Nekomu je resnično mar

NA TISOČE ljudi kaže, da jim je resnično mar. Ne gledajo brezčutno, sebično, češ da se jih težave drugih ne tičejo. Nasprotno, naredijo vse, kar morejo – včasih celo tvegajo svoje življenje – da bi zmanjšali trpljenje. To je velikanska naloga, ki jo otežujejo močne sile, nad katerimi nimajo nadzora.

Zaradi dejavnikov, kot so pohlep, politične spletke, vojne in naravne nesreče, se lahko izjalovijo celo »najbolj razsvetljena in odločna prizadevanja za tem, da bi odpravili lakoto,« pravi neki humanitarni delavec. Kako odpraviti lakoto, pa je le eden od mnogih problemov, s katerimi se spoprijemajo sočutni ljudje. Bojujejo se tudi proti stvarem, kot so bolezen, revščina, krivica in neizmerno trpljenje, ki ga povzroča vojna. Toda ali zmagujejo?

Predsednik neke humanitarne organizacije je dejal, da so pobudniki teh ‚razsvetljenih in odločnih prizadevanj‘ za zmanjšanje lakote in bolečine podobni sočutnemu Samarijanu, opisanem v ponazoritvi Jezusa Kristusa. (Lukež 10:29–37) Toda naj naredijo kar koli, je dejal, število žrtev neprestano narašča. Zato je vprašal: »Kaj naj dobri Samarijan naredi, če več let vsak dan potuje po isti poti in ob njej vsak teden najde drugo žrtev napadalcev?«

Zlahka bi bilo zapasti v ‚smrtonosno bolezen, darovalsko izčrpanost‘, kot to nekateri imenujejo, in se enostavno vdati razočaranju. Toda tisti, ki jim je resnično mar, ne obupajo, in to je pohvalno. (Galatom 6:9, 10) Neki mož je denimo v pismu za britanski Jewish Telegraph pohvalil Jehovove priče, ki so med nacistično Nemčijo »tisočim Židom pomagali preživeti bridkosti Auschwitza«. »Ko je primanjkovalo hrane,« je dejal mož, »so svoj kruh delili z našimi [židovskimi] brati in sestrami!« Priče so si s sredstvi, ki so jih imeli, vztrajno prizadevali narediti vse, kar so mogli.

Dejansko pa je vendarle tako, da še tolikšno deljenje kruha ne bo povsem končalo človekovega trpljenja. S tem se nikakor noče omalovaževati dela sočutnih ljudi. Vsako dejanje, ki na pravilen način zmanjša trpljenje, je dragoceno. Takratni Priče so sojetnikom nekako olajšali trpljenje, in nacizem je bil naposled uničen. Toda svetovni sistem, ki povzroča tako zatiranje, živi naprej in brezčutnih ljudi je še vedno obilo. Zares, »je rod, čigar zobje so meči in kočniki njegovi noži, da požre uboge z zemlje in potrebne izmed ljudi«. (Pregovori 30:14) Verjetno se sprašujete, zakaj je tako.

Zakaj revščina in zatiranje?

Jezus Kristus je nekoč dejal: »Uboge imate vedno pri sebi, in kadar hočete, jim morete dobro storiti.« (Marko 14:7) Ali je s tem mislil, da revščine in zatiranja ne bo nikoli konec? Ali je enako kot nekateri verjel v to, da je táko trpljenje pač del Božjega načrta, da bi sočutni posamezniki imeli priložnost pokazati, koliko jim je mar? Ne! Tega Jezus ni verjel. Povedal je le, da bo revščina sestavni del življenja, dokler bo obstajala ta stvarnost. Vedel pa je tudi to: prvotni namen njegovega nebeškega Očeta ni bil ta, da bi na zemlji vladale take razmere.

Bog Jehova je zemljo ustvaril zato, da bi bila raj, ne pa področje, preplavljeno z revščino, krivico in zatiranjem. Kako zelo mu je mar za človeško družino, je pokazal s tem, da je priskrbel čudovite stvari, ki bi še prispevale k življenjski radosti. Razmislite namreč že o samem imenu vrta, v katerem sta se znašla naša prastarša, Adam in Eva! Imenoval se je Eden, kar pomeni »Ugodje«. (1. Mojzesova 2:8, 9) Jehova ljudem ni namenil le osnovnih potrebščin za preživetje v nekakšnem enoličnem, morečem okolju. Ob koncu ustvarjanja je pogledal, kar je naredil, in rekel, da je »zelo dobro«. (1. Mojzesova 1:31, SSP)

Zakaj torej danes po vsej zemlji razsajajo revščina, zatiranje in drugi povzročitelji trpljenja? Današnja hudobna stvarnost obstaja zato, ker sta se naša prastarša odločila upreti Bogu. (1. Mojzesova 3:1–5) Ob tem se je pojavilo vprašanje, ali Bog od svojih stvarjenj upravičeno zahteva poslušnost. Zato je Jehova Adamovim potomcem pustil omejeno obdobje neodvisnosti. Še vedno pa mu ni bilo vseeno, kaj se dogaja s človeško družino. Priskrbel je sredstvo za popravitev vse škode, ki jo je prinesel upor proti njemu. In zelo kmalu bo tudi res naredil konec revščini in zatiranju – pravzaprav vsemu trpljenju. (Efežanom 1:8–10)

Problem, ki ga človek ne more rešiti

Človeštvo se je v stoletjih po ustvaritvi še bolj oddaljilo od Jehovovih meril. (5. Mojzesova 32:4, 5) Ljudje se v neprestanem zavračanju Božjih zakonov in načel bojujejo drug proti drugemu, in »človek vlada ljudem v njih nesrečo«. (Propovednik 8:9) Vsa prizadevanja za tem, da bi ustvarili zares pravično družbo, v kateri ne bi bilo več tega, kar muči trpeče množice, onemogočajo sebični posamezniki, ki se nočejo podrediti Božji suverenosti, temveč hočejo delati po svoje.

Težava pa je še v nečem, kar morda mnogi odklanjajo, češ da je to praznoverni nesmisel. Namreč ta, ki je prvi hujskal k uporu proti Bogu, še vedno hujska ljudi k slabemu in sebičnosti. To je Satan Hudič, in Jezus Kristus ga je imenoval »vojvoda tega sveta«. (Janez 12:31; 14:30; 2. Korinčanom 4:4; 1. Janezov 5:19) Apostol Janez je dobil razodetje, v katerem je Satan prepoznan kot glavni vir gorja – kot tisti, ki je prvenstveno odgovoren za ‚zapeljevanje vesoljnega sveta‘. (Razodetje 12:9–12)

Naj nekateri še tako skrbijo za svoje bližnje, Satana Hudiča ne bodo mogli nikoli odstraniti niti spremeniti te stvarnosti, ki pospešuje stalno naraščanje števila žrtev. Kaj se torej zahteva za rešitev težav človeštva? Rešitev ni le nekdo, ki mu je mar. Potreben je nekdo, ki želi in more odstraniti Satana ter vso njegovo krivično stvarnost.

»Zgodi se volja tvoja [. . .] na zemlji«

Bog obljublja, da bo uničil to hudobno stvarnost. Ima voljo pa tudi moč, ki sta za to potrebni. (Psalm 147:5, 6; Izaija 40:25–31) V Danielovi biblijski preroški knjigi je napovedano: »Ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke.« Da, za večno. (Daniel 2:44) To trajno nebeško vlado, ki bo prinesla dobro, je Jezus Kristus imel v mislih, ko je učence učil v molitvi prositi Boga: »Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji.« (Matevž 6:9, 10)

Ker je Jehovu resnično mar za človeško družino, bo odgovoril na take molitve. Glede na preroške besede v 72. psalmu bo pooblastil svojega Sina, Jezusa Kristusa, da bo prinesel trajno rešitev revnim, prizadetim in zatiranim, ki podpirajo Jezusovo vlado. Navdihnjeni psalmist je zato pel: »On [Božji mesijanski kralj] oskrbi pravico ubožcem ljudstva, pomoč sinom siromakov, stiskalca pa zdrobi. [. . .] Rešil bo siromaka, ki vpije na pomoč, in ubožca, ki mu ni pomočnika. Usmili se slabotnega in potrebnega ter duše potrebnih bo rešil. Zatiranja in silovitosti oprosti njih dušo, ker draga je njih kri v očeh njegovih.« (Psalm 72:4, 12–14)

Apostol Janez je v videnju, ki je povezano z našimi dnevi, videl »novo nebo in zemljo novo«, popolnoma novo stvarnost, ki jo bo ustvaril Bog. Kakšen blagoslov za trpeče človeštvo! Janez je takole napovedal, kaj bo Jehova naredil: »Slišal sem glas velik od prestola, da govori: Glej, šator Božji z ljudmi, in prebival bo ž njimi; in oni bodo ljudstva njegova, in Bog sam bode med njimi, njih Bog, in obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo. In rekel je sedeči na prestolu: Glej, novo delam vse. In mi veli: Piši, ker te besede so resnične in zveste.« (Razodetje 21:1–5)

Da, tem besedam lahko verjamemo, ker so resnične in zveste. Jehova bo z zemlje kmalu odstranil revščino, lakoto, zatiranje, bolezen in vso krivico. Kakor je ta revija že velikokrat pokazala iz Svetega pisma, veliko dokazov kaže, da živimo v času, ko se bodo te obljube izpolnile. Božji obljubljeni novi svet je že zelo blizu! (2. Petrov 3:13) Jehova bo kmalu ‚požrl smrt za vekomaj‘ in ‚obrisal solze z obličij vseh‘. (Izaija 25:⁠8)

Dokler se to ne zgodi, smo lahko veseli, da že sedaj obstajajo ljudje, ki jim je zares mar. Še bolj pa smo lahko veseli zato, ker je resnično mar tudi samemu Bogu Jehovu. Kmalu bo odstranil vsakršno zatiranje in trpljenje.

Jehovovim obljubam lahko popolnoma zaupate. Njegov služabnik Jozue jim vsekakor je. Brez vsakršnih zadržkov je Božjemu staroveškemu ljudstvu rekel: »Spoznajte torej z vsem svojim srcem in z vso dušo svojo, da ni izginila ne ena beseda iz vseh dobrih obljub, ki jih je za vas govoril GOSPOD, Bog vaš; vse se je uresničilo, ne ena beseda ni izginila.« (Jozue 23:14) Zato se medtem, ko traja današnja stvarnost, ne pustite premagati preizkušnjam, ki jih morda morate prestajati. Vso svojo skrb zvrnite na Jehova, kajti njemu je resnično mar. (1. Petrov 5:⁠7)

[Slika na strani 7]

V Božjem obljubljenem novem svetu na zemlji ne bo več revščine, zatiranja, bolezni in krivice