Služiti pod Jehovovo ljubečo roko

PRIPOVEDUJE LAMBROS Zoumbos

Moral sem se odločiti: ali naj sprejmem ponudbo bogatega strica in postanem upravitelj njegove razsežne nepremičninske posesti – ter s tem rešim finančne probleme naše družine – ali pa postanem polnočasni strežnik Boga Jehova. Naj vam pojasnim dejavnike, ki so oblikovali mojo končno odločitev.

RODIL sem se leta 1919 v grškem mestu Volos. Oče je prodajal moška oblačila in uživali smo gmotno blaginjo. Toda ob koncu dvajsetih let tega stoletja je bil oče zaradi gospodarske krize prisiljen iti v stečaj in izgubil je trgovino. Vsakič, ko sem z njegovega obraza razbral obupan pogled, me je zajela žalost.

Nekaj časa je naša družina živela v skrajni revščini. Vsak dan sem šel iz šole eno uro prej in v vrsti čakal za obroke hrane. Vendar je naša družina kljub revščini živela spokojno. Sanjal sem, da bi postal zdravnik, vendar sem moral, zato da bi družini pomagal preživeti, sredi najstništva pustiti šolo in se lotiti dela.

Nato so Nemci in Italijani med drugo svetovno vojno zasedli Grčijo in pustošila je huda lakota. Pogosto sem videl prijatelje in znance, ki so na ulicah umirali od gladu – strašen prizor, ki ga nikoli ne bom pozabil! Nekoč je bila naša družina 40 dni brez kruha, glavne hrane v Grčiji. S starejšim bratom sva, da bi preživeli, hodila v bližnje vasi ter od prijateljev in sorodnikov dobila krompir.

Bolezen postane blagoslov

Zgodaj 1944. leta sem hudo zbolel za obliko plevritisa. Med trimesečnim bivanjem v bolnišnici mi je bratranec prinesel dve knjižici in dejal: »Preberi jih. Prepričan sem, da ti bodo všeč.« Knjižici Who Is God? (Kdo je Bog) in Protection (Zaščita) je izdala Watch Tower Bible and Tract Society. Prebral sem ju in nato pripovedoval njuno vsebino drugim pacientom.

Po tem, ko sem zapustil bolnišnico, sem se povezal z vološko občino Jehovovih prič. Vendar sem bil za mesec dni priklenjen na dom kot ambulantni bolnik in po šest do osem ur na dan bral zgodnje izdaje Stražnega stolpa ter druge izdaje, ki jih je objavila Watch Tower Society. Rezultat tega je bil, da je moja duhovnost hitro rasla.

Pobegi v zadnjem trenutku

V Volosu sem nekega dne sredi 1944. leta sedel na klopi v parku. Nenadoma je paravojaška skupina, ki je podpirala nemško okupacijsko vojsko, obkolila kraj in prijela vse tam navzoče. Bilo nas je približno dva ducata. Vodili so nas skozi ulice do gestapovega upravnega središča, ki je bilo v skladišču tobaka.

Po nekaj minutah sem slišal, kako je nekdo zaklical moje ime in ime človeka, s katerim sem se v parku pogovarjal. Grški vojni častnik naju je poklical k sebi in nama rekel, da mu je eden od mojih sorodnikov, potem ko je videl, da so nas vojaki odvedli, povedal, da sva Jehovova pričevalca. Grški častnik nama je nato še dejal, da lahko svobodno greva domov. Dal nama je svojo uradno kartico, ki da naj jo uporabiva, če naju ponovno primejo.

Naslednji dan smo izvedeli, da so Nemci večino prijetih usmrtili kot povračilo za dva nemška vojaka, ki so ju usmrtili grški odporniki. Poleg tega, da sem ušel morebitni smrti, sem ob tej priložnosti spoznal tudi vrednost krščanske nevtralnosti.

V jeseni leta 1944 sem simboliziral posvetitev Jehovu s krstom v vodi. Priče so uredili, da sem se naslednje poletje pridružil občini Sklithro visoko v gorah, kjer bi lahko popolnoma okreval. V Grčiji je po koncu nemške okupacije besnel civilni boj. Po naključju se je pripetilo, da je vas, v kateri sem bival, gverilskim silam rabila za neke vrste bazo. Krajevni duhovnik in neki drug zlobnež sta me obtožila vohunjenja za vladne sile in zaslišalo me je samoustanovljeno gverilsko vojaško sodišče.

Na navideznem sodnem procesu je bil navzoč vodja gverilskih sil tega območja. Ko sem končal razlago, zakaj živim v vasi, in pokazal, da sem kot kristjan v civilnem boju popolnoma nevtralen, je vodja drugim dejal: »Če se kdo dotakne tega tovariša, bo moral imeti opravka z mano!«

V domači Volos sem se vrnil celo močnejši v veri kot pa v telesnem zdravju.

Duhovni napredek

Kmalu zatem so mi v krajevni občini naložili skrb za računovodstvo. Čeprav je civilna vojna hudo stiskala – mnoge so zaradi vpliva duhovščine tudi prijeli pod obtožbami spreobračanja – je sodelovanje v krščanski strežbi meni in drugim v občini prinašalo veliko veselja.

Nato nas je zgodaj 1947. leta obiskal potujoči nadzornik Jehovovih prič. Po drugi svetovni vojni je to bil prvi takšen obisk. Tedaj se je naša cvetoča občina razpolovila in postavili so me za predsedujočega nadzornika ene od občin. Paravojaške in nacionalistične organizacije so med ljudmi takrat širile strah. Te razmere je izrabila duhovščina. S širjenjem lažnih govoric, češ da smo komunisti ali privrženci levičarskih skupin, so naščuvali oblasti proti Jehovovim pričam.

Prijetja in zaporne kazni

Leta 1947 so me kakih desetkrat prijeli in mi trikrat sodili. Vsakič so me oprostili. Spomladi 1948. so me obsodili na štirimesečni zapor zaradi spreobračanja. Kazen sem prestajal v vološkem zaporu. Medtem se je število kraljestvenih oznanjevalcev v naši občini podvojilo; srce bratov in sester sta polnila veselje in sreča.

Oktobra leta 1948 pa je, medtem ko sem se sestal s šestimi drugimi, ki so vodili občino, v hišo vdrlo pet policistov in nas z naperjenimi puškami aretiralo. Odpeljali so nas na policijsko postajo, ne da bi nam pojasnili, zakaj so nas prijeli, in nas tam pretepli. Eden od policistov, bivši boksar, me je udarjal v obraz. Nato so nas vrgli v celico.

Za tem me je odgovorni policist poklical v svojo pisarno. Ko sem odprl vrata, je vame zalučal stekleničko črnila, ta pa je zgrešila cilj in se razbila na steni. S tem me je skušal zastrašiti. Nato mi je pomolil list papirja in pero ter ukazal: »Zapiši imena vseh Jehovovih prič v Volosu in mi zjutraj prinesi seznam. Če ne, veš kaj te čaka!«

Nisem odgovoril, toda ko sem se vrnil v celico, sem z drugimi brati molil k Jehovu. Na papir sem zapisal samo svoje ime in čakal, da me pokličejo. Toda o policistu ni bilo več glasu. Ponoči, ko so prišle nasprotne vojaške sile, je vodil svoje može proti njim. Sledil je spopad, v katerem je bil hudo ranjen, in morali so mu amputirati nogo. Naš primer je končno prišel pred sodišče in obsodili so nas nezakonitega sestajanja. Vseh sedem nas je bilo obtoženih na petletno zaporno kazen.

Ker v zaporu nisem hotel obiskati nedeljske maše, so me poslali v samico. Tretji dan sem prosil za pogovor z upraviteljem zapora. »Z vsem spoštovanjem,« sem ga nagovoril, »ne zdi se mi smiselno kaznovati nekoga, ki je za vero pripravljen v zaporu preživeti pet let.« Na to se je resno zamislil in končno rekel: »Od jutri boš delal tu, poleg mene v pisarni.«

Nazadnje sem delal kot zdravnikov pomočnik v zaporu. Tako sem se veliko naučil o zdravstveni negi, kar se je v kasnejših letih izkazalo za zelo koristno. V zaporu sem imel veliko priložnosti za oznanjevanje in odzvali so se trije ter postali Jehovove priče.

Po skoraj štiriletnem služenju v zaporu, so me nazadnje 1952. leta pogojno izpustili. Kasneje sem zaradi spornega vprašanja nevtralnosti moral iti pred sodišče v Korint. (Izaija 2:4) Tam so me za kratek čas zadržali v vojaškem zaporu in začel se je drugi krog trpinčenja. Določeni policisti so bili pri svojih grožnjah zelo domiselni: »Z bodalom ti bom trgal srce po koščkih.« Ali: »Nikar ne računaj na hitro smrt s samo šestimi svinčenkami!«

Drugačen test

Toda kmalu sem se vrnil domov ter zopet služil v vološki občini in opravljal delno posvetno zaposlitev. Nekega dne sem prejel pismo, s katerim me je podružnica Watch Tower Society v Atenah povabila, naj sprejmem dvotedenski tečaj in začnem obiskovati občine Jehovovih prič kot okrajni nadzornik. Stric po očetovi strani, ki ni imel potomcev, bil pa je lastnik razsežne nepremičninske posesti, me je sočasno vprašal, ali bi upravljal njegovo premoženje. Naša družina je še vedno živela v uboštvu in ta zaposlitev bi rešila njihove ekonomske težave.

Obiskal sem strica in mu izrazil hvaležnost za njegovo ponudbo, vendar sem mu še povedal, da sem se odločil sprejeti posebno nalogo v krščanski strežbi. Ob tem je vstal, me resno prešinil s pogledom in nenadoma zapustil sobo. Vrnil se je z velikodušnim denarnim darilom, ki bi lahko podpiralo družino nekaj mesecev. Rekel je: »Vzemi ga in naredi z njim, kar te je volja.« Še danes ne znam opisati, kaj sem tisti trenutek občutil. Bilo je tako, kot bi slišal Jehovov glas, ki mi pravi: ,Prav si se odločil. S teboj sem.‘

Z družinskim blagoslovom sem decembra leta 1953 odpotoval v Atene. Čeprav je Priča postala samo mati, drugi družinski člani niso nasprotovali moji krščanski aktivnosti. Ob prihodu v podružnični urad me je v Atenah pričakalo še eno presenečenje. Tam je bil telegram, s katerim me je sestra obvestila, da se je tega dne očetovo dvoletno prizadevanje za zagotovitev socialne podpore, uspešno končalo. Kaj več bi si še lahko želel? Počutil sem se, kot bi imel krila, in bil pripravljen leteti visoko v Jehovovi službi!

Biti oprezen

Prva leta v okrajnem nadzorstvu sem moral biti zelo previden, ker so verske in politične oblasti hudo preganjale Jehovove priče. Da sem obiskal krščanske brate in sestre, še posebej tiste iz mestec in vasi, sem veliko ur pešačil v okrilju teme. Bratje in sestre, ki so tvegali prijetje, so se zbrali v kakšni hiši in potrpežljivo čakali na moj prihod. Izkazalo se je, da smo se s temi obiski vsi odlično medsebojno spodbujali! (Rimljanom 1:11, 12)

Da nas ne bi izsledili, smo včasih uporabili preobleko. Enkrat sem se oblekel kot pastir, da bi prešel cestno zaporo in dosegel zborovanje bratov in sester, ki so močno potrebovali duhovno pastirjevanje. Sopriča in jaz sva se drugič, leta 1955, pretvarjala, da sva prodajalca česna, da ne bi zbudila suma policije. Najina naloga je bila, da v mestecu Árgos Orestikón prideva v stik s krščanskimi brati in sestrami, ki niso bili več dejavni.

Svoje trgovsko blago sva razpostavila na javnem mestnem trgu. Mlad policist, ki je nadzoroval območje, pa je nekaj posumil ter vsakič, ko je šel mimo, radovedno strmel v naju. Naposled mi je dejal: »Vi niste videti kot prodajalec česna.« V tistem trenutku so pristopile tri mlade ženske in se zanimale za nakup česna. Pokazal sem na pridelek in vzkliknil: »Tale mlad policist jé takšen česen in samo poglejte, kako je močan in postaven!« Ženske so ga gledale in se smejale. Tudi on se je nasmehnil in nato izginil.

Ko je odšel, sem izkoristil priložnost in šel v prodajalno, kjer so kot krojači delali naši duhovni bratje. Enega od njih sem prosil, naj mi zašije gumb, ki sem si ga bil odtrgal z jakne. Medtem ko je šival, sem se sklonil čez in zašepetal: »Prihajam iz podružničnega urada, da bi vas obiskal.« Sprva jih je bilo strah, saj že leta niso imeli stika s Sopričami. Kolikor sem mogel, sem jih spodbudil in se dogovoril, da se bomo za nadaljevanje pogovora srečali pozneje na mestnem pokopališču. Obisk je k sreči bil spodbuden in zopet so postali goreči v krščanski strežbi.

Pridobitev zveste družabnice

Leta 1956, tri leta po začetku potujočega dela, sem spoznal Niki, mlado kristjanko, ki ji je oznanjevalstvo bilo zelo močno pri srcu in je želela rabiti svoje življenje v polnočasni strežbi. Zaljubila sva se in se junija 1957 poročila. Spraševal sem se, ali se bo Niki lahko spopadala z zahtevami potujočega dela v sovražnih razmerah, ki so tedaj prevladovale nad Jehovovimi pričami v Grčiji. Z Jehovovo pomočjo ji je uspelo in tako je postala prva ženska, ki je v Grčiji spremljala svojega moža v okrajnem nadzorstvu.

V potujočem delu sva skupaj vztrajala deset let in služila pretežno občinam v Grčiji. Velikokrat sva nosila preobleko in s kovčkom v roki dolge ure hodila v okrilju teme, da bi dosegla kako občino. Kljub temu, da sva se pogosto spopadala z velikim nasprotovanjem, sva z navdušenjem neposredno opazovala presenetljivo rast števila Prič.

Betelska služba

Januarja leta 1967 so Niki in mene povabili, da bi služila v Betelu, kot se imenuje podružnična pisarna Jehovovih prič. Povabílo naju je oba presenetilo, vendar sva ga sprejela, prepričana, da stvari vodi Jehova. Sčasoma sva vse bolj cenila veliko prednost, da služiva v tem središču teokratične dejavnosti.

Tri mesece po začetku betelske službe se je oblasti polastila vojaška hunta in Jehovove priče smo morali nadaljevati svoje delo manj vidno. Pričeli smo se sestajati v skupinicah, imeti zbore v gozdovih, oprezno oznanjevati ter skrivno tiskati in razdeljevati biblijsko literaturo. Takšnim okoliščinam se ni bilo težko prilagoditi, saj smo enostavno obnovili metode, ki smo jih za opravljanje dejavnosti rabili že v preteklih letih. Število Prič je kljub omejitvam zraslo z manj kot 11.000 leta 1967 na več kot 17.000 1974. leta.

Po skoraj 30 letih betelske službe se z Niki kljub zdravstvenim in starostnim omejitvam še vedno veseliva duhovnih blagoslovov. Več kot deset let sva živela v podružničnem poslopju v Kartalski ulici v Atenah. Leta 1979 je bila v Marousiju, atenskem predmestju, posvečena nova podružnica. Od 1991. pa se veseliva novih prostornih podružničnih objektov v Eleoni, 60 kilometrov severno od Aten. Tu služim v betelski ambulanti, kjer mi spopolnjevanje, ki sem ga dobil kot pomočnik zdravnika v zaporu, pride zelo prav.

V dobrih štirih desetletjih polnočasne strežbe spoznavam resničnost Jehovove obljube, tako kot jo je Jeremija: »In borili se bodo zoper tebe, ali premagali te ne bodo, kajti jaz sem s teboj, govori GOSPOD [Jehova, NW], da te rešim.« (Jeremija 1:19) Da, Niki in jaz uživava čašo, prepolno Jehovovih blagoslovov. Neprestano se veseliva v njegovi ljubeči skrbi in nezasluženi dobrotljivosti.

Rad bi spodbudil mlade v Jehovovi organizaciji, da težijo za polnočasno strežbo. Tako lahko sprejmejo Jehovovo povabilo, naj se izkusi, ali bo uresničil svojo obljubo in ,odprl zatvornice na nebu ter jim izlil blagoslovov do preobilice‘. (Malahija 3:10) Mladi, iz svojih izkušenj vam lahko zagotovim, da bo Jehova zares blagoslovil vse vas, kateri popolnoma zaupate vanj.

[Slika na strani 26]

Lambros Zoumbos in njegova žena Niki