Čemu vsa ta tajnost

»NIČ ni težjega od skrivnosti.« Tako vsaj pravi neki francoski pregovor. Ali to morda pojasnjuje, zakaj se počutimo dobro, kadar neko skrivnost poznamo, in zakaj nam je hudo, ko o njej ne moremo govoriti? Kljub temu pa je tajnost več stoletij privlačila mnoge, ki so se v prizadevanju za kakšnim skupnim ciljem združevali v tajne skupine.

Eni od takšnih najstarejših tajnih skupnosti so bili misterijski kulti, ki so jih odkrili v Egiptu, Grčiji in Rimu. Kasneje so nekatere teh skupin odtavale iz verskega zaledja in privzele politični, gospodarski ali socialni pridih. Ko so denimo v srednjeveški Evropi ustanavljali cehe, so se njihovi člani zatekali k molčečnosti predvsem zaradi gospodarske samozaščite.

V sodobnih dneh so tajne skupine pogosto ustanavljali zaradi dokaj plemenitih razlogov, mogoče iz »socialnih in dobrohotnih namenov«, kot pravi Encyclopædia Britannica, ter za to, »da so izpeljevale dobrodelne in izobraževalne programe«. Tajne, ali vsaj poltajne, so tudi nekatere bratske organizacije, mladinski klubi, socialna društva in druge skupine. Te so navadno neškodljive. Njihovim članom je tajnost preprosto razburljiva. Tajni pristopitveni obredi močno čustveno privlačijo ter krepijo vezi tovarištva in enotnosti. Člani si pridobijo občutek pripadnosti in smiselnosti. Takšne tajne skupnosti navadno za nečlane niso nikakršna nevarnost. Drugi zaradi nepoznavanja skrivnosti niso nič na slabšem.

Kadar tajnost zaznamuje nevarnost

Tajne skupine imajo različne nivoje tajnosti. Encyclopædia Britannica pravi, da tiste skupine, ki imajo »skrivnosti znotraj skrivnosti«, pomenijo neko posebno nevarnost. Pojasnjuje, da njihovi člani v višjih slojih »z uporabo posebnih imen, preizkušenj oziroma z razodetji ostajajo ločeni od drugih« ter tako podžigajo »pripadnike nižjih slojev, da si prizadevajo narediti vse, kar je potrebno za višji položaj«. Nevarnost, ki je neločljivo povezana s takimi skupinami, je očitna. Pripadniki nižje ravni, ki še niso napredovali do stopnje razodetja, se morda niti najmanj ne zavedajo pravih namenov svoje organizacije. In v neko skupino, katere cilje in načine doseganja le-teh človek pozna samo delno, ali pa mu jih niso povedali v celoti, ni težko priti. Kdor pa je vanjo sprejet, bo morda kasneje le stežka izstopil; je tako rekoč vklenjen v okove tajnosti.

Tajnost pa zaznamuje še večjo nevarnost, kadar so cilji neke skupine nezakoniti ali kriminalni ter ta zato skuša prikriti svoj obstoj. Če pa se za njen obstoj in splošne nakane že vé, bo morda v tajnosti skušala ohraniti svoje člane in kratkoročne načrte. Tako je pri močno motiviranih terorističnih skupinah, ki občasno šokirajo svet s terorističnimi napadi.

Da, tajnost je lahko nevarna tako za posameznike kot za celotno družbo. Pomislite na tajne najstniške tolpe, ki nasilno prežijo na nedolžne žrtve, kriminalna združenja, kot je skrivnostna mafija, skupine, ki težijo za nadvlado belcev, kot je Ku Klux Klana, da ne omenjamo še številnih terorističnih skupin po svetu, ki vztrajno spodnašajo prizadevanja za dosego svetovnega miru in varnosti.

Kaj pa delajo sedaj

V nekaterih zahodnoevropskih državah so v petdesetih letih tega stoletja zaradi hladne vojne ustanovili tajne skupine, ki naj bi bile v primeru sovjetskega poskusa osvojitve Zahodne Evrope temelj odporniških gibanj. Tako so denimo po poročilu nemške revije Focus v tem obdobju v Avstriji zgradili »79 skrivnih skladišč orožja«. Nekatere evropske države se takšnih skupin sploh niso zavedale. V začetku devetdesetih let tega stoletja je ta revija realistično poročala: »Še vedno ne vemo, koliko teh skupin živi še danes in kaj delajo v zadnjem času.«

Prav zares. Le kdo bi lahko resnično vedel, koliko tajnih skupin lahko prav v tem trenutku pomeni nevarnost, ki si je ne moremo niti zamišljati?

[Podčrtna opomba]