Ohranite svoje zaupanje trdno do konca

ZAMISLITE si majhno letalo, ki leti v težavnih vremenskih razmerah. Pilot ne loči več orientacijskih znamenj na tleh. Objamejo ga gosti oblaki. Ne vidi dlje od vetrobranskega stekla, vendar je kljub temu prepričan, da lahko varno konča svoje potovanje. Kaj je razlog njegovega zaupanja?

Ima natančne instrumente, s pomočjo katerih lahko leti skozi oblake in pristane v temi. Na poti, še posebej pa blizu letališča, ga elektronsko usmerjajo svetlobne naprave. Poleg tega ima radijsko zvezo s kontrolorjem letenja na tleh.

Podobno se lahko tudi mi z zaupanjem soočimo s prihodnostjo, čeprav postajajo svetovne razmere iz dneva v dan mračnejše. Naše potovanje skozi to hudo stvarnost traja morda dlje od pričakovanj nekaterih, toda prepričani smo lahko, da smo na pravi poti in da se držimo voznega reda. Zakaj smo lahko tako prepričani? Ker imamo vodstvo, ki nam omogoča zaznati tisto, česar človeški vid ne more.

Božja Beseda je ,naši stezi luč‘ in je ,zanesljiva, modrost daje nevednemu‘. (Psalm 19:7; 119:105) Podobno kot svetlobne naprave kažejo pilotu pot letenja, tudi Biblija točno opisuje prihodnje dogodke in daje jasna navodila, da bi nam zagotovila varen prihod na cilj. Vendar, da bi nam božansko vodstvo koristilo, mu moramo zaupati.

Pavel je v svojem pismu Hebrejcem spodbudil judovske kristjane, naj ,začetek zaupanja trdno ohranijo do konca‘. (Hebrejcem 3:14) Zaupanje se lahko omaja, če ga ne ohranjamo ,trdnega‘. Zato se pojavlja vprašanje: »Kako lahko ohranimo svoje zaupanje v Jehova trdno do konca?«

Spopolnjujte vero

Preden zna pilot slepo leteti, pri čemer se popolnoma zanaša na instrumente in kontrolo letenja, potrebuje primerno strokovno izpopolnjevanje in veliko ur letenja. Podobno mora tudi kristjan nenehno spopolnjevati svojo vero, da bi ohranil zaupanje v Jehovovo vodstvo, še posebej, ko se bodo pojavile težavne okoliščine. Apostol Pavel je pisal: »Ker pa imamo istega duha vere, kakor je pisano: ,Veroval sem [spopolnjeval sem vero, NW], zato sem govoril‘, tudi mi verujemo [spopolnjujemo vero, NW] in zato tudi govorimo.« (2. Korinčanom 4:13, EI) Potemtakem ko govorimo o Božji dobri novici, spopolnjujemo in krepimo svojo vero.

Magdalena, ki je med drugo svetovno vojno štiri leta preživela v koncentracijskem taborišču, pojasnjuje vrednost oznanjevalske dejavnosti: »Mati me je učila, da je za ohranjanje močne vere bistveno to, da človeka skrbi duhovni blagor drugih. Spominjam se dogodka, ki pokaže, kaj sva čutili. Ko so mater in mene izpustili iz ravensbruškega koncentracijskega taborišča, sva prišli domov v petek. Čez dva dni, v nedeljo, sva se že pridružili bratom pri oznanjevanju po hišah. Trdno verjamem, da bodo Božje obljube, če se osredotočimo na to, da pomagamo drugim zaupati vanje, tudi nam postale stvarnejše.« (Primerjaj Dejanja 5:42.)

Da bi ohranili svoje zaupanje trdno do konca, moramo biti duhovno dejavni tudi na drugih področjih. Osebno preučevanje je ena od takšnih odličnih vaj, ki krepijo vero. Če posnemamo Berejce in vsak dan goreče preučujemo Sveto pismo, nam bo to pomagalo ,ohraniti popolno gotovost upanja do konca‘. (Hebrejcem 6:11; Dejanja 17:11) Res je, za osebno preučevanje sta potrebna čas in odločnost. Pavel je najverjetneje zato svaril Hebrejce pred nevarnostjo, da postanejo v tem ,leni‘ ali brezbrižni. (Hebrejcem 6:12)

Brezbrižna drža ima lahko strašne posledice na mnogih področjih življenja. Salomon je rekel, da »zaradi zanikrnosti rok kaplja v hišo«. (Propovednik 10:18, EI) Skozi streho, za katero nihče ne skrbi, začne prej ali slej kapljati dež. Če imamo takšne roke v duhovnem pogledu in ne ohranjamo svoje vere, se nas lahko začnejo lotevati dvomi. Po drugi strani pa bo redno globoko razmišljanje o Božji Besedi in preučevanje le-te hranilo in varovalo našo vero. (Psalm 1:2, 3)

Graditi zaupanje iz izkušenj

Seveda se pilot tega, da so njegovi instrumenti vredni zaupanja, nauči iz izkušenj kakor tudi iz študija. Podobno naše zaupanje v Jehova raste, ko v lastnem življenju vidimo dokaz njegove ljubeče skrbi. Jozue je to skusil, zato je Soizraelce spomnil: »Spoznajte torej z vsem svojim srcem in z vso dušo svojo, da ni izginila ne ena beseda iz vseh dobrih obljub, ki jih je za vas govoril GOSPOD [Jehova, NW], Bog vaš; vse se je uresničilo, ne ena beseda ni izginila.« (Jozue 23:14)

Prav to je spoznala tudi Josefina, poročena sestra s Filipinov. Takole pojasnjuje, kakšno je bilo življenje, preden je poznala resnico: »Moj mož je veliko pil in kadar se je opijanil, se je znal razjeziti in me udariti. Najin nesrečni zakon je vplival tudi na najinega sina. Z možem sva bila oba zaposlena in zaslužila precej denarja, toda večino plač sva zaigrala. Mož je imel veliko prijateljev, vendar je večina med njimi iskala njegovo prijateljstvo, da bi jim plačeval pijačo. Nekateri so ga skušali opijaniti samo zato, da bi se mu lahko smejali.

Vse to se je spremenilo, ko sva spoznala Jehova in si vzela k srcu njegov nasvet. Mož ne pije več, nehala sva igrati na srečo in imava prave prijatelje, ki naju ljubijo in nama pomagajo. Najin zakon je srečen, sin pa raste v sijajnega mladega moža. Delava manj časa, vendar imava več denarja. Izkušnja naju je naučila, da je Jehova kakor ljubeč Oče, ki nas vedno vodi v pravo smer.«

Piloti včasih zaradi radijskih napotkov ali kontrole instrumentov uvidijo, da morajo uravnati svojo smer. Podobno moramo tudi mi morda spremeniti smer v skladu z Jehovovimi napotki. »Tvoja ušesa bodo slišala za teboj klic: ,To je pot, po njej hodite!‘ če krenete na desno ali levo.« (Izaija 30:21, EI) Po Jehovovi Besedi in organizaciji dobivamo nasvete, ki nas opozarjajo na duhovne nevarnosti. Ena od teh se tiče družbe.

Družba nas lahko spelje s poti

Majhno letalo zlahka zgreši pot, če pilot ne naredi potrebnih sprememb. Podobno tudi današnje kristjane nenehno zadevajo zunanji vplivi. Živimo v meseno naravnanem svetu, v katerem se mnogi posmehujejo duhovnim vrednotam ter pripisujejo večjo vrednost denarju in užitkom. Pavel je svaril Timoteja, da bo v zadnjih dneh »težko živeti« (NW). (2. Timoteju 3:1–5) Najstniki, ki hrepenijo po priznanju in priljubljenosti, so še posebej dovzetni za slabo družbo. (2. Timoteju 2:22)

Amanda, stara 17 let, pojasnjuje: »Sošolci so mi za trenutek nekoliko oslabili vero. Kar naprej so ponavljali, da je moja vera omejevalna in nerazumna, kar mi je začelo jemati pogum. Vendar so mi starši pomagali razumeti, da so nam krščanske smernice kot zaščita, ne pa omejitev. Sedaj razumem, da mi ta načela pomagajo živeti bolj zadovoljno življenje, kot pa ga živijo moji nekdanji šolski tovariši. Naučila sem se zaupati tistim, ki jim je res mar zame – staršem in Jehovu – in sedaj sem v pionirski službi.«

Ne glede na to, kateri starostni skupini pripadamo, bomo naleteli na ljudi, ki bodo prezirljivo govorili o našem verovanju. Morda bodo videti izobraženi, toda za Boga so takšni ljudje telesni, neduhovni. (1. Korinčanom 2:14) V Pavlovih dneh je v Korintu obstajala vplivna skupina svetno modrih skeptikov. Nauki teh filozofov so nekatere korintske kristjane verjetno pripeljali do tega, da so izgubili vero v vstajenjsko upanje. (1. Korinčanom 15:12) »Nikar se ne dajte zapeljati!« je svaril apostol Pavel. »Slaba družba pokvari dobre nravi.« (1. Korinčanom 15:33, EI)

Po drugi strani pa nas dobra družba duhovno krepi. V krščanski občini se imamo priložnost družiti z ljudmi, ki živijo verno. Norman, brat, ki je spoznal resnico leta 1939, je še vedno vir velike spodbude za vse. Kaj je ohranilo njegov duhovni pogled oster? »Bistveni so shodi in tesno prijateljstvo z zvestimi brati,« je odgovoril. »Takšna družba mi je pomagala, da sem jasno videl razliko med Božjo in Satanovo organizacijo.«

Varljiva moč bogastva

Brian, izkušen pilot, pojasnjuje, da »pilot včasih težko verjame svojim instrumentom – preprosto zato, ker njegov instinkt pravi drugače. Izkušeni vojni piloti so bili znani po tem, da so leteli obrnjeni navzdol, ker so bile luči na tleh videti kot zvezde – kljub temu, da so jim instrumenti kazali drugače.«

Podobno nas lahko v duhovnem smislu zavedejo sebični instinkti. Jezus je rekel, da ima bogastvo ,varljivo moč‘ (NW), Pavel pa je svaril, da je ,ljubezen do denarja mnoge odvrnila od vere‘. (Marko 4:19; 1. Timoteju 6:10, NW)

Podobno kot varljive bleščeče luči nas lahko tudi sijoči gmotni cilji usmerijo v napačno smer. Namesto da bi se veselili v ,trdnem pričakovanju tistega, kar upamo‘, nas lahko privlačen videz sveta, ki mineva, odvrne. (Hebrejcem 11:1; 1. Janezov 2:16, 17) Če smo »odločeni« (NW) imeti premožen življenjski slog, nam bo za duhovno rast verjetno ostalo malo časa. (1. Timoteju 6:9; Matevž 6:24; Hebrejcem 13:5)

Poročen mladenič, Patrick, je priznal, da sta z ženo zaradi boljšega življenjskega standarda žrtvovala duhovne cilje. Takole pojasnjuje: »Na naju so vplivali tisti v občini, ki so imeli drage avtomobile in razkošne hiše. Čeprav kraljestvenega upanja nisva nikoli prezrla, sva menila, da bi lahko tudi midva živela takšno udobno življenje. Vendar sva sčasoma spoznala, da prava sreča izvira iz služenja Jehovu in duhovne rasti. Sedaj je najino življenje zopet preprosto. Delovne ure sva številčno zmanjšala in postala redna pionirja.«

Vera je odvisna od sprejemljivega srca

Tudi sprejemljivo srce igra pomembno vlogo pri graditvi zaupanja v Jehova. Resda je ,vera trdno pričakovanje tistega, kar upamo, uverjenje [ali »prepričljiv dokaz«, podčrtna opomba v NW] o stvareh, ki jih ne vidimo‘. (Hebrejcem 11:1) Toda če nimamo sprejemljivega srca, je malo verjetno, da bomo prepričani. (Pregovori 18:15; Matevž 5:6) Zato je apostol Pavel rekel, da ,vera ni last vseh‘. (2. Tesaloničanom 3:2)

Kako pa lahko potem ohranimo srce dovzetno za vse prepričljive dokaze, ki so na voljo? Tako, da negujemo pobožne vrline, vrline, ki vero obogatijo in jo spodbudijo. Peter nas roti, naj ,razvijamo iz vere krepost, spoznanje, samoobvladanje, potrpežljivost, pobožnost, bratoljubje in ljubezen‘. (2. Petrov 1:5–7, EI; Galatom 5:22, 23) Po drugi strani pa ne moremo po pravici pričakovati, da bo naša vera rastla, če živimo samoljubno ali pa opravljamo za Jehova le minimalno službo.

Ezra je »pripravil srce svoje«, da je bral Jehovovo Besedo in jo udejanjal. (Ezra 7:10) Tudi Miha je imel sprejemljivo srce. »A jaz bom gledal na GOSPODA [Jehova, NW], čakal bom Boga rešenja svojega; usliši me Bog moj.« (Miha 7:7)

Tudi Magdalena, ki smo jo že omenili, potrpežljivo čaka na Jehova. (Habakuk 2:3) Takole pravi: »Mi že imamo duhovni raj. Naslednji korak, dobesedni raj, bo prišel dovolj zgodaj. Medtem se stotisoči pridružujejo veliki množici. Navdušen sem, ko vidim, da se jih toliko zgrinja v Božjo organizacijo.«

Obračati se na Boga naše rešitve

Če želimo ohraniti svoje zaupanje trdno do konca, moramo spopolnjevati svojo vero in pazljivo poslušati navodila, ki jih dobimo od Jehova in njegove organizacije. Prav gotovo se je vredno potruditi. Pilot čuti globoko zadovoljstvo, ko se začne po dolgem in težavnem potovanju spuščati ter se končno prikaže izza gostih oblakov. Pred njim leži razprostrta zemlja – zelena in gostoljubna. Letališka steza je pod njim in čaka, da ga sprejme.

Tudi nas čaka vznemirljivo doživetje. Ta mračni, hudobni svet se bo umaknil pred pravično novo zemljo. Čaka nas božanska dobrodošlica. Tja lahko prispemo, če prisluhnemo psalmistovim besedam: »Ti si nada moja, Gospod Jehova, upanje moje od moje mladosti [. . .]; tebi vedno velja hvalospev moj.« (Psalm 71:5, 6)