»Ob tla nas mečejo, a nismo pobiti«

PO PRIPOVEDI ULFA HELGESSONA

Julija 1983 so zdravniki, nagnjeni preko mene, vzkliknili: »Prebudil se je!« V težki 15-urni operaciji so mi iz hrbtenjače odstranili dvanajst centimetrov dolg tumor. Popolnoma sem ohromel.

NEKAJ dni kasneje so me premestili v bolnišnico skoraj 60 kilometrov stran od mojega domačega kraja, Hälsingborga, na jugu Švedske. Tam sem se pridružil rehabilitacijskemu programu. Fizioterapevt je rekel, da bo to zelo naporno, kljub temu pa sem si želel, da bi začeli. Res sem hotel ponovno hoditi. Z marljivim opravljanjem vsakodnevnega peturnega programa vaj, sem močno napredoval.

Mesec dni kasneje, ko je v naši občini služil potujoči nadzornik, so on in drugi krščanski starešine opravili dolgo pot, da smo lahko imeli sestanek občinskih starešin v moji bolnišnični sobi. Kako se je moje srce razveselilo ob takšnem dokazu bratoljubja! Po sestanku so negovalke v tem oddelku postregle vso skupino s čajem in sendviči.

Najprej so bili zdravniki osupli nad mojim napredkom. Po treh mesecih sem lahko v svojem invalidskem vozičku sedel pokonci in za nekaj trenutkov celo vstal. Bil sem srečen in popolnoma odločen, da bom spet hodil. Moja družina in sokristjani so me med svojimi obiski zelo spodbujali. Za kratka obdobja sem lahko šel celo domov.

Resnična zapreka

Toda po tem nisem nič več napredoval. Fizioterapevt mi je kmalu povedal boleče obvestilo: »Dlje od tega ne boste prišli!« Nadaljnji cilj je bil, da me okrepijo, da bi se lahko z invalidskim vozičkom sam gibal okrog. Spraševal sem se, kaj se bo zgodilo z mano. Kako bo vse to zmogla moja žena? Tudi sama je imela hudo operacijo in je potrebovala mojo pomoč. Ali bom moral poiskati stalno zavodno skrb?

To me je zelo potrlo. Pošel mi je pogum, krepkost in moč. Dnevi so minevali, jaz pa sem ostal negiben. Nisem bil le fizično ohromljen, bil sem tudi čustveno in duhovno odrevenel. Bil sem ,vržen ob tla‘. Na sebe sem vedno gledal kot na duhovno močnega. Imel sem globoko ukoreninjeno vero v Božje kraljestvo. (Daniel 2:44; Matevž 6:10) Bil sem prepričan o biblijski obljubi, da bodo v Božjem pravičnem novem svetu vse bolezni in slabosti ozdravljene ter da bo vse človeštvo v njem dobilo popolno življenje. (Izaija 25:8; 33:24; 2. Petrov 3:13) Sedaj sem se počutil ohromljenega, ne samo fizično, ampak tudi duhovno. Počutil sem se ,pobitega‘. (2. Korinčanom 4:9, EI)

Naj vam povem nekaj o svoji preteklosti, preden nadaljujem.

Srečna družina

Rodil sem se leta 1934 in moje zdravje je bilo vedno dobro. V zgodnjih 1950-ih sem spoznal Ingrid in leta 1958 sva se poročila. Nastanila sva se v mestu Östersund v osrednji Švedski. Prelomno točko v najinem življenju sva dosegla 1963, ko sva začela z Jehovovimi pričami preučevati Biblijo. Takrat sva že imela tri majhne otroke – Ewo, Björna in Leno. Kmalu je začela preučevati vsa družina in je dobro napredovala v spoznanju biblijskih resnic.

Kmalu po tem, ko smo pričeli preučevati, smo se preselili v Hälsingborg. Tam sva se z ženo posvetila Jehovu in se leta 1964 tudi krstila. Najina radost se je povečala, ko se je 1968. krstila starejša hčerka, Ewa. Sedem let kasneje, leta 1975, sta se krstila tudi Björn in Lena, naslednje leto pa sem bil v krščanski občini postavljen za starešina.

Moja posvetna služba mi je omogočala, da sem lahko skrbel za gmotne potrebe svoje družine. Naša sreča je bila še večja, ko sta Björn in Lena začela s polnočasno službo. Björna so kmalu povabili, da služi v podružnici Jehovovih prič v Arbogi. Življenje, bi lahko kdo rekel, se nam je nasmihalo. Potem, zgodaj leta 1980, pa sem začel čutiti fizične posledice tumorja, ki so ga končno odstranili v zahtevni operaciji 1983.

Premagovanje duhovne ohromelosti

Ko so mi povedali, da ne bom več hodil, se mi je zdelo, kakor da se življenje okrog mene ruši. Kako sem ponovno pridobil duhovno krepkost? Bilo je lažje, kot sem mislil, da bo. Preprosto sem vzel v roke Biblijo in začel brati. Bolj ko sem bral, več duhovne krepkosti sem dobil. Predvsem pa sem začel ceniti Jezusovo pridigo na gori. Bral sem jo vedno znova in o njej globoko razmišljal.

Obnovil sem razveseljiv pogled na življenje. Z branjem in globokim razmišljanjem sem videl možnosti namesto ovir. Ponovno sem pridobil željo, deliti biblijske resnice z drugimi, željo pa zadovoljil tako, da sem oznanjeval bolnišničnemu osebju in drugim, ki sem jih srečal. Družina me je popolnoma podprla in je bila poučena, kako naj skrbi zame. Končno sem lahko zapustil bolnišnico.

Naposled sem bil doma. Kako srečen dan je bil to za vse nas! Družina je napravila urnik, ki je včlenjeval skrb zame. Sin Björn se je odločil, da bo prenehal z delom v podružnici Jehovovih prič in prišel domov, da bo pomagal skrbeti zame. Bilo je zelo tolažilno biti predmet tolikšne ljubezni in skrbi, ki jo je pokazala moja družina.

Spoprijemanje s še eno zapreko

Toda čez čas se mi je zdravje poslabšalo in zelo težko sem se premikal. Nazadnje, kljub vdanemu prizadevanju družine, le-ta ni bila več zmožna skrbeti za mene doma. Zato sem menil, da bo zame najboljše, če grem v dom onemoglih. To je ponovno zahtevalo spremembe in novo rutino. Toda nisem dovolil, da bi to bila duhovna zapreka.

Nikoli nisem opustil branja in raziskovanja Biblije. Stalno sem premišljeval o tem, kaj lahko naredim, ne pa, česa ne morem. Globoko sem razmišljal o duhovnih blagoslovih, ki so jih deležni vsi Jehovove priče. Z Jehovom sem ostal tesno povezan v molitvi in izkoristil vsako priložnost, da sem oznanjeval drugim.

Sedaj preživljam noči in del svojih dni v domu onemoglih. Popoldneve in večere pa preživim ali doma ali na naših krščanskih shodih. Socialna služba skrbi za reden prevoz na shode in nazaj ter domov in nazaj. Moja vdana družina, bratje v občini in osebje v domu onemoglih čudovito skrbijo zame.

Delati, kar lahko

Sebe ne smatram za invalida in tudi moja družina ne ravna z mano kot z invalidom, kakor tega ne delajo krščanski bratje. Za mene ljubeče skrbijo in mi tako omogočajo, da še nadalje učinkovito služim kot starešina. Vsak teden vodim občinsko preučevanje knjige, kakor tudi tedensko občinsko preučevanje Stražnega stolpa v kraljestveni dvorani. Težko obračam strani v Bibliji, zato je na shodih nekdo dodeljen, da mi pri tem pomaga. Shode vodim kar iz invalidskega vozička; enako pa podajam tudi govore.

Tako lahko še vedno delam mnogo stvari, ki sem jih z veseljem delal prej, tudi opravljanje pastirskih obiskov. (1. Petrov 5:2) To delam takrat, ko pridejo bratje in sestre k meni po pomoč ali nasvet. Uporabljam tudi telefon in prevzemam pobudo tako, da telefoniram drugim. Posledica tega je vzajemna spodbuda. (Rimljanom 1:11, 12) Prijatelj je pred kratkim dejal: »Ravno takrat, ko me zajame malodušje, me pokličeš in opogumiš.« Toda tudi jaz sem spodbujen, saj vem, da Jehova blagoslavlja moj trud.

Pred shodi in po njih sem v čudoviti družbi otrok v občini. Ker sedim v invalidskem vozičku, se lahko med seboj pogovarjamo v isti višini oči. Cenim njihovo iskrenost in odkritosrčnost. Mlad fant mi je nekoč dejal: »Ti si izjemno čeden invalid!«

Z osredotočanjem na to, kaj lahko naredim, namesto vznemirjanja zaradi tega, kar ne morem narediti, se veselim služenja Jehovu. Iz tega, kar sem doživel, sem se veliko naučil. Spoznal sem, da se s preizkušnjami, ki jih prestanemo, šolamo in krepimo. (1. Petrov 5:10)

Mnogi zdravi ljudje, ki sem jih opazoval, ne razumejo, da moramo čaščenje našega nebeškega Očeta vedno jemati resno. Če ga ne, lahko naš razpored preučevanja, shodov in terenske službe postane gola rutina. Te priprave smatram kot bistvene za preživetje konca tega sveta v Božji obljubljeni zemeljski raj. (Psalm 37:9-11, 29; 1. Janezov 2:17)

Upanje na življenje v prihajajočem Božjem novem svetu moramo v naših srcih vedno ohranjati živo. (1. Tesaloničanom 5:8) Naučil sem se tudi, naj se ne preneham bojevati proti vsakršni težnji, da bi ostal brez poguma. Naučil sem se gledati na Jehova kot očeta in na njegovo organizacijo kot mater. Spoznal sem tudi, da če se potrudimo, lahko Jehova uporabi kogar koli med nami za svojega učinkovitega služabnika.

Čeprav sem se včasih počutil, kakor da sem tako rekoč ,vržen ob tla‘, pa ,nisem bil pobit‘. Jehova in njegova organizacija me nista nikoli zapustila, niti me ni zapustila moja družina ali krščanski bratje. Zahvaljujoč temu, da sem segel po Bibliji in jo začel brati, sem obnovil duhovno krepkost. Hvaležen sem Bogu Jehovu, ki daje »preobilnost moči«, kadar zaupamo v njega. (2. Korinčanom 4:7)

Z vso prepričanostjo v Jehova in popolnim zaupanjem vanj željno gledam naprej v prihodnost. Prepričan sem, da bo Bog Jehova zelo kmalu izpolnil svojo obljubo glede obnovljenega raja tukaj na zemlji, skupaj z vsemi čudovitimi blagoslovi, ki ga bo le-ta prinesel. (Razodetje 21:3, 4)