Že dobrih 50 let ‚prihajam‘

PRIPOVEDUJE EMANUEL PATERAKIS

Apostol Pavel je pred devetnajstimi stoletji dobil nenavadno povabilo: »Pridi v Macedonijo in pomagaj nam.« Pavel je to novo priložnost, da ‚oznani evangelij‘, voljno sprejel. (Dejanja 16:9, 10) Res da od takrat, ko sem jaz dobil povabilo, še ni minilo toliko časa, pa vendar je že dobrih 50 let, odkar sem privolil, da bom ‚prihajal‘ v nova področja z duhom Izaija 6:8: »Glej, jaz; pošlji me!« Zaradi številnih potovanj se me je prijel kar vzdevek Večni turist, četudi moje delo nima kaj dosti opraviti s turizmom. Ničkolikokrat sem po prihodu v hotelsko sobo pokleknil in se zahvalil Jehovu za njegovo zaščito.

RODIL sem se 16. januarja 1916 v Hierapetri na Kreti v zelo verni pravoslavni družini. Mama me je že čisto od malega skupaj s tremi sestrami ob nedeljah vodila v cerkev. Oče pa je rajši ostajal doma in bral Biblijo. Očeta, tega poštenega, dobrega in usmiljenega moža, sem naravnost občudoval. Zato me je, ko je umrl, takrat sem bil star devet let, to zelo prizadelo.

Spominjam se, da sem v šoli, ko mi je bilo pet let, prebral naslednjo vrstico: »Vse, kar nas obdaja, pričuje, da Bog je.« Z leti sem se o tem popolnoma prepričal. Tako sem si pri enajstih za spis izbral temo iz Psalma 104:24: »Kako mnogotera so dela tvoja, o GOSPOD, v modrosti si jih naredil vsa, polna je zemlja stvorov tvojih!« Čudeži narave so me čisto zares očarali, celo tisti najpreprostejši, kot je ta, da imajo semena krilca, zato da jih veter lahko odnese stran od sence rodnega drevesa. Učitelj je spis teden dni po tistem, ko sem ga oddal, prebral razredu, nato pa še vsej šoli. Učitelji so bili veseli, ko so slišali moj zagovor Božjega obstoja, saj so se tiste čase bojevali proti komunističnim idejam. Jaz pa sem bil vesel samo zato, da sem lahko izrazil svojo vero v Stvarnika.

Odgovori na moja vprašanja

Prvo srečanje z Jehovovimi pričami na začetku tridesetih let tega stoletja mi je še živo pred očmi. Takrat je po mestih in vaseh na Kreti oznanjeval Emanuel Lianudakis. Tudi meni je dal kar nekaj brošur in ena, Kje so mrtvi?, me je še zlasti pritegnila. Smrti sem se namreč tako bolestno bal, da si še v sobo, v kateri je umrl oče, nisem upal vstopiti. Potem ko sem to brošuro večkrat prebral in spoznal, kaj Biblija govori o stanju mrtvih, je tudi moj praznoverni strah izginil.

Priče so v naše mesto prišli vsako poletje in mi vedno kaj prinesli v branje. Tako sem postopoma vse bolj razumel Sveto pismo, a še vedno sem hodil v cerkev. Knjiga Deliverance pa je pomenila prelomnico. Iz nje sem jasno spoznal razliko med Jehovovo in Satanovo organizacijo. Odtlej sem redneje preučeval Biblijo, kakor tudi vse izdaje Watch Tower Society, ki sem jih mogel dobiti. Preučeval pa sem ponoči, na skrivaj, saj so bili v Grčiji Jehovove priče prepovedani. Toda bil sem tako navdušen nad vsem, kar sem se naučil, da si nisem mogel kaj, da ne bi tega vsem pripovedoval. Zato ni minilo dolgo, ko se je zame začela zanimati policija. Redno me je obiskovala ob vsemogočih urah, podnevi in ponoči, da bi našla literaturo.

Leta 1936 sem prvič obiskal shod, in to v 120 kilometrov oddaljenem Iráklionu. Bil sem res srečen, da sem spoznal Priče. In večina njih je bila čisto preprostih, zvečine so bili kmetje, toda prepričali so me, da je to resnica. In prav tam in prav takrat sem se tudi posvetil Jehovu.

Nikoli ne bom pozabil dneva, ko sem se krstil. Brat Lianudakis me je skupaj z mojima biblijskima učencema v trdi temi odpeljal na obalo. Najprej je odmolil, nato pa nas potopil pod vodo.

Prijetje

Prav nič ne pretiravam, če rečem, da je bil že kar prvi dan mojega oznanjevanja razgiban. Srečal sem namreč nekdanjega sošolca, tedaj že duhovnika, in imela sva res prijeten razgovor. Toda na koncu mi je dejal, da me je v skladu s škofovskim redom dolžan prijaviti. In ko sva tako v županovi pisarni čakala na policijo, ki naj bi prispela iz sosednje vasi, se je zunaj zbrala skupina ljudi. V roke sem vzel grško novo zavezo, ki je bila v pisarni, in jim začel govoriti na temelju 24. poglavja Matevževega evangelija. Ljudje sprva niso hoteli poslušati. A vmešal se je duhovnik in jim rekel: »Pustite ga, naj govori. Našo Biblijo ima.« In lahko sem govoril kar uro in pol. Tako sem v prvem dnevu oznanjevanja imel tudi svoj prvi javni govor. Ko sem končal, policija še ni prišla, zato sta župan in duhovnik odločila, naj me skupina mož izžene iz mesta. Takoj pri prvem ovinku sem začel teči, kolikor so me nesle noge, da sem ušel kamenju, ki so ga metali vame.

Naslednji dan sta na moje delovno mesto prišla policista skupaj s škofom in me aretirala. Na policiji sem spet lahko pričeval iz Biblije. Ker pa moja biblijska literatura ni imela škofovega pečata, ki je bil po zakonu predpisan, so me obtožili spreobračanja in razdeljevanja nedovoljene literature. Do sojenja so me izpustili.

Sojenje sem imel mesec dni kasneje. V svoj zagovor sem povedal, da nisem počel nič drugega kot ubogal Kristusovo zapoved, naj oznanjujemo. (Matevž 28:19, 20) Sodnik pa je zbadljivo odvrnil: »Tistega, ki je to zapovedal, so križali, otrok moj. Toda na žalost jaz nimam oblasti, da bi tudi tebi naložil takšno kazen.« Takrat pa se je zame potegnil mlad odvetnik, ki ga nisem poznal, in dejal, da bi moralo biti sodišče ob tako razraslem komunizmu in ateizmu okrog nas ponosno, da so še mladeniči, ki so pripravljeni braniti Božjo Besedo. Nato je prišel k meni in mi iskreno čestital za pisni zagovor, ki ga je našel v mojem dosjeju. Prevzet nad tem, da sem še tako mlad, se je ponudil, da me brezplačno brani. Tako sem bil obsojen le na deset dni zapora – četudi bi lahko dobil najmanj tri mesece – in 300 drahem globe. Takšno nasprotovanje je le še okrepilo mojo odločitev, da služim Jehovu in branim resnico.

Ob neki drugi aretaciji pa je sodnik opazil, da sem biblijske stavke citiral, kot bi jih iz rokava stresal. Zato je škofa prosil, naj odide iz pisarne, rekoč: »Svoje ste opravili. Sam bom poskrbel zanj.« Potem je vzel v roke svojo Biblijo, nakar sva se ves popoldan pogovarjala o Božjem kraljestvu. Takšni in podobni dogodki so me še bolj ohrabrili, da sem nadaljeval kljub težavam.

Smrtna kazen

Tisočdevetstoštiridesetega so me vpoklicali k vojakom. Napisal sem pismo, v katerem sem pojasnil, zakaj se s tem, da bi služil vojsko, ne morem strinjati. Dva dni zatem me je prijela policija in me hudo pretepla. Poslali so me na bojišče v Albanijo. Ker pa se nisem hotel bojevati, so me postavili pred vojaško sodišče. Vojaške oblasti so mi dejale, da jim ne gre toliko za to, da bi ugotovile, ali imam prav ali ne, kot za to, kako bom s svojim ravnanjem vplival na vojake. Obsodili so me na smrt, vendar so mi na veliko olajšanje zaradi nekakšne napake v zakonu kazen spremenili na deset let prisilnega dela. Tako sem naslednjih nekaj mesecev življenja prebil v vojaškem zaporu v Grčiji, kjer so vladale zelo težavne razmere, zaradi česar na telesu še danes čutim posledice.

Vendar pa v zaporu nisem nehal oznanjati. Kje pa! Začeti pogovor tam ni bila nobena težava, saj se je mnogim zdelo čudno, kako to, da je civilist v vojaškem zaporu. Ko sem se tako nekoč pogovarjal z nekim iskrenim mladeničem, sem z njim začel biblijski pouk kar na zaporniškem dvorišču. Po osemintridesetih letih sva se spet srečala, in to na nekem zboru. Sprejel je bil namreč resnico in je zdaj že služil kot občinski nadzornik na otoku Levkas.

Leta 1941, ko je Hitlerjeva vojska zavzela Jugoslavijo, so nas premestili še južneje, v zapor v Prevezi. Med potjo so naš konvoj napadli nemški bombniki in zaporniki smo ostali brez hrane. Ko mi je zmanjkalo še tisto malo kruha, kar sem ga imel, sem takole molil k Bogu: »Če je tvoja volja, da umrem od lakote, potem ko si me rešil izpod smrtne obsodbe, naj se zgodi.«

Naslednji dan me je pri zboru na stran poklical neki oficir. Vprašal me je od kod sem, kdo so moji starši in zakaj sem zaprt, nato pa mi dejal, naj grem za njim. Pripeljal me je v mestno oficirsko menzo, mi pokazal mizo, obloženo s kruhom, sirom in pečeno jagnjetino, ter rekel, naj si postrežem. Rekel sem mu, da mi vest ne dovoljuje jesti, medtem ko drugih 60 zapornikov nima česa dati v usta. Oficir je odvrnil: »Ne morem vendar vseh nahraniti! Tvoj oče je bil zelo dober z mojim. Do tebe zato čutim nekakšno moralno obvezo, do drugih pa ne.« »Če je tako, bom pač odšel,« sem odgovoril. Pomislil je za trenutek, nato pa mi dal veliko torbo, kamor sem lahko nabral hrane, kolikor je je šlo vanjo.

Vrnil sem se v zapor, postavil torbo na tla in rekel: »Izvolite, gospodje.« Po naključju so me ravno večer pred tem obtožili, da sem jaz kriv za to, da morajo zaporniki preživljati takšno stisko, ker pač ne molim skupaj z njimi k Devici Mariji. Pa se je zame potegnil neki komunist. In zdaj, ko je zagledal hrano, jim je rekel: »Kje je zdaj vaša ‚Devica Marija‘? Rekli ste, da bomo umrli samo zaradi njega, zdaj pa nam je prav on prinesel hrano.« Nato se je obrnil k meni in rekel: »Emanuel! Daj, pomoli se.«

Nedolgo zatem so pazniki zaradi prodiranja nemške vojske zbežali in bili smo svobodni. Tako sem najprej krenil v Patras, da bi tam še pred odhodom v Atene, konec maja 1941, poiskal Priče. V Patrasu sem dobil obleko in čevlje ter se prvič po več ko letu dni okopal. Nemci so me med okupacijo redno ustavljali, ko sem oznanjeval, toda nikoli me niso prijeli. Nekoč je eden rekel: »V Nemčiji Jehovove priče streljamo. Tu pa si želimo, da bi vsi naši sovražniki bili Jehovove priče!«

Povojna dejavnost

Ko da Grčiji vojne še ni bilo zadosti, se je med letoma 1946 in 1949 zapletla še v razdiralno državljansko vojno, ki je zahtevala na tisoče žrtev. Brate in sestre je bilo treba zelo spodbujati, da bi lahko ostali močni v teh časih, ko je že navzočnost na shodih lahko pomenila zapor. Nekaj bratov so zaradi nevtralnosti celo obsodili na smrt. Kljub temu pa se je veliko ljudi odzivalo na kraljestveno sporočilo, tako da se je vsak teden kdo krstil, včasih tudi dva. Od leta 1947 dalje sem podnevi delal v Družbini podružnici v Atenah, ponoči pa sem kot potujoči nadzornik obiskoval občine.

Leta 1948 pa me je razveselilo povabilo, da lahko obiščem Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead v Združenih državah. Ampak imel sem problem. Ker sem bil že nekajkrat kaznovan, nisem mogel dobiti potnega lista. Toda neki moj biblijski učenec je bil dober prijatelj z enim od generalov in tako sem po njegovi zaslugi že v parih tednih dobil potni list. Komaj nekaj časa pred odhodom pa se je pojavila še ena težava. Prijeli so me zaradi razdeljevanja Stražnega stolpa. Policist me je odpeljal k načelniku Državne varnostne policije v Atenah. Kako presenečen sem bil, ko sem videl, da je to moj sosed! Policist mu je povedal, zakaj me je prijel, in mu izročil revije. Sosed je iz predala vzel zajeten šop Stražnih stolpov in rekel: »Najnovejše številke še nimam. Ali lahko eno vzamem?« Občutiti v takšnih trenutkih Jehovovo roko je bilo pravo olajšanje!

Obisk 16. gileadskega razreda leta 1950 je bilo doživetje, ki me je res obogatilo. Ob zaključku sem bil dodeljen na Ciper. Kaj hitro sem spoznal, da je nasprotovanje duhovščine tam enako hudo kot v Grčiji. Kolikokrat smo se morali otepati s kakšno drhaljo verskih fanatikov, ki so jih pravoslavni duhovniki čisto znoreli. Toda leta 1953 mi na Cipru niso hoteli obnoviti vize, zato sem bil premeščen v Turčijo, v Istanbul. Tudi tu nisem dolgo ostal. Na oznanjevanju sem sicer imel lep uspeh, a zaradi političnih napetosti med Turčijo in Grčijo sem moral oditi na drugo področje, v Egipt.

Takrat ko sem bil v zaporu, mi je prišel na misel Psalm 55:6, 7. David tam hrepeni po tem, da bi zbežal v puščavo. Nikoli si ne bi mislil, da bom prav tja nekoč sam prišel. Tako sem leta 1954 po napornem nekajdnevnem potovanju najprej z vlakom in nato še z ladjo po Nilu končno prispel na cilj, v Kartum v Sudanu. Edino, kar sem si želel, je bilo to, da grem pod prho in nato v posteljo. Toda pozabil sem, da je šele poldan. In voda, ki je bila spravljena v rezervoarju na strehi, je bila tako vroča, da sem se opekel. Zato sem kar nekaj mesecev, dokler se mi lasišče ni pozdravilo, moral nositi lahko tropsko pokrivalo.

Tu na sredi Sahare, tisoč šeststo kilometrov stran od najbližje občine, sem se pogosto počutil osamljenega. Toda Jehova me je podpiral in mi dajal moč, da sem vztrajal. Spodbuda je včasih prišla iz povsem nepričakovane strani. Nekega dne sem tako srečal upravnika Kartumskega muzeja. Bil je širokosrčen človek in prav prijetno sva se pogovarjala. Ko je zvedel, da sem iz Grčije, me je prosil, če bi mu naredil uslugo in šel z njim v muzej ter prevedel nekaj zapisov iz ročnih izdelkov, ki so jih našli v neki cerkvi iz šestega stoletja. Pet ur sem prebil v zatohli kleti. Nakar sem našel posodico, na kateri je bil napisan tetragram, Jehovovo ime. Si lahko zamislite, kako vesel sem bil! V Evropi ni nič takega najti v cerkvi božje ime, toda videti ga v srcu Sahare, to se pač ne zgodi vsak dan!

Po mednarodnem zboru leta 1958 so me kot conskega nadzornika poslali obiskat brate in sestre v 26 držav in področij Bližnjega vzhoda in Sredozemlja. Kolikokrat nisem vedel, kako naj se izvlečem iz kakšnega mučnega položaja, toda Jehova je vedno nekako našel izhod.

Vedno znova me je navduševalo, ko sem videl, kako Jehovova organizacija skrbi za osamljene Priče v nekaterih državah. Tako sem nekoč obiskal indijskega brata, ki je delal na enem od naftnih polj. Kot je bilo videti, je bil edini Pričevalec v državi. A v svoji zaklenjeni omarici je imel izdaje v 18 različnih jezikih in jih delil svojim sodelavcem. Torej tudi tu, kjer je bila vsaka tuja vera strogo prepovedana, brat ni pozabil na odgovornost, da mora oznanjevati dobro novico. In njegovi sodelavci so bili presenečeni, ko so videli, kako so soverniki poskrbeli, da ga je nekdo obiskal.

Leta 1959 sem obiskal Španijo in Portugalsko. Takrat sta obe državi bili pod vojaško diktaturo, Jehovove priče pa pod strogo prepovedjo. Samo v enem mesecu sem vodil več kot sto shodov in spodbujal brate in sestre, naj navzlic težavam vztrajajo.

Nič več sam

Dobrih 20 let sem polnočasno služil Jehovu kot samski, nazadnje pa sem se utrudil od stalnih potovanj in tega, da nisem nikjer imel stalnega doma. In prav takrat sem spoznal Annie Bianucci, posebno pionirko iz Tunizije. Leta 1963 sva se poročila. S svojo ljubeznijo do Jehova in resnice, predanostjo strežbi in umetnostjo poučevanja ter svojim znanjem jezikov je bila pravi blagoslov pri najinem misijonarjenju in okrajnjevanju v severni in zahodni Afriki ter Italiji.

Avgusta 1965 so naju poslali v Dakar v Senegalu. Tam sem imel prednost organizirati podružnico. Senegal je bil nekaj posebnega prav zaradi verske strpnosti. To je bila nedvomno zasluga predsednika Leopolda Senghora, enega redkih afriških državnikov, ki je v podporo Jehovovim pričam v Malaviji, ki so v sedemdesetih letih preživljali strašno preganjanje, pisal tamkajšnjemu predsedniku Bandi.

Jehovovi bogati blagoslovi

Leta 1951 sem iz Gileada na Ciper potoval s sedmimi potovalkami. Ko sem šel v Turčijo, sem jih imel še samo pet. Ker pa sem toliko potoval, sem se moral navaditi na omejitev, na vsega 20 kilogramov prtljage. V to težo je bil seveda vštet ves moj arhiv, pa tudi »mini« pisalni stroj. Nekoč sem bratu Knorru, tedanjemu predsedniku Watch Tower Society, rekel: »Res me varujete pridobitništva. Navadili ste me živeti ob 20 kilogramih in kar dobro mi gre.« Nikoli se nisem čutil prikrajšanega, ker sem imel tako malo.

Med potovanji je bil moj največji problem to, kako priti v državo in iz nje. Nekoč je v deželi, kjer je bilo delo prepovedano, carinik začel brskati po mojem arhivu. To bi lahko bilo nevarno za Priče v tej državi, zato sem iz suknjiča vzel ženino pismo in cariniku rekel: »Vidim, da radi berete pisma. Bi si radi prebrali tole ženino pismo, ki ga še ni v arhivu?« Postalo mu je nerodno, zato se mi je opravičil in me spustil.

Od leta 1982 dalje z ženo misijonariva v Nici v južni Franciji. Zaradi slabega zdravja ne morem več toliko delati, kot sem bil vajen. To pa še ne pomeni, da sva zato manj vesela. Vidiva lahko, da ‚najin trud ni bil prazen‘. (1. Korinčanom 15:58) Vesel sem, ko gledam mnoge, s katerimi sem v vseh teh letih preučeval, tudi več kot 40 svojih sorodnikov, kako zvesto služijo Jehovu.

Prav nič mi ni žal žrtev, ki jih je terjalo to moje življenje stalnega ‚prihajanja‘. Naj je naša žrtev še tolikšna, se nikakor ne more primerjati s tem, kar sta za nas naredila Jehova in njegov Sin, Jezus Kristus. Res pa lahko po vseh teh 60 letih, odkar poznam resnico, rečem, da me je Jehova neizmerno blagoslovil. In res je, kar piše v Pregovorih 10:22, namreč da »blagoslov GOSPODOV bogati«.

Ni dvoma: Jehovova ‚milost je boljša od življenja‘. (Psalm 63:3) Ko z leti prihaja nadme tudi vse več starostnih nadlog, v molitvah večkrat ponavljam navdihnjene psalmistove besede: »K tebi, GOSPOD, zaupno pribegam, sram me ne bodi nikdar. Zakaj ti si nada moja, Gospod Jehova, upanje moje od moje mladosti. Bog, učil si me od mladosti, in še dosedaj oznanjam čuda tvoja. Zatorej tudi do starosti in do sivosti me ne zapusti, o Bog.« (Psalm 71:1, 5, 17, 18)

[Slika na strani 25]

Z ženo Annie danes