Tolažba za stiskane
ALI STE v svojem življenju opazili, da se v časopisnih naslovnih vrsticah vedno znova pojavljajo določene besede? Ali ste se mar že naveličali brati besede, kot so: vojna, kriminal, nesreča, lakota in trpljenje? Očitno pa je, da v novicah ena beseda manjka. Ta izraža nekaj, kar človeštvo zelo potrebuje, to je »tolažba«.
»Tolažiti« pomeni nekomu »vlivati moč in upanje« ter mu »lajšati bolečino ali težavo«. Upanje in lajšanje bolečin sta ob vseh pretresih, ki jih svet v 20. stoletju prestaja, močno potrebna. Res je, da danes nekateri uživajo več razkošja, kot so si naši predniki lahko sploh kdaj zamišljali, kar se gre zahvaliti večinoma znanstvenemu napredku. Vendar nas znanost in tehnika nista potolažili tako, da bi odstranili vse povzročitelje človeškega trpljenja. Kateri pa so ti povzročitelji?
O temeljnem povzročitelju trpljenja je pred mnogimi stoletji modri mož Salomon takole spregovoril: »Človek vlada ljudem v njih nesrečo.« (Propovednik 8:9) Znanost in tehnika nista sposobni spremeniti človekove nagnjenosti k želji, da bi vladal sočloveku. Zaradi tega nagnjenja je v dvajsetem stoletju prihajalo v državah do nasilnih diktatur, med državami pa do grozovitih vojn.
Zaradi vojn je bilo od 1914. leta naprej ubitih več kot sto milijonov ljudi. Pomislite na človeške muke, ki jih le-te prinašajo – milijone žalujočih družin, potrebnih tolažbe. Vojne pa poleg nasilnih smrti prinašajo še druge vrste trpljenja. Ob koncu druge svetovne vojne je bilo v Evropi več kot dvanajst milijonov beguncev. V kasnejših letih je z vojnih področij v jugovzhodni Aziji zbežalo nad milijon in pol prebivalcev. Bojevanje na Balkanu pa je pregnalo od doma več kot dva milijona ljudi – velikokrat za to, da pobegnejo »etničnemu čiščenju«.
Begunci prav gotovo potrebujejo tolažbo, še posebej tisti, ki dom zapustijo samo z lastnino, ki jo lahko nesejo, ne vedoč, kam iti, oziroma kakšna prihodnost čaka njih in njihove družine. Takšni ljudje so med najbolj ubogimi žrtvami stiske in potrebujejo tolažbo.
V mirnejših delih zemlje milijoni dobesedno sužnjujejo svetovnemu gospodarskemu sistemu. Nekateri res imajo obilo gmotnih dobrin, toda večina se dnevno bojuje za preživetje. Mnogo jih išče primerno bivališče. Število brezposelnih narašča. »Svet,« napoveduje afriški časopis, »gre proti zaposlitveni krizi brez primere, z nad 1,3 milijarde več iskalcev zaposlitve do leta 2020.« Ljudje v gospodarski stiski prav gotovo potrebujejo »moč in upanje«, tolažbo.
V odgovor na strašne razmere se nekateri podajo v kriminal. To seveda njihovim žrtvam prinaša samo nadloge in ob visokem odstotku kaznivih dejanj se občutek stiske le še poveča. Neki nedavni naslov v johannesburškem časopisu The Star (Južnoafriška republika) se glasi »Vsakodnevni utrip življenja ,najbolj morilske države na svetu‘ «. Članek opisuje tipičen dan v Johannesburgu in njegovi okolici, v katerem so ubili štiri ljudi, osem voznikov pa so ustavili in jim ukradli motorno vozilo. V neki četrti, kjer prebiva srednji sloj, so poročali o sedemnajstih vlomih. Zraven tega so našteli še nekaj oboroženih ropov. Po besedah v časopisu je policija ta dan opisala kot »razmeroma miren«. Razumljivo je, da so sorodniki umorjenih žrtev in ljudje, katerim so vlomili v hišo, ali pa vozniki, ki so jih ustavili in jim ukradli avto, občutili hudo stisko. Potrebujejo zagotovilo in upanje, tolažbo.
V nekaterih deželah starši prodajo svoje otroke v prostitucijo. V neki azijski državi, kamor gredo turisti na »potovanja za spolnimi doživetji«, poročajo, da imajo dva milijona prostitutk in da so bile mnoge med njimi kupljene ali ugrabljene še kot otroci. Kateri posamezniki so v hujši stiski od teh ubogih žrtev? Revija Time je med obravnavanjem te nizkotne trgovine poročala o konferenci jugovzhodno-azijskih organizacij žensk, ki je bila leta 1991. Tam so sodili, da je »bilo od sredine 1970-ih let po svetu prodanih 30 milijonov žensk«.
Da pa otroci postanejo žrtev, jih seveda ni treba prodati v prostitucijo. Vedno več je takih, ki jih v njihovih domovih starši in sorodniki telesno zlorabljajo ali celo posilijo. Ti otroci lahko dolgo nosijo čustvene brazgotine. Kot tragične žrtve stiske prav gotovo potrebujejo tolažbo.
Starodavni preučevalec stisk
Kralj Salomon je, presunjen od razsežnosti človeških stisk, pisal: »In zopet sem videl vse stiske, ki se gode pod soncem: glej, solze stiskanih in nihče jih ne tolaži; na strani njih tlačiteljev je nasilje in nihče jih ne tolaži.« (Propovednik 4:1, EI)
Če je modri kralj za stiskane že pred 3000 leti uvidel, kako zelo potrebujejo tolažitelja, kaj bi potlej rekel danes? Toda Salomon je vedel, da noben nepopoln človek, tudi on, ne more priskrbeti tolažbe, potrebne človeštvu. Da bi se strlo moč tlačiteljev, je bil potreben nekdo večji. Ali je kdo takšen?
Biblijski Psalm 72 govori o velikem tolažitelju za vse ljudi. Napisal ga je Salomonov oče, kralj David. V New World Translation v nadpisu beremo: »Nanaša se na Salomona.« Očitno ga je napisal priletni kralj David glede Nekoga, ki bo nasledil njegov prestol. Ta Nekdo naj bi po tem psalmu prinesel trajno olajšanje izpod pritiskov. »Pravični bode v cvetu ob času njegovem, in mirú bo obilost, dokler ne izgine luna. In gospodoval bo od morja do morja in [. . .] do mej zemlje.« (Psalm 72:7, 8)
David je med pisanjem teh besed verjetno mislil na Salomona. Le-ta pa je uvidel, da služiti človeštvu tako, kot je opisano v psalmu, presega njegovo moč. Besede tega psalma je lahko izpolnil le nekoliko in v prid izraelskemu narodu, ne v korist cele zemlje. Navdihnjeni preroški psalm je očitno nakazoval nekoga veliko večjega, kot je bil Salomon. Koga pa? To je lahko samo Jezus Kristus.
Ob razglasitvi Jezusovega rojstva je angel dejal: »Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, očeta njegovega.« (Lukež 1:32) Nadalje se je Jezus opisal kot nekdo, ki ,je večji od Salomona‘. (Lukež 11:31) Jezus je od svojega vstajenja na Božji desnici v nebesih, tam, od koder lahko izpolni besede Psalma 72. Še več, Bog mu je dal moč in ga pooblastil, da zdrobi jarem človeških tlačiteljev. (Psalm 2:7–9; Daniel 2:44) Ta, ki bo izpolnil besede Psalma 72, je torej Jezus.
Stiske pri koncu
Kaj to pomeni? Pomeni, da je osvoboditev izpod vseh oblik človeških stisk blizu. Trpljenje in stiske brez primere, ki smo jima priče v tem dvajsetem stoletju, je Jezus napovedal kot del znamenja, ki označuje »sklenitev stvarnosti«. (Matevž 24:3, NW) Med drugim je napovedal: »Vstane namreč narod proti narodu in kraljestvo zoper kraljestvo.« (Matevž 24:7) Ta preroška značilnost se je začela spolnjevati približno ob izbruhu prve svetovne vojne 1914. leta. »Ker se krivičnost razmnoži,« je Jezus dodal, »omrzne mnogim ljubezen.« (Matevž 24:12) Brezpravnost in odsotnost ljubezni sta ustvarili hud in zatiralski rod. Toda čas, ko bo Jezus Kristus posegel vmes kot novi kralj zemlje, mora biti blizu. (Matevž 24:32–34) Kaj bo to pomenilo za stiskane ljudi, ki verujejo v Jezusa Kristusa in gledajo nanj kot na od Boga postavljenega Tolažnika človeštva?
V odgovor na to vprašanje si preberimo nekaj dodatnih besed Psalma 72, ki so se spolnile na Kristusu Jezusu: »Rešil bo siromaka, ki vpije na pomoč, in ubožca, ki mu ni pomočnika. Usmili se slabotnega in potrebnega ter duše potrebnih bo rešil. Zatiranja in silovitosti oprosti njih dušo, ker draga je njih kri v očeh njegovih.« (Psalm 72:12–14) Od Boga postavljeni kralj, Jezus Kristus, bo tako poskrbel za to, da zaradi stiske nikomur ne bo treba trpeti. On ima moč, da konča vse oblike krivičnosti.
,Sliši se sijajno,‘ bi morda lahko kdo rekel, ,toda kaj pa zdaj? Kaj lahko tolaži te, ki prav zdaj trpijo?‘ Tolažba za stiskane pravzaprav obstaja. Naslednja članka v tej reviji bosta pokazala, kako milijoni že zdaj okušajo tolažbo, ker negujejo tesen odnos s pravim Bogom, Jehovom, in njegovim Sinom, Jezusom Kristusom. Tak odnos nas v teh morečih časih lahko tolaži in človeka lahko vodi v večno življenje, osvobojeno stisk. Jezus je v molitvi k Bogu dejal: »Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17:3)
[Slika na strani 4, 5]
V Božjem novem svetu ne bo človeka, ki bi stiskal drugega