Legenda o potopu podpira biblijsko pripoved

VESOLJNI potop v Noetovih dneh je zgodovinsko dejstvo. Različice te pripovedi so v ustnem izročilu številnih svetovnih civilizacij. V afriški državi Čad si musajsko pleme potop takole razlaga:

,Nekoč pred davnimi časi je v nekem zelo oddaljenem kraju živela družina. Nekega dne je mati hotela svojim ljubljenim pripraviti bogato jed. Zato je vzela možnar in tolkač, da bi strla žito v moko. V tistih časih pa je bilo nebo veliko bližje kot danes. Pravzaprav, če ste močno iztegnili svojo roko, ste se ga lahko dotaknili. Ženska je trla žito z vso močjo in takšno zrnje se je hitro drobilo v moko. Med trenjem pa je tolkač neprevidno previsoko dvignila in preluknjala nebo! Tedaj se je silovito ulilo. To ni bil običajen dež. Padal je sedem dni in sedem noči, dokler voda ni preplavila vse zemlje. Ko je tako deževalo, se je nebo začelo dvigovati, vse dokler ni obstalo tam, kjer je danes – nedosegljivo visoko. Kakšna škoda za človeštvo! Od takrat nimamo več te prednosti, da bi se lahko z rokami dotaknili neba.‘

Zanimivo je, da lahko po vsem svetu najdemo pripovedi o svetovni poplavi. O njej so pripovedovali tako v prvotnih ameriških civilizacijah kot med avstralskimi aborigini. Podrobnosti se morda razlikujejo, vendar pa večina pripovedi nosi misel, da je zemljo pokrivala voda in da je preživela le peščica ljudi v plovilu, ki ga je izdelal človek. Velika razširjenost te téme dodatno podpira dejstvo, da je, kot opisuje Biblija, vesoljni potop res bil. (1. Mojzesova 7:11–20)