Njihova luč ni ugasnila
V BIBLIJSKIH časih so živeli zvesti Priče za Jehova, ki so skusili zapreke in težave. Srečevali so se z nasprotovanjem in navideznimi neuspehi. Vendar se kljub malodušju niso vdali. Pravzaprav njihova luč ni ugasnila.
Prerok Jeremija je bil na primer pooblaščen za Božjega preroka odpadniškemu Judovemu narodu. Objavljal je opozorilo o prihajajočem uničenju Jeruzalema. (Jeremija 1:11-19) Zaradi tega se je Jeremija velikokrat sprl z rojaki, ki so nanj gledali kot na razglaševalca nesreče.
Duhovnik Pashur, višji glavar v Božji hiši, je nekoč udaril Jeremija zaradi tega, kar je prerokoval, in ga dal v klado. Ob tej dozdevni zapreki je Jeremija rekel: »V posmeh sem ves dan, vsak me zasmehuje. Kajti kadarkoli izpregovorim, moram vpiti, ,Silovitost in razdejanje‘ kričati; tako mi je beseda GOSPODOVA [Jehovova, NW] v sramoto in v zasmeh ves dan.« Preroku je vzelo pogum celo tako zelo, da je rekel: »Ne bom Ga [Jehova, NW] omenjal, ne govoril več v imenu Njegovem.« (Jeremija 20:1, 2, 7-9)
Vendar Jeremija ni postal malodušen. Govoreč o ,besedi Jehovovi‘ je izjavil: »Tedaj je [. . .] srcu mojemu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh, in pešam od prenašanja in strpeti ne morem več.« (Jeremija 20:8, 9) Močno motiviran, da govori Božje izreke, je bil okrepljen s svetim duhom in je tako izpolnil svojo nalogo.
Tudi apostol Pavel je imel množico razlogov, da bi postal malodušen, če bi jim le popustil. Pretrpel je naravne nasreče, brodolom, preganjanje in udarce. Poleg tega ,je bil vsakdanji naval do njega, skrb za vse cerkve‘. (2. Korinčanom 11:23-28) Da, Pavel se je moral dnevno ukvarjati s problemi, ko je skrbel za občine, ki jih je bil pomagal ustanoviti. Poleg tega je bil nepopoln in se je moral boriti s ,trnom v mesu‘; lahko da je bil to slab vid. (2. Korinčanom 12:7; Rimljanom 7:15; Galatom 4:15) Nekateri so govorili proti Pavlu celo za njegovim hrbtom, kar pa je prišlo tudi njemu na ušesa. (2. Korinčanom 10:10)
Vseeno pa Pavel ni dovolil, da bi ga malodušje premagalo. Ne, ni bil nadčlovek. (2. Korinčanom 11:29, 30) Zaradi česa je torej njegov ,notranji ogenj‘ še naprej gorel? Najprej, imel je tovariše, ki so ga podpirali, nekateri med njimi so ga spremljali celo v Rim; tam so ga zadržali v hišnem priporu. (Dejanja 28:14-16) Kot drugo pa je apostol gledal na svoj položaj uravnovešeno. Graje vredni so bili njegovi preganjalci in nasprotovalci, ne Pavel sam. Proti koncu svojega zemeljskega življenja je pozitivno ovrednotil svojo službo in rekel: »Že mi je pripravljen pravičnosti venec, ki mi ga podeli Gospod tisti dan, pravični sodnik; a ne samo meni, ampak tudi vsem, ki so ljubili prihod njegov.« (2. Timoteju 4:8)
Predvsem pa se je Pavel redno bližal Bogu Jehovu v molitvi in ,Gospod mu je bil na pomoč in ga je ojačil‘. (2. Timoteju 4:17) »Vse premorem v njem,« je rekel Pavel, »ki mi daje moč.« (Filipljanom 4:13) Pavlu je komunikacija z Bogom in sokristjani, pa tudi pozitivno vrednotenje svoje strežbe, pomagala, da je nadaljeval v Jehovovi službi.
Bog je navdihnil Pavla, da je napisal: »Dobro delati se pa nikar ne utrudimo; zakaj ob svojem času bomo želi, če ne obnemoremo.« (Galatom 6:7-9) Želi kaj? Večno življenje. Bodite torej kakor Jeremija, Pavel in mnogi drugi zvesti Jehovovi pričevalci, ki so omenjeni v Svetem pismu. Da, bodite kakor oni in ne postanite malodušni. Ne dovolite, da bi vaša luč ugasnila. (Primerjaj Matevž 5:14-16.)
[Slika na strani 25]
Pavel in Jeremija nista dovolila, da bi njuna luč ugasnila