Bioetika in brezkrvna kirurgija
ZADNJA leta je na področju medicine izjemen napredek. Toda medtem, ko nekateri dosežki rešujejo zdravstvene probleme, pa drugi ustvarjajo etične težave.
Zdravniki morajo pretehtati dileme, kot so: Ali naj kdaj opustijo agresivno medicinsko zdravljenje, da bi pacient lahko umrl dostojanstveno? Ali naj zdravnik zavrne pacientovo odločitev, če meni, da bi bilo to za pacienta najboljše? Kako naj bi porazdelili zdravstveno nego, če drago zdravljenje ni vsakomur na razpolago?
Zaradi takih zapletenih spornih vprašanj je v ospredje stopila zdravstvena veda, imenovana bioetika. Namen te posebne stroke je pomagati zdravnikom in znanstvenikom obravnavati etične povezave bioloških raziskav in zdravstvenega napredka. Ker je številne najtežje odločitve treba narediti v bolnišnicah, so le-te ustanovile bioetične odbore. Člani teh odborov, med katerimi so zdravniki in odvetniki, običajno obiskujejo seminarje o bioetiki, kjer analizirajo etične težave v zdravstvu.
Nekatera vprašanja, ki jih pogosto obravnavajo na takšnih seminarjih, so: Do katere mere naj zdravniki spoštujejo verovanje Jehovovih prič, ki prvenstveno iz verskih razlogov zavračajo krvne transfuzije? Ali naj zdravnik da pacientu transfuzijo proti njegovi volji, če se to zdi zdravstveno »priporočljivo«? Ali bi bilo etično to storiti brez pacientovega védenja, saj »če pacient ne vé, ga potem to ne bo prizadelo«?
Da bi zdravniki primerno obravnavali takšna vprašanja, potrebujejo nepristransko razumevanje gledišča Prič. Jehovove priče s svoje strani radi razložijo svoje stališče zdravnikom, ker se zavedajo, da se lahko z medsebojnim razumevanjem ognejo navzkrižjem.
Izmenjava mišljenj
Priznani španski strokovnjak v bioetiki, profesor Diego Gracia, je želel, da bi njegov razred imel takšen dialog. »Edino pravilno je, da [Jehovove priče] dobite priložnost izraziti svojo skrb [. . .] glede na težave, ki jih imate v zvezi s krvnimi transfuzijami,« je dejal profesor.
Tako so bili 5. junija 1996 na Komplutsko univerzo v Madridu (Španija) povabljeni trije predstavniki Jehovovih prič, da bi razložili svoj pogled. Navzočih je bilo kakih 40 zdravnikov in drugih strokovnjakov.
Najprej so Priče imeli kratko predstavitev, za tem pa so zasedanje odprli za vprašanja. Vsi navzoči so se strinjali, da bi moral odrasel pacient imeti pravico do zavrnitve določenega zdravljenja. Razred je tudi menil, da transfuzije nikoli ne bi smeli dati brez pacientove obveščene privolitve. Pa vendar so jim nekateri vidiki drže Prič povzročali skrbi.
Eno vprašanje je bilo povezano z denarjem. V brezkrvno kirurgijo včasih spada posebna oprema, kot na primer pri laserski kirurgiji, kakor tudi draga zdravila, denimo eritropoetin, ki se ga uporablja za pospeševanje nastajanja rdečih krvničk. Neki zdravnik je vprašal, ali mar Priče s tem, ko zavračajo cenejšo izbiro (homologno kri), od javnih zdravstvenih služb mogoče ne pričakujejo kakih posebnih privilegijev.
Predstavnik Prič je priznal, da je denar neogiben dejavnik, ki ga morajo zdravniki upoštevati, ter hkrati opozoril na objavljene raziskave, ki analizirajo skrite stroške transfuzij homologne krvi. Sem spadajo stroški zdravljenja s transfuzijami povezanih zapletov, pa tudi zaradi takih zapletov izgubljen dohodek. Navajal je neko obširno raziskavo iz Združenih držav, ki je pokazala, da je pri povprečni enoti krvi, ki je na začetku stala le 250 ameriških dolarjev, dejansko nastalo za več kot 1300 dolarjev stroškov, kar je več kot petkratni izvirni znesek. Če se torej pretehta vse dejavnike, je opozoril, je brezkrvna kirurgija ekonomična. Zraven tega večina tako imenovanih dodatnih stroškov brezkrvne kirurgije pomeni opremo, ki jo je mogoče stalno uporabljati.
Nekoliko zdravnikov je razmišljalo še o drugem vprašanju, ki je povezano s pritiskom skupine. Spraševali so se, kaj bi se zgodilo, če bi neka Priča omahovala in potem sprejela transfuzijo krvi? Ali bi ga skupnost Prič izločila?
Odgovor bi bil odvisen od dejanskih razmer, kajti neposlušnost Božjemu zakonu je vsekakor resna stvar, nekaj, kar bi občinski starešine morali raziskati. Priče bi želeli pomagati vsakomur, kdor je prestajal travmatično izkušnjo življenje ogrožajočega kirurškega posega, in je sprejel transfuzijo. Takšen Pričevalec bi se nedvomno počutil zelo slabo in skrbelo bi ga za njegov odnos z Bogom. Zato morda potrebuje pomoč in razumevanje. Ker je temelj krščanstva ljubezen, bi starešine, kot pri vseh sodnih primerih, želeli odločnost omiliti z usmiljenjem. (Matevž 9:12, 13; Janez 7:24)
»Ali mar svoje drže ne boste kmalu ponovno pretehtali?« je vprašal neki profesor bioetike, obiskovalec iz Združenih držav. »Druga verstva so to storila v nedavnih letih.«
Drža Prič glede svetosti krvi je doktrinalno verovanje, ne pa etični pogled, ki je podvržen občasnim preiskavam, se je glasil odgovor. Jasna biblijska zapoved ne dopušča sklepanja kompromisov. (Dejanja 15:28, 29) Kršenje takega božanskega zakona bi za Pričo bilo ravno tako nesprejemljivo kot opravičevanje malikovalstva ali nečistovanja.
Jehovove priče zelo cenijo pripravljenost zdravnikov, ki (kot navzoči na seminarju bioetike v Madridu) spoštujejo njihovo odločitev, da poiščejo nadomestno zdravljenje, ki se sklada z njihovim na Bibliji temelječim prepričanjem. Bioetika bo brez dvoma igrala pomembno vlogo pri izboljševanju odnosa med zdravnikom in pacientom ter spodbujala k večjemu spoštovanju pacientovih želja.
Kot je po nekem poročilu dejal slavni španski zdravnik, si morajo zdravniki vedno zapomniti, da »delajo z nepopolnimi orodji in zgrešljivimi sredstvi«. Zato potrebujejo »prepričanje, da bi se morala tam, kamor znanje ne more doseči, vedno razprostirati ljubezen«.