Ali se vam je res treba opravičiti

,NIKOLI se ne opravičim,‘ je zapisal George Bernard Shaw. ,Kar je, je,‘ spet pravijo drugi.

Sami morda iz strahu, da ne bi izgubili ugleda, neradi priznamo napako. Morda si dopovedujemo, da je problem pri drugem. Ali pa se nameravamo opravičiti, vendar s tem odlašamo, dokler se nam ne zdi, da je zadeva že spregledana.

Ali so torej opravičila potrebna? Ali se z njimi dá kaj doseči?

Ljubezen nas obvezuje, da se opravičimo

Bratoljubje je razpoznavni znak pravih sledilcev Jezusa Kristusa, ki je rekel: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (Janez 13:35) Pismo kristjane spodbuja, naj ,srčno, iskreno in goreče ljubijo drug drugega‘. (1. Petrov 1:22, EI) Goreča ljubezen nas obvezuje, da se opravičimo. Zakaj? Ker zaradi človeške nepopolnosti neogibno zadajamo čustvene rane, ki, če se jih ne zdravi, pogasijo ljubezen.

Vzemimo, da s kom v krščanski občini zaradi osebnih nesoglasij najraje ne bi govorili. Če smo ga užalili, kako bi lahko obnovili ljubeči odnos? Povečini tako, da se opravičimo in se nato trudimo z njim prisrčno pogovarjati. Našemu soverniku dolgujemo ljubezen in kadar rečemo, da nam je žal, ker smo ga užalili, se mu delno oddolžimo. (Rimljanom 13:8)

Naj ponazorimo: Kristjanki Mari Carmen in Paqui je vezalo dolgoletno prijateljstvo. Ker pa je Mari Carmen verjela nekemu škodljivemu opravljanju, se je njeno prijateljstvo s Paqui ohladilo. Brez pojasnila se je je začela povsem ogibati. Skoraj leto dni kasneje je zvedela, da tisto opravljanje ni bilo resnično. Kako se je odzvala? Ljubezen jo je spodbodla, da je šla k Paqui in ji ponižno izrazila globoko obžalovanje, ker se je tako grdo vedla. Obe so oblile solze in odtlej sta zvesti prijateljici.

Opravičilo lahko reši nesporazum, tudi kadar morda menimo, da nismo storili nič napačnega. Manuel se spominja: »Pred mnogimi leti sva z ženo živela na domu neke naše duhovne sestre, ki je tedaj bila v bolnišnici. Naredila sva vse, kar sva mogla, da bi med boleznijo pomagala njej in njenim otrokom. Ko pa se je vrnila domov, se je nekemu prijatelju pritožila, da gospodinjstva nisva prav vodila.

Obiskala sva jo in ji razložila, da zaradi najine mladosti in pomanjkanja izkušenj morebiti nisva poskrbela za stvari tako, kot bi to naredila ona. Takoj nama je odvrnila, da je ona najina dolžnica in da nama je hvaležna za vse, kar sva storila zanjo. Problem je bil rešen. Izkušnja me je naučila, kako pomembna je ponižna prošnja po odpuščanju, kadar pride do nesporazuma.«

Jehova je ta par blagoslovil, ker je pokazal ljubezen in ,prizadevanje [. . .] za to, kar je v prid miru‘. (Rimljanom 14:19, EI) K ljubezni spada tudi pozornost do občutkov drugih. Peter nam svetuje, naj bomo »sočutni«. (1. Petrov 3:8) Če smo sočutni, bomo verjetno laže sprevideli bol, ki smo jo zadali z nepremišljeno besedo ali dejanjem, in gnalo nas bo, da se opravičimo.

,Opašite si ponižnost‘

Celo zvesti krščanski starešine se morda kdaj sprejo. (Primerjaj Dejanja 15:37–39.) Ob takih priložnostih je opravičilo zelo koristno. Kaj pa bo pomagalo starešinu ali kateremu koli kristjanu, ki se mu je težko opravičiti?

Ključ je v ponižnosti. Apostol Peter je svetoval: »Opašite [si] ponižnost, da služite drug drugemu.« (1. Petrov 5:5) Četudi je res, da si krivdo v večini sporov delita obe strani, je ponižni kristjan, iz skrbi zaradi svojih napak, le-te pripravljen priznati. (Pregovori 6:1–5)

Kdor pa opravičilo dobi, bi ga moral ponižno sprejeti. Predstavljajmo si, kako dva človeka, ki morata komunicirati, stojita vsak na svojem hribu. Izkaže se, da se je čez prepad, ki ju ločuje, nemogoče pogovarjati. Ko pa se eden od njiju spusti v dolino in ga drugi pri tem posnema, jima to ni več težko. Podobno naj se kristjana, ki morata zgladiti medsebojna nesoglasja, snideta v dolini, če se tako izrazimo, in se drug drugemu primerno opravičita. (1. Petrov 5:6)

V zakonu opravičila veliko pomenijo

Zakon dveh nepopolnih ljudi neogibno priskrbi priložnosti za opravičilo. In če sta tako mož kot žena sočutna, ju bo to spodbudilo, da se bosta po morebitnem nepremišljenem govorjenju ali ravnanju drug drugemu opravičila. Pregovori 12:18, EI, poudarja: »Kdor nepremišljeno govori, prebada kakor meč, jezik modrih pa ozdravlja rane.« Nemogoče je, da kdaj ne bi prišlo do ,nepremišljenih vbodov‘, toda z iskrenim opravičilom se jih dá pozdraviti. To pa seveda zahteva nenehno pozornost in trud.

Suzanaa o svojem zakonu pravi: »Z Janezomb sva poročena že 24 let, vendar se drug o drugem še vedno učiva novih stvari. Nekoč sva se žal razšla in nekaj tednov živela ločeno. Toda poslušala sva svetopisemski nasvet starešin in zopet prišla skupaj. Zdaj spoznavava, da zaradi najinih osebnostnih razlik rado prihaja do nesoglasij. Če se to zgodi, se hitro opravičiva in se res močno trudiva razumeti drug drugega. Z veseljem lahko rečem, da se je najina zakonska zveza precej izboljšala.« Janez dodaja: »Naučila sva se tudi prepoznavati tiste trenutke, v katerih se zlahka razburiva. Takrat se drug do drugega vedeva še posebej rahločutno.« (Pregovori 16:23)

Ali naj bi se opravičili, tudi če menite, da niste nič krivi? Kadar so vpletena globoka čustva, je težko nepristransko presojati, kdo je kriv. V zakonu je predvsem pomemben mir. Pomislite na Abigailo, Izraelko, katere mož je grdo ravnal z Davidom. Ne bi je mogli kriviti za moževo nespamet, toda ona se je kljub temu opravičila. »Odpusti, prosim, dekli svoji prestopek,« je rotila. David je v odgovor z njo obzirno ravnal in ponižno priznal, da bi, če ne bi šlo zanjo, prelil nedolžno kri. (1. Samuelova 25:24–28, 32–35)

Kristjanka po imenu June, ki je poročena že 45 let, meni, da se je za uspešen zakon treba biti pripravljen prvi opravičiti. Pravi: »Govorim si, da je najin zakon pomembnejši od mojih čustev. Ko se opravičim, čutim, da prispevam k najini zakonski skupnosti.« Neki starejši mož Jim pa poroča: »Ženi se opravičim tudi zaradi neznatnih stvari. Odkar je imela resno operacijo, se hitro užalosti. Takrat jo običajno objamem in rečem: ,Oprosti, ljuba. Nisem te mislil vznemiriti.‘ In ona se, kakor rastlina, ki jo zalijete, takoj razvedri.«

Če prizadenemo našega najdražjega, zelo pomaga, da se takoj opravičimo. Milagros se s tem srčno strinja: »Manjka mi samozavesti in vznemiri me vsaka moževa ostra beseda. Toda ko se opraviči, se takoj bolje počutim.« Pismo nam prikladno pravi: »Dobrohotne besede so kakor satovje medú, sladkost duši in zdravilo kostem.« (Pregovori 16:24)

Uporabljajte umetnost opravičevanja

Če se bomo navadili opravičiti, kadar je treba, bomo verjetno ugotovili, da se ljudje ugodno odzovejo. In mogoče se bodo opravičili tudi oni. Če domnevamo, da smo koga vznemirili, zakaj se ne bi navadili opravičiti, namesto da se na veliko trudimo, da nam ne bi bilo treba priznati nobene napake? Svet morda meni, da je opravičilo znamenje šibkosti, v resnici pa je dokaz krščanske zrelosti. Seveda ne bi hoteli biti podobni tistim, ki kako napako sicer priznajo, omalovažujejo pa svojo odgovornost. Ali na primer kdaj rečemo, da nam je žal, ne da bi to iskreno mislili? Če zamudimo in se na dolgo in široko opravičujemo, ali se tudi odločimo, da se bomo izboljšali v točnosti?

Ali se nam je torej res treba opravičevati? Da, treba se nam je. To dolgujemo sebi in drugim. Opravičilo lahko pomaga lajšati bol, zadano zaradi nepopolnosti, in miriti napete odnose. Vsako opravičilo je za nas pouk o ponižnosti in nas uri, da postajamo pozornejši do občutkov drugih. Rezultat tega bo, da bodo soverniki, zakonski partner in drugi gledali na nas kot na ljudi, vredne njihove naklonjenosti in zaupanja. Mi pa bomo imeli duševni mir in blagoslov Boga Jehova.

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 23]

Iskreno opravičilo je v prid krščanski ljubezni