Bogato izpolnjeno življenje kljub sklerozi multipleks
Pripoveduje Rodolfo Barin s Filipinov
ŠE pred sedmimi leti sem lahko stal in hodil brez pomoči. Pred petimi leti sem se lahko še sam podpisal in sam jedel, že leto dni pa teh enostavnih kretenj ne morem več narediti. Kadar berem, mi mora nekdo obračati liste, če pa se v svojem vozičku preveč nagnem naprej, mi glava pade na prsi in se brez pomoči ne morem zravnati. Imam multiplo sklerozo, to je kronično obolelost centralnega živčnega sistema, pri katerem na različnih mestih izginja živčno tkivo in namesto njega nastajajo žarišča veznega tkiva.
Ker sem bil dobro grajen, krepak mož sedemintridesetih let, ko sem bolezen prvič opazil, se boš verjetno vprašal, kako mi je uspelo, da sem ostal vesel in aktiven. Kako sem lahko v enajstletnem boju s tem neusmiljenim sovražnikom premagal vse napade potrtosti? Odgovor je povezan z letom 1957, ko sem se predal našemu Stvarniku, Bogu Jehovi, da mu služim.
NAUČIL SEM SE ZAUPATI JEHOVI
Da sem se o resnici Biblije povsem prepričal, me je stalo dve leti preučevanja z Jehovinimi pričami; nato sem se trudil, da svoje življenje spremenim. Imel sem donosen bar z nočnim klubom, razen tega sem bil hud pijanec in strasten kadilec. Ko pa sem razmislil o biblijskem nasvetu iz 2. Korinčanom 7:1, namreč o »očiščenju vsakega madeža mesa in duha«, sem opustil svoje slabe navade. Bar sem prodal z izgubo, dekleta pa, ki so v njem delala, sem poizkušal prepričati, da naj poslušajo Božji nasvet in prično novo življenje. Nekatere so me poslušale in prenehale delati v nočnem klubu. Pozneje se je izkazalo, da je bila ta odločitev pravilna, ker je čez leta bila njihova situacija mnogo boljša od razmer deklet, ki so ostala v baru.
Ker sem brezkompromisno uporabljal biblijska temeljna načela, sem moral prenesti marsikatero žalitev prijateljev in poslovnih partnerjev. Čeprav sem v velikem industrijskem pogonu v Manili imel odgovorno službo, so me prijatelji zasmehovali, ker sem se branil sodelovati v delih, ki bi nasprotovala Božji besedi. Njihovo stališče me je bolelo, toda če pogledam nazaj, mi je jasno, da sem se s tem približal Jehovi in okrepil zaupanje vanj. Ta duhovna moč je imela bistveno vlogo v težkih dneh, ki so bili pred menoj.
Pozneje sem to službo pustil in osnoval reklamni urad, ki je postal uspešen in svoje delovanje razširil čez vso deželo. Sedaj je v njem redno zaposlenih osemdeset ljudi, včasih pa še enkrat toliko. Približno devetdeset odstotkov uslužbencev so Jehovine priče.
Čeprav je moj urad razmeroma majhen, je dobival večkrat od naših strank zanimiva naročila. Naročila, pri katerih je šlo za velike zneske, je vedno dobilo naše podjetje. Razlog ni v tem, da bi bili mi cenejši, temveč — in na to sem posebej ponosen, ker so naši sodelavci zaradi svoje vere znani kot pošteni ljudje. Posredniki naših strank nas zato vedno prosijo, naj naloge zaupamo ljudem, ki so Jehovine priče.
Kakor pa se lahko pričakuje, prinaša trdno držanje Jehovinih zakonov in načel s seboj tudi preizkušnje. Nekoč sem odbil, da bi reklamiral neko milo, s katerim so dajali za nagrado religiozne predmete: križe, slike in kipce. To je razjezilo predstavnika tega podjetja in me je vprašal: »Zakaj bi se branili delati z religioznimi izdelki, ki so za porabnike zelo zanimivi?«
Rekel sem: »Bog mrzi uporabo slik, zato ne želimo s tem imeti nobenega opravka.«
Ko je posmehljivo rekel, da pripadamo drugi veri, sem odgovoril: »Če bi bil v vaši veri, bi imel še več razlogov za to, da se branim. Svojega Boga vsekakor ne bi imel za tako majhnega, da bi njegovo sliko zamenjal za nekaj ovojnic mila.« Po tem razgovoru o zadevi nisem več slišal.
Imeli pa smo še podobne doživljaje. Nekoč so brez moje vednosti delili srečke kot premijo za določene proizvode. Ko sem pozneje za to izvedel, sem takoj ugovarjal, odgovorili pa so mi, da sem prekršil pogodbo in da bodo verjetno sodno postopali proti meni. Toda vztrajal sem in rekel, da sem pripravljen na vse posledice. Kakšen je bil rezultat? Podjetje je popustilo in umaknilo srečke.
Nekoč so me sredi reklamne kampanje na jugu Filipinov moji uradniki, ki so Jehovine priče, prosili, da bi dobili štiri proste dni za obisk okrožnega kongresa. Brez oklevanja sem jim dovolil. Ko je podjetje, ki je bilo naša stranka, izvedelo za to, so bili zelo nejevoljni in sporočili, da v bodoče takšnih prekinitev ne bodo več prenašali. Imel sem priložnost odgovornim možem pojasniti, da priče niso pripravljene zamuditi takšnih sestankov in bi, četudi jim tega ne bi dovolil, odšle tja. Spomnil sem jih tudi, da njihovo podjetje daje prednost našim možem zato, ker so pošteni, marljivi in čisti. Pokazal sem na to, da naši delavci spoznanje in duh, ki jih naredi takšne, kakršni so, dobijo na teh sestankih in zato ni v interesu podjetja, da jim obisk kongresov prepove. Spet je zmagala trdnost našega stališča.
ZGODNJI JEHOVINI BLAGOSLOVI
Niso me pa krepile samo takšne preizkušnje vere. Kakor da bi moral biti pripravljen na svojo bolezen, ki me je slabila, me je Jehova blagoslavljal z mnogimi prednostmi med njegovim ljudstvom. Že leto po moji predanosti in krstu sem bil imenovan za nadzornika v novo osnovani skupščini Roosevelt v Quezon Cityju, v neposredni bližini filipinske podružnice Watch Tower Society. Čeprav se nisem počutil doraslega tej nalogi, so me moji krščanski bratje in nadzornik podružnice, ki je bil takrat povezan s to skupščino, ljubeče podpirali. Veselo je bilo opazovati to skupščino v naslednjih nekaj letih, kako raste! Leta 1964 je bila v oddaljenem predmestju Quezon Cityja ustanovljena nova skupščina, ki je skrbela za potrebe dvanajstih ljudi, ki so težko obiskovali sestanke. Bil sem imenovan za nadzornika v tej novi skupščini Novaliches.
Ker sem stanoval približno 25 kilometrov proč, sem se odločil preseliti se v Novaliches, da bi živel na območju nove skupščine. Medtem ko je z leti število oznanjevalcev Kraljestva zraslo od dvanajst na dvesto, sem imel prednost pomagati pri gradnji nove velike kraljevske dvorane na zemljišču zraven moje hiše.
Približno tri mesece po ustanovitvi te nove skupščine se je prvič pokazala moja bolezen. To je bilo junija 1964. leta.
SKRIVNOSTNA BOLEZEN
Pričelo se je tako, da sem videl vse dvojno in s krči v očeh, ker so očesne mišice postajale slabe. Neposredna posledica tega je bila vrtoglavica. Zatem, ko sem se tako ves dan mučil v pisarni, sem bil prisiljen poklicati zdravnika, da mi nekaj predpiše. Toda dnevi so minili in nobenega opaznega izboljšanja ni bilo. Začel sem trpeti zaradi depresije. Možnost, da bo ta bolezen vplivala na mojo krščansko delavnost, mi je dala veliko opravka.
Da bi zmanjšal vrtoglavico, ki je bila zaradi tega, ker sem vse dvojno videl, sem izmenoma zakril najprej eno, nato drugo oko. Tako sem lahko izpolnjeval svoje dolžnosti v skupščini in do družine, čeprav z velikimi težavami. Po dveh mesecih se mi je vid povrnil in hvaležen sem, da še vedno dobro vidim. Težava z očmi pa je bila samo stopnica k naslednji stopnji te bolezni. Kmalu sem opazil, da mi leva noga slabi in je brez občutka. Končno sem lahko hodil samo z zibajočimi, opotekajočimi gibi, ki sem jih v začetku uspel uravnavati s palico.
Obiskal sem različne zdravnike, toda vsak je postavil drugačno diagnozo. Medtem ko so minevali meseci in je moja bolezen ostajala neznana, sem stalno gledal k velikemu Zdravniku in Dajalcu življenja, k Jehovi. Trdno sem sklenil, da ne bom nikoli dovolil, da se strah vseli v moje srce, in veliko tolažbe sem našel v navdihnjenem nasvetu Psalma 55:22: »Vrzi na Jehovo breme svoje, in on te bo podpiral; nikdar ne pripusti, da omahne pravičnik.«
Leta 1966 je bolezen že toliko napredovala, da je začela tudi desna noga popuščati. S tem je bila povezana okorelost spodnjih udov. Leta 1968 niti s palico nisem mogel več hoditi in sem bil prisiljen uporabljati invalidski voziček. Sedaj sem bil pravi pohabljenec, in duševna obremenitev je bila skoraj neznosna.
Pred boleznijo, ko sem bil močan in krepak, nisem nikoli pomislil, da se mi lahko kaj takega zgodi. Hrepeneče sem razmišljal, da sem lahko še pred kratkim dobro vest oznanjeval od hiše do hiše in kolikšno veselje in zadovoljstvo mi je to povzročilo. Kolikokrat sem se spomnil, kako srečen sem bil, če sem našel pravicoljubne ljudi in lahko krepil njihovo vero v edinega Boga, ki obljublja popolnoma novo ureditev stvari!
KAJ MI JE POMAGALO, DA SEM SE SPRIJAZNIL Z NAPREDUJOČO BOLEZNIJO?
Znani zdravnik je pozneje ugotovil, da imam multiplo sklerozo. Vzrok te bolezni ni znan — prav tako ni mogoče predvideti njen potek in je neozdravljiva. Bila so sicer obdobja, ko se mi je stanje izboljšalo, toda mraz, vnetja in celo duševne obremenitve so lahko povzročila še večje poslabšanje. Negotovost, kakšen bo naslednji korak bolezni, mi je pobrala moči za boj. Toda zaupal sem Jehovi, in sem s stalno molitvijo premagal mnoge duševne padce, ki jih je povzročila bolezen. V Psalmu 46:1, 2, sem našel tolažilne besede: »Bog nam je pribežališče in moč, v stiskah pomoč najhitrejša. Zato se ne bojimo.« Te besede so mi vedno pomagale v borbi proti potrtosti in razočaranju.
Medtem se je moje stanje slabšalo. Leta 1970 so mi roke tako oslabele, da nisem mogel več premikati vozička. Do leta 1974 sem izgubil oblast nad prsti, tako da nisem mogel več sam brati, pisati in jesti. Če me piči komar, čutim, toda ne morem ga spoditi. Sedaj je bolezen napadla tudi vratne mišice. Če bi bil sam in bi mi glava klonila naprej, ne bi mogel preprečiti padca iz vozička.
Vseeno je mnogo tega, za kar sem lahko hvaležen. Najprej sem hvaležen, da je moj razum kljub propadu telesnih mišic ostal oster in živahen. Nadalje sem vesel, da niso trpele moje oči, odkar sem pred enajstimi leti imel prvi napad dvojne vidnosti. Zato lahko berem, če mi nekdo obrača liste. Tudi moj glas je še jasen, čeprav je že oslabljen. Zato lahko v skupščini delam kot starešina in imam javna biblijska predavanja v kraljevski dvorani in na kongresih Jehovinih prič. Tako še vedno lahko poučujem druge o Božjem imenu.
Celo dodatne prednosti prevzemam lahko v skupščini, na primer službo nadzornika kongresa Jehovinih prič v naši pokrajini. Služim tudi kot nadzornik za oskrbo na večjih okrožnih kongresih, ki so v mestu. Zelo sem vesel, da sem lahko kljub ohromelosti koristen.
Moja žena in štirje otroci so mi v tem težkem času dajali veliko moči, spodbud in sočutja. Še nikoli se nisem počutil zapuščenega. Moj starejši sin se je izkazal kot dobro nadomestilo za moji roki in nogi, ker s pripravljenostjo opravlja mnoge njihove funkcije in jih tudi dobro neguje. Moji domači so zapisali to dogajanje tako, kakor sem jim narekoval.
Imamo družinski avtobus s posebnim, zračno hlajenim sedežem, in tako se lahko vozim veliko naokoli. Moji sinovi me dvignejo iz vozička v vozilo, zloženi voziček pa postavijo zadaj. Potovanje je moje najljubše opravilo, zato potujemo večkrat tudi preko 100 kilometrov, da obiščemo naše brate v pokrajini.
OSTATI DELAVEN — NAJBOLJŠA TERAPIJA
Rad imam popoln delovni načrt. Moj dan se prične ob 4.30, z masažo. Pred spanjem in ko vstanem me morajo masirati, da ne bi mišice rok in nog otrdele. Ob šestih spremim moje mlajše otroke v šolo, nato me peljejo v pisarno. Tam delam do poldne. Vsako drugo popoldne imam s sodelavci biblijski študij. Sedaj preučujem Biblijo s sedmimi. Nato me peljejo domov. Od moje pisarne do doma je približno eno uro vožnje.
Vsak torek zvečer vodim skupščinski študij knjige. V sredo zvečer imam z neko štiričlansko družino biblijski študij. V četrtek zvečer vodim biblijski študij s tremi družinami, ki stanujejo 17 kilometrov proč. Ta skupina ima sedaj redno skupščinske sestanke, in morda bo lahko že kmalu organizirana v skupščino Božjega naroda. V petek zvečer imam reden sestanek v skupščini, teokratično službo usposabljanja in službeni sestanek.
V soboto dopoldan se peljem v svojem avtobusu s krščanskimi brati v službo oznanjevanja. Z vozičkom sicer ne morem od hiše do hiše, ker ceste in poti niso ravne, toda večkrat me bratje pripeljejo do prostora, kjer je več ljudi, s katerimi se pričnem pogovarjati o Bibliji. Včasih ostanem v avtobusu in pokličem k sebi mimoidoče ter govorim z njimi o mojem biblijskem upanju. V soboto popoldne se pripravim na sestanke v skupščini in na biblijska predavanja. V nedeljo dopoldne se običajno udeležim službe oznanjevanja z mojimi brati po veri, popoldne pa imamo naše redno biblijsko predavanje in študij Biblije na osnovi Stražnega stolpa.
Včasih me ogovorijo dobronamerni ljudje in menijo, da morda pretiravam z mojim izpolnjenim časovnim načrtom. Takrat vedno odgovorim, da se ne bom odrekel nobeni krščanski prednosti, dokler jo lahko opravljam. Ravno te prednosti in dolžnosti so mi pomagale izogniti se negativnemu stališču in, da ne pomilujem sam sebe. Odvrnile so me od moje bolezni in to je bila doslej zame najboljša terapija.
NAJTEŽJA PREIZKUŠNJA
Morda najtežjo preizkušnjo sem doživel nekega dne leta 1972, ko sem čutil neznosne bolečine v mišicah obraza. Ko sem poizkusil govoriti, nisem spravil iz sebe niti ene same besede. Napadla me je nevralgija. Prvič sem za dva dni izgubil dar govorjenja. Le majhen poizkus odpreti usta, je povzročil neznosne bolečine. Lotila se me je nepopisna potrtost. Nič me ni moglo bolj prestrašiti, kakor izguba govora. Bil sem popolnoma malodušen; nekaj časa sem se čutil poraženega.
Tiho sem molil k Jehovi in prosil, da mi vrne dar govora, da bi ga lahko še naprej slavil. Hvaležen sem bil, ko sem po kratkem času spet lahko govoril, čeprav se živčne bolečine občasno ponavljajo. Vedno bolj sem čutil Jehovino bližino in ta zadnji izbruh bolezni me je še bolj pritegnil k njemu.
VESELJE, KI SEM GA DOŽIVEL
Prepričan sem, da je doslej lahko vsak spoznal, kaj mi je pomagalo premagati potrtost in telesne težave. Da, to je moj tesen odnos z Bogom Jehovo in moje trdno upanje v njegovo pravično novo ureditev in razen tega še ljubezen in pomoč moje družine in mojih krščanskih bratov in sester. Dejstvo, da sem v Gospodovem delu zelo zaposlen, mi je dalo zavest, da sem še potreben in koristen in lahko še pomagam drugim. Kadar sem potrt, tedaj me nič bolj ne razvedri od obiska pri mojih prijateljih in bratih in razgovori z njimi o Božji besedi.
Na zemlji ni radosti, ki bi se lahko primerjala s prednostjo, pomagati drugim, vzljubiti Jehovo in mu služiti. Pred kratkim se je predala Jehovi šestčlanska družina, ki sem ji pomagal in se skupaj krstila. Mnogi, ki sem jim pomagal, so bili na začetku samo radovedni, ker so opazili moje stanje. Nato pa so jih nove in čudovite stvari, ki so se jih naučili iz Božje besede toliko prevzele, da so mojo bolezen pozabili. Pozneje so mi povedali, da sta jih zanimala moja gorečnost in moj govor, poln upanja. Kadar slišim to, se v duhu zahvalim Jehovi, ker me je tako nagradil in me spodbujal.
Radost v Božji službi resnično veliko prekaša telesne bolečine, ki jih občutim. Če razmišljam o tem, kaj vse sem z Jehovino pomočjo že lahko naredil, mi to pomaga zamašiti vrzeli, po katerih izginja življenjska moč paralitika. Zahvaljujoč tej Jehovini pomoči me ni nobena bolečina, nobena ohromelost in nobena nevralgija odvrnila od tega, da slavim njegovo veliko in sveto ime.