Na Japonskem verska svoboda potrjena

MLADI študentje, Jehovove priče, z Japonskega se morajo že dolga leta ubadati z dilemo: Ali naj ravnajo po svoji biblijsko šolani vesti ali pa naj se ravnajo po šolskem učnem načrtu, ki je proti njihovi vesti. Zakaj takšna dilema? Zato ker v njihovih šolah pri urah telesne vzgoje vadijo tudi borilne veščine. Za mlade Priče pa učenje takšnih veščin ni v skladu z biblijskimi načeli, kakršno je tisto iz Izaija 2. poglavje, 4. vrstica, kjer beremo: »Pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati.«

Mladi krščanski Priče se torej nočejo učiti vojaških veščin, s katerimi lahko drugim tudi škodijo, zato so učiteljem razložili, da jim vest ne dovoljuje sodelovati pri borilnih veščinah. In mnogi razumevajoči učitelji so, potem ko so jih najprej skušali pregovoriti, naj se uklonijo šolskemu učnemu načrtu, vendarle bili pripravljeni spoštovati njihovo vest in so jim dali na voljo kako alternativno dejavnost.

Toda nekateri učitelji so se razburjali in nekatere šole teh mladih Prič niso hotele oceniti iz telesne vzgoje. Tako leta 1993 najmanj devetim Pričam zaradi odklanjanja borilnih veščin niso odobrili vpisa v višji letnik in so morali iz šole izstopiti ali pa so jih izključili.

Res je bil že čas, da se mladim kristjanom obrani pravica do tega, da se izšolajo, ne da bi jim bilo treba teptati svojo vest. Pet študentov iz Kobejskega mestnega industrijskega tehničnega kolidža (kratko Kobejske tehnične šole), ki so jim zavrnili vpis v drugi letnik, se je odločilo ubrati pravno pot.

Zakaj je šlo

Spomladi 1990 je omenjenih pet študentov prestopilo prag Kobejske tehnične šole. Takrat so učiteljem povedali, da zaradi svojih na Bibliji temelječih nazorov ne morejo sodelovati pri vajah kenda (japonskega sabljanja). Učitelji telesne vzgoje so temu zelo nasprotovali in jim niso hoteli dati na voljo ničesar drugega, da bi lahko dobili oceno iz telesne vzgoje. Študentje so tako iz telesne vzgoje imeli nezadostno ter morali prvi letnik (prvo leto šolanja) ponavljati. Zato so aprila 1991 pri kobejskem okrajnem sodišču vložili tožbo, zatrjujoč, da je to, kar je storila šola, proti ustavnemu zagotovilu svobode veroizpovedi.a

Šola je trdila, da bi z omogočanjem alternativnih dejavnosti pravzaprav eni veri dajali prednost pred drugimi in kršili načelo nevtralnosti javnega izobraževanja. Poleg tega so tudi zatrjevali, da nimajo ne prostorov ne osebja, da bi lahko zagotovili takšen ali drugačen alternativni program telesne vzgoje.

Odločitev okrajnega sodišča je seznanjene spravila na noge

Med obravnavo na sodišču sta dva od teh študentov spet padla zaradi telesne vzgoje, drugim trem pa je le za las uspelo narediti letnik, da so lahko napredovali v višjega. Šolska pravila pa so velevala, da lahko študente s slabim uspehom in tiste, ki katero koli leto ponavljajo, izključijo iz šole. Zato se je eden od omenjenih dveh študentov odločil, da bo, predno ga izključijo iz šole, kar sam izstopil. Drugi, Kunihito Kobajaši, pa ni hotel izstopiti. Zato so ga izključili. Zanimiv pri tem pa je Kunihitov uspeh. Iz vseh predmetov skupaj, torej tudi iz telesne vzgoje, ki je ni opravil, saj je imel komaj 48 točk, je zbral 90,2 točke od 100. Bil je najboljši v razredu, ki je štel 42 dijakov.

Kobejsko okrajno sodišče je 22. februarja 1993 odločilo v prid Kobejski tehnični šoli, in sicer takole: »Šola s tem, kar je storila, ni kršila ustave,« priznalo pa je, da »nikakor ne morejo zanikati, da je bila s šolino zahtevo sodelovanja pri vajah kenda nekako omejena tožnikova svoboda veroizpovedi.«

Tako kot apostol Pavel v prvem stoletju so se tudi v tem primeru tožniki odločili, da se bodo obrnili na še višje oblasti. (Dejanja 25:11, 12) Primer je tako šel na osaško višje sodišče.

Nesebična drža tožnikov

Znani učenjak Tecuo Šimomura, profesor na cukubski univerzi, je bil pripravljen kot priča na osaškem višjem sodišču povedati svoje strokovno mnenje. Kot poznavalec izobraževanja in prava, je poudaril, da je to, kako je šola ravnala s temi dijaki, zelo brezobzirno. Svoje občutke je na sodišču izrazil tudi Kunihito Kobajaši. Njegova iskrenost je vse v sodni dvorani do srca ganila. Kobejska zveza odvetnikov pa je 22. februarja 1994 izjavila, da je šola s svojim ravnanjem posegla v Kunihitovo svobodo veroizpovedi in kršila njegovo pravico do izobrazbe. Zveza je predlagala, da šola Kunihita sprejme nazaj.

Približeval se je čas, ko naj bi na osaškem višjem sodišču padla odločitev, in vsi vpleteni mladi kristjani so se bili z veseljem pripravljeni bojevati do konca. Počutili so se, kot da bojujejo pravno bitko v prid tisočev mladih Prič iz vse Japonske, ki so v šoli pred enakim izzivom. Ker pa niso bili izključeni iz šole, je bilo zelo verjetno, da bo sodišče njihov primer opustilo. Poleg tega so tudi uvideli, da bi bilo to, kako nerazumno je bilo od šole, da je izključila Kunihita, če bi umaknili svoj priziv, še vidnejše. Zato so se vsi študentje razen Kunihita odločili umakniti tožbo.

Predsednik osaškega višjega sodišča, sodnik Reisuke Šimada, je 22. decembra 1994 sprejel odločitev, ki je ovrgla sklep kobejskega okrajnega sodišča. Višje sodišče je ugotovilo, da Kunihito kenda noče vaditi iz čisto iskrenega razloga in da je za svoje dejanje, ki temelji na njegovem verskem prepričanju, doživel že preveliko škodo. Šola bi po besedah Šimada, predsednika sodišča, morala poskrbeti za alternativne dejavnosti. Ta sijajni sklep je zaigral na pravo struno v srcih vseh, ki jim je mar za človekove pravice. Toda šola je primer dala na Vrhovno sodišče Japonske in tako Kunihitu vzela še nadaljnje dobro leto šolanja.

Na Vrhovno sodišče

V uvodniku časopisa Kobe Šimbun je kasneje pisalo: »Kobejsko ministrstvo za šolstvo in šola bi zdaj [po sklepu osaškega višjega sodišča] že morala g. Kobajašija sprejeti nazaj v šolo. [. . .] S tem, da se čisto po nepotrebnem postavljajo po robu, bodo mladeniča prikrajšali za pomemben del njegove mladosti.« Kobejska tehnična šola pa je kljub temu na vsak način zahtevala obravnavo tega primera. Zato pa je bila pri poročilih na prvem mestu domačih novic. Za primer so se zanimali učitelji in šolske oblasti iz vse države. Odločitev najvišjega sodišča v državi bi zato predstavljala nekakšen oprijemljivejši pravni precedens za podobne primere v prihodnosti.

Sedemnajstega januarja 1995, kak teden po tistem, ko je šola dala primer na vrhovno sodišče, je mesto Ašija, kjer skupaj s svojo družino živi Kunihito, prizadel kobejski potres. Kunihito je to jutro, približno ob pol šestih nekaj minut pred potresom, odšel na delo, kjer je bil zaposlen za polovični delovni čas. S kolesom je vozil po cesti, ki pelje pod hanšinsko hitro cesto, in ko se je od potresa streslo, se je ravno približeval kraju, kjer se je rušilo. Pri priči se je obrnil domov. Pritličje njihove hiše se je čisto sesedlo. Zavedal se je, da bi v potresu kaj lahko bil ob življenje, zato se je zahvalil Jehovu, da mu je dovolil preživeti. Če bi namreč umrl, bi se zadeva kendo čisto verjetno končala brez odločitve vrhovnega sodišča.

Japonsko vrhovno sodišče navadno prizive obravnava le pismeno in tako presodi, ali je bila odločitev tega ali onega nižjega sodišča pravilna ali ne. Če za to, da bi ovrgli odločitev nižjega sodišča, ni kakega tehtnejšega razloga, razprave ni. Prav tako sodišče vpletenih strani navadno ne obvešča o tem, kdaj bo padla odločitev. Zato je bil Kunihito 8. marca 1996 zjutraj po pravici presenečen, ko je izvedel, da bodo o tej zadevi odločali ravno to dopoldne. In kako vesel in srečen je bil, ko je potem zvedel še to, da je vrhovno sodišče potrdilo sklep osaškega višjega sodišča.

Štirje sodniki s sodnikom Šiničijem Kavajem na čelu so enoglasno sklenili, da »je obravnavano ravnanje treba oceniti kot skrajno neprimerno s stališča družbeno sprejetih meril, kot prekoračenje pooblastil, skratka kot nezakonito«. Sodišče je potrdilo, da je bil Kunihito pri odklanjanju ur kenda, povsem iskren. Izjavilo je: »Obtoženčev razlog odklanjanja ur kenda je resen in tesno povezan s samim bistvom njegove vere.« Vrhovno sodišče je razsodilo, da bi šola lahko in tudi morala poskrbeti za kaj alternativnega, da bi tako spoštovala obtoženčevo versko prepričanje.

Daljnosežni učinki

Ta odločitev bo nedvomno odličen precedens v prid svobode veroizpovedi v šolah. The Japan Times piše: »Za vrhovno sodišče je to prvi sklep, povezan z izobraževanjem in svobodo veroizpovedi.« Seveda pa ta sklep mladih študentov še ne osvobaja odgovornosti, da se sami po svoji vesti odločijo, kadar so pred preskušnjo vere.

Profesor Masajuki Učino s cukubske univerze je dejal, da je bil eden od dejavnikov, ki so sodnike navedli k temu, da so razsodili v prid Kunihita, ta, da je Kunihito »odkritosrčen študent z izjemnimi uspehi v šoli«. Kristjanom, katerih vera je na preskušnji, Biblija takole svetuje: »Vedenje vaše med pogani bodi lepo, da bodo v tem, v čemer vas obrekujejo kakor hudodelnike, slavili zaradi vaših dobrih del, ki jih vidijo, Boga v dan obiskovanja.« (1. Petrov 2:12) Zvesti mladi kristjani lahko torej to, da je njihova biblijska drža vredna spoštovanja, dokažejo s tem, da se vse svoje življenje ravnajo po biblijskih merilih.

Kunihita Kobajašija so po sklepu vrhovnega sodišča sprejeli nazaj na Kobejsko tehnično šolo. Večina študentov, ki so šolo začeli takrat kot Kunihito, je že diplomirala. Kunihito tako sedaj hodi v šolo skupaj s študenti, ki so pet let mlajši od njega. V očeh mnogih svetnih ljudi je z vsem tem vrgel stran dragocenih pet let svoje mladosti. V očeh Boga Jehova pa je Kunihitova značajnost dragocena. Tudi Kunihitova žrtev nikakor ni bila zaman.

[Podčrtna opomba]

[Sliki na strani 20]

Levo: Kunihitova hiša po potresu

Spodaj: Kunihito danes