestanek.

Kasneje je kolesa varoval kdo od mlajših, sam pa sem se pridružil oznanjevalcem. Toda nihče ni pomislil, da bi me poučeval. Rekli so mi samo, v kateri ulici naj delam! Srce mi je močno bilo, ko sem se približeval prvi hiši, in upal da ne bo nikogar doma. Toda na žalost je nek moški odprl vrata. Nisem mogel govoriti. Nerodno sem pokazal na knjigo v svoji torbi. ”Ali je to od sodnika Rutherforda?“ je vprašal. Jecljaje sem pritrdil. ”Ali je nova, ki je še nimam?“ ”Da, nova je,“ sem pritrdil. ”Potem jo moram dobiti. Koliko stane?“ To me je opogumilo, da sem nadaljeval.

Leta 1924 so odrasli veliko govorili o 1925. letu. Nekega dne smo obiskali družino Raziskovalcev Biblije in slišal sem, da je nek brat vprašal: ”Če nas Gospod vzame k sebi, kaj bo z našimi otroci?“ Mati, pozitivna kot vedno, je odgovorila: ”Gospod bo vedel, kako poskrbeti zanje.“ Tema pogovora me je prevzela. Kaj je vse to pomenilo? Leto 1925 je prišlo in minilo, toda nič se ni zgodilo. Vendar starši niso popustili v gorečnosti.

Očetovo modro opozorilo

Končno sem leta 1931 rekel očetu, kaj želim storiti s svojim življenjem. ”Zakaj želiš oditi v Betel?“ mi je v odgovor dejal oče. ”Zato ker želim služiti Jehovu,“ sem odgovoril. ”Recimo, da si sprejet v Betel,“ je nadaljeval, ”ali se zavedaš, da tamkajšnji bratje niso angeli? Nepopolni so in delajo napake. Bojim se, da bi to povzročilo, da bi zbežal in se celo odpovedal veri. Resno razmisli o tem!“

To me je presenetilo, toda ko sem nekaj dni tehtal to zadevo, sem željo, da služim v Betelu, ponovil. ”Povej mi, zakaj želiš to,“ je rekel. ”Ker želim služiti Jehovu,“ sem odgovoril. ”Moj sin, tega nikoli ne pozabi. Če boš povabljen, si zapomni, zakaj greš. Če boš videl, da je kaj narobe, nikar ne bodi preveč zaskrbljen. Četudi bi s teboj neustrezno ravnali, nikar ne odidi! Nikoli ne pozabi, zakaj si v Betelu: zato ker želiš služiti Jehovu! Opravljaj svoje delo in mu zaupaj.“

Tako sem zgodaj popoldne 17. novembra 1931 prispel v Betel v Bernu, Švica. Sobo sem delil s še tremi, delal pa sem v tiskarni. Učil sem se upravljati z majhnim ročnim tiskarskim strojem. Moja prva naloga je bila tiskanje Stražnega stolpa v romunščini.

Sporočilo iz nebes!

Leta 1933 je Skupnost izdala brošuro The Crisis, v kateri so bili trije radijski govori brata Rutherforda, ki jih je imel v Združenih državah Amerike. Brat Harbeck iz podružnice je betelski družini pri zajtrku povedal, da se bo to brošuro razširjalo na poseben način. Iz najetega letala, ki bi naj preletavalo Bern, bi se metalo propagandne letake, medtem pa bodo oznanjevalci tudi na ulicah ponujali javnosti to brošuro. ”Kateri izmed vas, mladih bratov, je pripravljen iti v letalo?“ je vprašal. ”Prostovoljci naj se takoj javijo.“ Javil sem se in brat Harbeck je pozneje javil, da sem izbran.

Tega pomembnega dne smo peljali na letališče kartonaste škatle, polne letakov. V letalu sem sedel zadaj za pilotom in nalagal letake na sedež poleg sebe. Dobil sem natančno navodilo: zvij po sto letakov skupaj in potem zvitek vrzi skozi okno na eni strani in to s kar največjo močjo. Neprevidnost bi lahko imela za posledico, da bi se letaki zapletli v zadnji del letala, kar bi povzročilo težave. Toda vse se je dobro izteklo. Bratje so pozneje rekli, kako vznemirljivo je bilo videti to ’sporočilo iz nebes‘. Dosegli smo željeni učinek in razdelili mnogo brošur, četudi so se nekateri pritoževali po telefonu, da so njihove cvetlične grede bile prekrite z letaki.

Hvaležen za vsako službeno prednost

Dnevno sem se zahvaljeval Jehovu za radost in zadovoljstvo v betelski službi. V skupščini so me določili, da sem pred sestanki odklepal Kraljevsko dvorano, primerno uredil stole in na govorniški pult postavil kozarec sveže vode. Vse to je zame bila velika prednost.

Končno sem v Betelu začel delati na velikem tiskarskem stroju, katerega so uporabljali za tiskanje revije Zlati vek (sedaj Prebudite se!) v poljščini. Leta 1934 smo začeli uporabljati fonografe in pomagal sem jih sestavljati. Zame je bila velika radost iti od hiše do hiše s posnetimi biblijskimi govori. Mnogi stanovalci so bili radovedni, kaj so te male naprave in velikokrat so se zbrale cele družine, da bi poslušale, vendar so potem eden za drugim izginjali. Ko je vsa družina odšla, sem se tudi sam napotil dalje.

Aktiven v času vojne

Po prvi svetovni vojni je bil moj rodni Saarland ločen od Nemčije in prišel pod varstvo Društva narodov. Zato so v Saarlandu za tamkajšnje prebivalce izdali lastne osebne listine. Leta 1935 je bil plebiscit, na katerem so se prebivalci odločali, ali se želijo ponovno združiti z Nemčijo. Izkoristil sem priložnost in obiskal svojo družino, saj sem vedel, da mi bo to onemogočeno, če bo Saarland prišel pod nacistični nadzor. In res, zatem mnogo let nisem ničesar slišal o starših in bratih.

Čeprav je bila Švici prizanešena neposredna vključitev v drugo svetovno vojno, je ostala popolnoma osamljena, ko je Nemčija drugo za drugo zasedla sosednje države. Literaturo smo tiskali za vso Evropo razen za Nemčijo, toda zgodilo se je, da nismo mogli izpolniti nobenega naročila. Brat Zürcher, takratni podružnični sluga, nam je rekel, da praktično nimamo več nobenega denarja, in pozval, naj si najdemo delo zunaj Betela, dokler se stvari ne bodo normalizirale. Jaz sem lahko ostal, ker je bilo treba tiskati nekaj stvari za približno tisoč krajevnih oznanjevalcev.

Betelska družina ne bo nikoli pozabila 5. julija 1940. leta. Takoj po kosilu je pripeljal vojaški tovornjak. Iz njega so skočili vojaki in vdrli v Betel. Zapovedali so nam, naj mirno stojimo in vsakega izmed nas je varoval oborožen vojak. Peljali so nas v jedilnico, medtem pa preiskali ostale prostore. Oblasti so nas osumile, da smo govorili drugim, naj odklanjajo vojaško službo, toda našli niso nobenega dokaza.

V času vojne sem bil skupščinski sluga v Thunu in Frutigenu. Tako je bil moj tedenski urnik zelo natrpan. Vsako soboto sem se takoj po kosilu s kolesom odpeljal v 50 kilometrov oddaljen Frutigen, kjer sem zvečer vodil študij Stražnega stolpa. V nedeljo zjutraj sem z oznanjevalci šel na oznanjevanje. Zatem sem zgodaj popoldan odšel v Interlaken, kjer sem vodil skupščinski študij knjige in pozno popoldan biblijski študij z neko družino v Spiezu. Dan sem zaključil z vodenjem študija Stražnega stolpa v Thunu.

Pozno zvečer, ko sem opravil vse svoje naloge, sem se pojoč in žvižgajoč vračal v Bern. Avtomobilov na poti skorajda ni bilo. Zaradi vojne so bile luči ugasnjene, zato je bila hribovita pokrajina temna, videti je bila mirna in spokojna in le občasno jo je obsijala mesečina. Kako so ti zaključki tednov obogatili moje življenje in mi obnovili moči!

Obisk z nepričakovanimi rezultati

Jeseni leta 1945 nas je obiskal brat Knorr. Ko je nekega dne vstopil v tovarno, sem stal na tiskarskem stroju. ”Pridi dol!“ je zaklical. ”Ali bi želel v šolo Gilead?“ Bil sem presenečen. ”Če misliš, da sem primeren, bi bil zelo srečen,“ sem odgovoril. Povabila za brata Freda Borysa, sestro Alice Berner in zame so prispela spomladi leta 1946. Toda ker sem bil rojen v Saarlandu, sem bil brez državljanstva in zaprositi sem moral Washington D.C., ZDA, za posebno vizo.

Medtem, ko so drugi lahko pravočasno odšli, sem jaz čakal na odgovor na svojo prošnjo. Ko se je 4. septembra šola že pričela, sem bil še vedno v Švici in počasi sem že izgubil upanje. Nato so klicali iz ameriškega konzulata in mi sporočili, da je prispela viza. Takoj sem pričel urejati vse v zvezi s potovanjem in končno sem dobil ležišče na ladji, ki je plula iz Marseillesa v New York. Kakšno doživetje! Athos II. je bila prepolna. Dodelili so mi kavč v odprti sobi. Drugi dan plovbe na odprtem morju je zaradi eksplozije v strojnici ladja obstala. Potniki kot tudi posadka so bili vznemirjeni in bali so se, da bi potonili. To mi je dalo čudovito priložnost, da sem jim govoril o upanju na vstajenje.

Za popravilo ladje sta bila potrebna dva dneva, zatem pa smo nadaljevali z zmanjšano hitrostjo. V New York smo prispeli 18 dni pozneje in zaradi stavke v pristanišču smo morali ostati na krovu. Po pogajanjih smo končno lahko zapustili ladjo. Skupnosti sem poslal telegram, v katerem sem pojasnil situacijo. Ko sem zapuščal carino in urad za priseljence, me je nek moški vprašal: ”Ali ste vi gospod Diehl?“ Bil je eden izmed pomočnikov brata Knorra. Pospremil me je na nočni vlak za Ithaco, blizu šole Gilead, kamor sem prispel kmalu po osmi uri naslednjega jutra. Prevzet sem bil, da sem bil končno tam in da sem lahko obiskoval prvi mednarodni gileadski razred.

Vztrajanje kljub težavam

Leta 1947, 9. februarja, je bil zaključek devetega razreda Gileada in vse je prevzemal občutek negotovosti. Kam nas bodo poslali? Zame so ”merilne vrvi“ padle na novo odprto tiskarno Družbe v Wiesbadnu, Nemčija. (Psalm 16:6) Vrnil sem se v Bern, da bi uredil potrebna dovoljenja, toda ameriške vojaške sile so v Nemčijo dovolile vstop samo tistim osebam, ki so tam živele pred vojno. Zaradi tega so mi morali iz glavnega sedeža v Brooklynu dati novo nalogo. To je bilo delo okrožnega nadzornika v Švici, katerega sem sprejel s polnim zaupanjem v Jehova. Medtem ko sem čakal na to nalogo, so me zaprosili, da trem sestram, ki so prišle na obisk, razkažem Betel. Ena od njih je bila pionirka, ime pa ji je bilo Marthe Mehl.

Maja 1949 sem seznanil podružnico v Bernu, da se nameravam poročiti z Martho in da želiva oba ostati v polnočasni službi. Kakšna je bila reakcija? Nobenih drugih prednosti razen rednega pioniranja. Z njim sva pričela v Bielu, zatem ko sva se junija 1949 poročila. Ni mi bilo dovoljeno imeti predavanja niti iskati namestitve za delegate prihajajočega kongresa, četudi naju je za to prednost priporočil naš okrožni nadzornik. Mnogi naju niso več pozdravljali in so se do naju vedli kot do izključenih, četudi sva bila pionirja.

Vedela sva, da poroka ni nebiblijska stvar, zato sva se zatekla k molitvi in zaupala Jehovu. Dejansko pa takšno ravnanje ni bilo odraz stališča Družbe. Bilo je posledica napačnega razumevanja organizacijskih navodil.

Vrnitev brata Knorra

Leta 1951 je brat Knorr ponovno obiskal Švico. Potem, ko je zaključil svoje predavanje, so me obvestili, da želi govoriti z menoj. Čeprav nekoliko zaskrbljen, sem bil srečen, da je bil vesel, ko me je videl. Vprašal je, če bi bila voljna sprejeti nalogo v predvidenem misijonarskem domu v Ženevi. Seveda sva bila srečna, čeprav Biel ne bi zapustila brez žalosti. Naslednji dan sva dobila nadaljnjo prošnjo brata Knorra. Ali bi bila voljna sprejeti delo okrožnega nadzornika, čemur je bilo potrebno v Švici posvetiti večjo pozornost? Takoj sva se strinjala. Moje stališče je bilo, sprejeti kakršnokoli ponujeno nalogo.

Najino delovanje v tej zadolžitvi v vzhodni Švici je bilo bogato blagoslovljeno. Od skupščine do skupščine sva potovala z vlakom in v dveh kovčkih nosila s seboj vso svojo posest. Bratje so naju velikokrat s kolesi čakali na postaji, kajti le redki so v takratnem času imeli avtomobile. Leta pozneje nama je nek brat priskrbel avto, kar je olajšalo najino službo.

Nekaj novih presenečenj

Kako ganjena sva bila z ženo, ko sva 1964. leta bila povabljena, da obiščeva 40. razred Gileada, zadnji razred razširjenega desetmesečnega šolanja, ki je sedaj skrajšano na osem mesecev. Marthe se je morala hitro naučiti angleščino, kar ji je izvrstno uspelo. Mnogo sva razmišljala o tem, kam naju bodo poslali. Moje stališče je bilo: ’Vseeno je, kam me dodelijo, samo da to ne bi bilo pisarniško delo.‘

Toda zgodilo se je prav to! Leta 1965, 13. septembra, na dan podelitve diplom, so me imenovali za nadzornika podružnice v Švici. Za Martho je bil Betel novo doživetje. Za mene pa je pomenilo iti nazaj v ”Božjo hišo“, ne v tiskarno, kjer sem služil od 1931 do 1946, ampak v pisarno. Naučiti sem se moral mnogih novih stvari, toda z Jehovovo pomočjo mi je uspelo.

Pogled nazaj

V vseh 60 letih polnočasne službe sem popolnoma zaupal Jehovu, tako kot mi je svetoval oče. Jehova je izlil obilo blagoslovov. Marthe je bila vir ogromnih spodbud v času razočaranj ali takrat, ko je izgledalo, da bom klonil pod težo mnogih nalog. Zares je zvesta tovarišica s popolnim zaupanjem v Jehova.

Bodi hvaljen, Jehova, za mnoge prednosti, ki sem jih lahko užival! Še vedno služim kot koordinator podružničnega odbora v Thunu in velikokrat potujem kot nadzornik področja. Ne glede na to, za kakšno nalogo so me zaprosili, sem vodstvo vedno iskal pri Jehovu. Kljub mnogim svojim napakam in slabostim goreče verjamem, da mi Jehova po Kristusu odpušča. Želim mu še nadalje ugajati. Naj še naprej vodi moje stopinje, ko neprestano gledam nanj kot na ’svojega Boga, ki vanj zaupam‘. (Psalm 91:2)

[Slika Willia in Marthe Diehl na strani 25]

[Slika na strani 27]

Brat Diehl v zgodnjih letih betelske službe