Tajnost v imenu Gospoda

MARCA 1995 je v napadu s strupenim plinom v tokijski podzemni železnici (Japonska) umrlo 12 ljudi, tisoče drugih je zbolelo, odkrila pa se je tudi ena skrivnost. Verska sekta, poznana kot Aum Šinrikio (Vrhovna resnica), je v skrivnostne namene skrivno zgradila arzenal plina sarina.

Mesec dni kasneje je bombna eksplozija opustošila zvezno stavbo v Oklahoma Cityju (ZDA) in usmrtila 167 ljudi. Dokazi so po vsem videzu kazali na to, da je bil napad nekoliko povezan z ukrepom vlade, ki ga je natanko dve leti pred tem izvedla proti verskemu kultu Branch Davidian v Wacu (Texas). Takrat je umrlo kakih 80 članov kulta. Tudi s to bombno eksplozijo se je odkrilo nekaj, kar je bilo večini ljudem skrito: V Združenih državah sedaj deluje veliko paravojaških skupin in sumijo, da vsaj nekatere od njih skrivno načrtujejo protivladna dejanja.

Kasneje, ko se je 1995. leto prevesilo h koncu, so na gozdnem področju blizu Grenobla v Franciji našli zoglenela trupla 16 oseb. Bili so člani Reda sončnega templja, majhnega verskega kulta, o katerem so oktobra 1994. leta v švicarskih in kanadskih novicah poročali, da je 53 članov naredilo samomor ali pa bilo ubitih. Toda sekta je tudi po tej tragediji delovala naprej. Njeni motivi in cilji še danes ostajajo zaviti v skrivnost.

Nevarnosti verske tajnosti

Ali je glede na takšne dogodke kaj čudno, da mnogi ljudje budno upirajo oči v verske skupine? Zagotovo nihče ne bi hotel podpirati neke tajne organizacije, bodisi verske ali pa neverske, ki zlorablja njegovo zaupanje in ga navaja k podpiranju ciljev, s katerimi se ne strinja. Kaj pa človek lahko stori, da ne bi padel v past in se zapletel v kakšno tajno skupnost vprašljive narave?

Razumljivo je, da bi bilo za vsakogar, kdor razmišlja o včlanjenju v kakšno tajno skupnost, modro, da se prepriča, kakšni so njeni resnični nameni. Varovati bi se morali vsakega pritiska prijateljev oziroma vrstnikov in se odločiti ne na podlagi čustev, ampak na podlagi dejstev. Zapomnite si, da bo kakršne koli možne posledice najbrž moral nositi vsak sam in ne kdo drug.

Najboljši način, da se ognemo nevarnih skupin z nečastnimi motivi, pa je spoštovanje biblijskih načel. (Izaija 30:21) To pomeni ohranjati politično nevtralnost, izkazovati ljubezen drugim, tudi sovražnikom, ogibati se ,del mesa‘ in negovati sadove Božjega duha. Predvsem pa pravi kristjani tako kakor Jezus ne smejo biti del sveta, to pa ne dovoljuje sodelovanja v tajnih skupnostih sveta. (Galatom 5:19–23; Janez 17:14, 16; 18:36; Rimljanom 12:17–21; Jakob 4:4)

Jehovove priče so prizadevni preučevalci Biblije, ki svojo vero jemljejo resno in si odkrito prizadevajo živeti po njej. Po vsem svetu so poznani kot verska skupina, ki »išče [. . .] mirú in hodi za njim«. (1. Petrov 3:11) Njihova knjiga Jehovah’s Witnesses—Proclaimers of God’s Kingdom točno zapiše: »Jehovove priče nikakor niso tajna skupnost. Njihovi na Bibliji temelječi nauki so v celoti pojasnjeni v izdajah, ki jih lahko dobi vsak. Zraven tega so posebej prizadevni pri vabljenju javnosti k udeleževanju shodov, da bi ljudje lahko sami videli in slišali, kaj se dogaja.«

Prava vera nikakor ne prikriva skrivnosti. Častilci pravega Boga so poučeni, da kot Jehovove priče ne skrivajo svoje identitete in da ne prikrivajo svojih namenov. Prvi Jezusovi učenci so s svojim naukom napolnili Jeruzalem. Tako glede verovanja kot dejavnosti so bili vsem na očeh. Enako je danes z Jehovovimi pričami. Kadar diktatorski režimi kristjanom krivično omejujejo svobodo veroizpovedi, je povsem razumljivo, da bodo ti zaradi večje poslušnosti ,Bogu nego ljudem‘ morali dalje opravljati delo pogumno ter oprezno. In v takšne razmere so prisiljeni zato, ker pogumno javno pričujejo. (Dejanja 5:27–29; 8:1; 12:1–14; Matevž 10:16, 26, 27)

Če vas je kdaj prešinilo, da bi Jehovove priče lahko bili tajni kult oziroma sekta, je to bilo zato, ker ste vi o njih vedeli premalo. Tako je bilo tudi z mnogimi ljudmi v prvem stoletju.

V 28. poglavju Dejanj apostolov denimo piše o srečanju apostola Pavla s ,prvaki Judov‘ v Rimu. Ti so mu dejali: »Želimo pa slišati od tebe, kaj misliš; kajti za to ločino nam je znano, da ji povsod ugovarjajo.« (Dejanja 28:16–22) Pavel jim je v odgovor »razlagal vse ter pričeval o kraljestvu Božjem« in »nekateri so verovali«. (Dejanja 28:23, 24) Dobili so prava dejstva o krščanstvu in to jim je zagotovo trajno koristilo.

Jehovove priče so predani odkriti in javni službi Bogu Jehovu, zato bodo vsakomur, kdor bi bil rad seznanjen z resnico, z veseljem odkrili jasna dejstva o njihovi dejavnosti in verovanju. Zakaj tega ne bi sami raziskali in bi tako bili o njihovi veri prav obveščeni?

[Slika na strani 6]

Jehovove priče z veseljem odkrijejo, kdo so in kaj delajo