William Tyndale – mož videnja

William Tyndale se je rodil v Angliji »na obrobju Walesa«, najverjetneje v Gloucestershiru, čeprav točnega kraja in datuma ni mogoče določiti. Oktobra 1994 je Anglija slavila 500. obletnico rojstva moža, ki »nam je dal našo angleško Biblijo«. Zaradi tega dela je bil Tyndale mučen. Zakaj?

WILLIAM TYNDALE je blestel v študiju grščine in latinščine. Julija 1515, star šele 21 let, je magistriral na oxfordski univerzi. Leta 1521 je bil ordiniran za rimskokatoliškega duhovnika. Takrat je katolicizem v Nemčiji doživljal pretres zaradi delovanja Martina Lutra. Toda Anglija je ostala katoliška vse do leta 1534, ko je kralj Henrik VIII. končno pretrgal vse vezi z Rimom.

Čeprav je bila v Tyndalovih dneh angleščina splošen jezik, je vse izobraževanje potekalo v latinščini, ki je bila tudi jezik cerkve in Biblije. Leta 1546 je tridentinski cerkveni zbor zopet poudaril, da se sme uporabljati izključno Hieronimova latinska Vulgata iz petega stoletja. Vendar pa so jo lahko brali le izobraženci. Zakaj ljudstvo Anglije ne bi smelo imeti Biblije v angleščini in je svobodno brati? »Tudi Hieronim je prevedel biblijo v svoj materni jezik; zakaj je ne bi tudi mi?« je trdil Tyndale.

Korak vere

Tyndale je po obdobju na Oxfordu in verjetno tudi po dodatnih študijih na Cambridgu dve leti poučeval mlade sinove Johna Walsha v Gloucestershiru. V tej dobi je gojil željo, da bi prevedel Biblijo v angleščino, brez dvoma pa je imel tudi priložnost razviti svoje prevajalske spretnosti, saj si je lahko pomagal z Erazmovim novim biblijskim besedilom z grščino in latinščino v vzporednih stolpcih. Leta 1523 je Tyndale zapustil družino Walsh in odpotoval v London. Njegov cilj je bil, da od Cuthberta Tunstalla, londonskega škofa, dobi dovoljenje za svoj prevod.

Tunstallovo pooblastilo je bilo potrebno, ker so odločbe sinode v Oxfordu leta 1408, znane kot konstitucije iz Oxforda, včlenjevale prepoved prevajanja ali branja Biblije v ljudskem jeziku, razen s škofovim dovoljenjem. Ker so si mnogi potujoči pridigarji, znani kot lolardi, upali nasprotovati tej prepovedi, so bili sežgani kot krivoverci. Ti lolardi so brali in razdeljevali Biblijo Johna Wycliffa, angleški prevod Vulgate. Tyndale je čutil, da je prišel čas, da prevede Krščanske spise iz grščine v nov, verodostojen prevod za svojo cerkev in ljudstvo Anglije.

Škof Tunstall je bil učen mož, ki je naredil veliko, da bi opogumil Erazma. Tyndale je kot dokaz svojih lastnih sposobnosti prevedel enega od Isokratovih retoričnih govorov, zahtevno grško besedilo, da bi dobil Tunstallovo dovoljenje. Tyndale je nesmiselno upal, da bo Tunstall ponudil prijateljstvo in pokroviteljstvo ter sprejel njegovo ponudbo za prevajanje Svetega pisma. Kaj pa je naredil škof?

Zavrnitev – zakaj

Čeprav je imel Tyndale priporočilno pismo, ga Tunstall ni sprejel. Tyndale je moral zato pisati in prositi za sestanek. Ni jasno ali je Tunstall navsezadnje milostno privolil sestati se s Tyndalom, toda njegovo sporočilo je bilo: ,Moja hiša je polna.‘ Zakaj je Tunstall tako namerno zavrnil Tyndala?

Reformacijska dejavnost Lutra na evropski celini je katoliški cerkvi povzročala veliko skrbi, imela pa je velik vpliv v Angliji. Leta 1521 je kralj Henrik VIII. izdal razpravo, s katero je papeža branil pred Lutrom. Papež je iz hvaležnosti Henriku podelil naslov »branitelj vere«.a Henrikov kardinal Wolsey je bil tudi zaposlen z uničevanjem Lutrovih nezakonito uvoženih knjig. Tunstall je moral kot katoliški škof, zvest papežu, kralju in kardinalu, po dolžnosti zatreti vsako razmišljanje, ki bi lahko kazalo na simpatijo upornemu Lutru. Tyndale je bil glavni osumljenec. Zakaj?

Ko je Tyndale živel pri družini Walsh, je neustrašno govoril o nevednosti in pristranskosti krajevne duhovščine. Med njimi je bil tudi John Stokesley, ki je poznal Tyndala še iz Oxforda. Sčasoma je kot londonski škof nadomestil Cuthberta Tunstalla.

Nasprotovanje Tyndalu je razvidno tudi iz spora z nekim višjim duhovnikom, ki je rekel: »Bolje bi nam bilo brez Božjega zakona kot papeževega.« Tyndale je odgovoril z znamenitimi besedami: ,Izzivam papeža in vse njegove zakone. Da me le Bog ohrani pri življenju, bom v nekaj letih naredil, da bo fant za plugom vedel o Svetem pismu več kakor vi.‘

Tyndale je moral priti pred upravnika worcestrske škofije na podlagi izmišljenih krivoverskih obtožb. »Resno mi je grozil in me zmerjal,« se je kasneje spominjal Tyndale ter dodal, da so z njim ravnali kot s »psom«. Toda nobenega dokaza ni bilo, s katerim bi lahko Tyndala obtožili krivoverstva. Zgodovinarji menijo, da so bile vse te stvari skrivoma sporočene Tunstallu, da bi vplivale na njegovo odločitev.

Po enem letu, ki ga je preživel v Londonu, je Tyndale sklenil: »V palači mojega londonskega gospodarja ni bilo prostora, da bi prevedel novo Zavezo, toda tudi [. . .] v vsej Angliji ni bilo prostora, kjer bi lahko to naredil.« Imel je prav. Kateri tiskar v Angliji bi si upal v ozračju represije, ki ga je povzročilo Lutrovo delo, natisniti Biblijo v angleščini? Tako je Tyndale leta 1524 prečkal Rokavski preliv in se ni nikoli več vrnil.

V Evropo in novi problemi

William Tyndale je s svojimi dragocenimi knjigami našel zatočišče v Nemčiji. S sabo je prinesel 10 funtov, ki mu jih je velikodušno dal njegov prijatelj Humphrey Monmouth, vpliven londonski trgovec. To darilo je v tistih časih skoraj zadoščalo, da bi Tyndale lahko natisnil Grške spise, ki jih je nameraval prevesti. Monmouth je bil pozneje zaprt, ker je pomagal Tyndalu in naj bi simpatiziral z Lutrom. Zaslišali so ga in ga vrgli v Londonski stolp. Izpustili so ga šele potem, ko je prosil kardinala Wolseya za odpuščanje.

Kam točno je Tyndale v Nemčiji šel, ni jasno. Nekateri dokazi kažejo na Hamburg, kjer je morda preživel kakšno leto. Ali je srečal Lutra? To ni gotovo, čeprav ga obtožnica proti Monmouthu tega bremeni. Ena stvar pa je gotova: Tyndale je bil zelo zaposlen s prevajanjem Grških spisov. Kje bi mu lahko natisnili rokopise? To nalogo je zaupal Petru Quentellu iz Kölna.

Vse je dobro napredovalo, dokler nasprotnik John Dobneck, drugače znan kot Cochläus, ni zvedel, kaj se dogaja. Cochläus je svoje ugotovitve nemudoma sporočil tesnemu prijatelju Henrika VIII., ki je takoj priskrbel prepoved za Quentellovo tiskanje Tyndalovega prevoda.

Tyndale in njegov pomočnik William Roye sta zbežala, da bi si rešila glavo, ter s sabo odnesla strani Matevževega evangelija, ki so že bile natisnjene. Odplula sta po reki Ren do Wormsa in tam dokončala svoje delo. Naposled je bilo narejenih 6000 kopij prve izdaje Tyndalove Nove zaveze.b

Uspeh – kljub nasprotovanju

Prevajanje in tiskanje je bilo eno. Druga stvar pa je bila spraviti Biblije v Britanijo. Cerkveni predstavniki in posvetne oblasti so bili odločeni preprečiti pošiljanje po Rokavskem prelivu, toda naklonjeni trgovci so našli odgovor. Knjige so, skrite v balah tkanin in drugem trgovskem blagu, pretihotapili na angleško obalo in nato naprej na Škotsko. Tyndale je bil ohrabren, toda njegov boj se je šele začel.

Blizu katedrale sv. Pavla v Londonu so se 11. februarja 1526 zbrali kardinal Wolsey v spremstvu 36 škofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov, »da bi videli zvrhane koše knjig, vrženih na ogenj«. Med njimi je bilo nekaj izvodov Tyndalovega dragocenega prevoda. Od te prve izdaje obstajata sedaj le še dva primerka. Edini popoln (manjka mu le naslovnica) je v britanski knjižnici. Ironično je, da so drugo, ki ji manjka 71 strani, našli v knjižnici katedrale sv. Pavla. Nihče ne ve, kako je prišla tja.

Tyndale je neustrašno nadaljeval z izdajanjem svežih izdaj svojega prevoda, ki jih je angleška duhovščina sistematično zaplenjala in sežigala. Potem pa je Tunstall spremenil taktiko. S trgovcem, imenovanim Augustine Packington, je sklenil kupčijo, po kateri naj bi pokupil sleherno Tyndalovo knjigo, tudi Novo zavezo, da bi jih sežgal. To je bilo dogovorjeno s Tyndalom, s katerim je Packington sklenil sporazum. Hallova Chronicle pravi: »Škof je imel knjige, Packington hvalo, Tyndale pa denar. Pozneje, ko je bilo natisnjenih več Novih zavez, so le-te prihajale v Anglijo množično.«

Zakaj je bila duhovščina tako strašno nasprotna Tyndalovemu prevodu? Medtem ko se je latinska Vulgata nagibala k zakrivanju svetega besedila, je Tyndalov prevod iz izvirne grščine angleškemu ljudstvu prvič izrazil biblijsko sporočilo v jasnemu jeziku. Tyndale se je na primer odločil grško besedo agápe iz 13. poglavja Prvega lista Korinčanom prevesti z »ljubezen« namesto »dobrotljivost«. Da bi poudaril častilce, ne pa cerkvene zgradbe, je raje vztrajal pri »občina« kot »cerkev«. Za duhovščino pa je bila pika na i postavljena, ko je Tyndale nadomestil »duhovnik« s »starešina« in raje uporabil »kesati se« kot pa »delati pokoro«. S tem je odvzel duhovščini njihove domnevne duhovniške moči. David Daniell je glede tega rekel: »Tam ni nobenih vic; osebne spovedi in pokore ni. Dva podpornika cerkvene blaginje in moči sta se zrušila.« (William Tyndale—A Biography) To je bil izziv, ki ga je predstavljal Tyndalov prevod, in sodobna učenost v celoti potrjuje točnost njegove izbire besed.

Antwerpen, izdajstvo in smrt

Tyndale se je med letoma 1526 in 1528 preselil v Antwerpen, kjer se je med angleškimi trgovci lahko čutil varnega. Tam je napisal The Parable of the Wicked Mammon, The Obedience of a Christian Man in The Practice of Prelates. Tyndale je nadaljeval s svojim prevajanjem in je v angleškem prevodu Hebrejskih spisov prvi uporabil Božje ime Jehova. To ime se pojavlja več kot dvajsetkrat.

Tyndale je bil varen pred spletkami Wolseya in njegovih vohunov tako dolgo, dokler je v Antwerpnu živel pri svojem prijatelju in dobrotniku Thomasu Poyntzu. Tyndale je postal znan po svoji skrbi za bolne in revne. Sčasoma si je Anglež Henry Phillips prekanjeno pridobil Tyndalovo zaupanje. Tyndale je bil leta 1535, kot rezultat tega, izdan in odpeljan v vilvordski grad, deset kilometrov severno od Bruslja. Tam je bil zaprt 16 mesecev.

Ne da se z gotovostjo trditi, kdo je najel Phillipsa, toda sum meri naravnost na škofa Stokesleya, ki je takrat v Londonu pridno sežigal »krivoverce«. Stokesley se je še na svoji smrtni postelji leta 1539 »veselil tega, da je v svojem življenju sežgal petdeset krivovercev«, pravi W. J. Heaton v The Bible of the Reformation. K tej številki spada tudi William Tyndale, ki so ga zadavili, truplo pa nato oktobra 1536 javno sežgali.

Trije vidni doktorji teologije s katoliške univerze v Louvainu, na kateri je bil vpisan tudi Phillips, so bili v komisiji, ki je sodila Tyndalu. Prisotni so bili tudi trije kanoniki iz Louvaina in trije škofi skupaj z drugimi dostojanstveniki, da so videli, kako so Tyndala obsodili krivoverstva in mu odvzeli njegovo duhovniško službo. Vsi so se veselili njegove smrti pri verjetni starosti 42 let.

»Tyndale,« je pred več kot sto leti rekel življenjepisec Robert Demaus, »je zaradi svoje neustrašne poštenosti vedno zbujal pozornost.« Tyndale je pisal Johnu Frithu, svojemu kolaboratorju, ki ga je v Londonu sežgal Stokesley, takole: »Nikoli nisem spremenil niti zloga Božje besede proti svoji vesti, niti ga ne bi danes, pa če bi mi bilo dano vse, kar je na zemlji, naj bo to užitek, čast ali bogastvo.«

Tako je torej William Tyndale dal svoje življenje za prednost dati ljudstvu Anglije Biblijo, ki jo lahko zlahka razumejo. Kolikšno ceno je plačal – toda kako neprecenljivo darilo!

[Podčrtni opombi]

[Okvir na strani 29]

ZGODNJI PREVODI

TYNDALOV poziv k prevajanju Biblije v jezik preprostih ljudi ni bil nerazumen oziroma brez precedenčnega primera. V desetem stoletju je bil narejen prevod v anglosaščino. Natisnjene Biblije, prevedene iz latinščine, so pozno v 15. stoletju prosto krožile po Evropi: nemška (1466), italijanska (1471), francoska (1474), češka (1475), nizozemska (1477) in katalonska (1478). Leta 1522 je Martin Luter izdal svojo Novo zavezo v nemščini. Vse, kar je Tyndale zahteval, je bilo, zakaj Anglija ne bi smela narediti isto.

[Navedbe virov slik na strani 26]

Biblija v ozadju: © The British Library Board; William Tyndale: Z dovoljenjem ravnatelja, družabnikov in učenjakov Hertford Collega, Oxford