Čuvajte svoj čut nujnosti

KATERI je zanesljiv, od Boga odobreni način, ki nam pomaga še naprej služiti Jehovu iz vse duše? Ta, da imamo pristen čut nujnosti globoko v svojih srcih. Služiti Bogu iz vse duše pomeni, da mu služimo z vsem našim bitjem. Zahteva pa tudi resno, brezpogojno poslušnost do vsega, kar želi, da storimo.

Prerok Mojzes je poudaril to potrebo, ko je naročil izraelskemu narodu: »Zato ljubi GOSPODA [Jehova, NW], svojega Boga, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse moči svoje.« (5. Mojzesova 6:5) Stoletja pozneje je isto zapoved ponovil tudi Kristus Jezus: »Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje.« (Matevž 22:37) Apostol Pavel je namigoval na to zahtevo, ko je Efežanom rekel, naj »iz srca spolnjujejo božjo voljo«, in ko je rotil Kološane: »Vse, kar storite, delajte iz duše, kakor Gospodu in ne ljudem.« (Efežanom 6:6, EI; Kološanom 3:23)

Vendar pa je težko dati naše srce in dušo v službo Bogu, če nimamo občutka nujnosti globoko v sebi ali pa če je čut nujnosti, ki smo ga nekoč imeli, otopel – morda celo za vedno izginil. Živimo v nujnem času, ki ga ne moremo primerjati z nobenim obdobjem v človeški zgodovini.

Specifična razdobja nujnosti

V predkrščanski dobi je bilo več razdobij nujnosti. Noetovi dnevi in razdobje, ki je vodilo do uničenja Sodome in Gomore, sta prav zares označevala čas resnične nujnosti. (2. Petrov 2:5, 6; Juda 7) Leta pred potopom so bila brez dvoma zapolnjena z nujno delavnostjo. Čeprav Noe in njegova družina niso natančno vedeli, kdaj se bo potop začel, so imeli ,sveti strah‘ (EI), ki jih je obvaroval pred odlašanjem. (Hebrejcem 11:7)

Podobno sta angela pred uničenjem Sodome in Gomore ,priganjala Lota‘ in mu dejala: »Reši se zaradi duše svoje.« (1. Mojzesova 19:15, 17) Tudi ob tej priložnosti je nujnost rešila pravična življenja. Stoletja kasneje so bili judovski ujetniki v Babilonu opogumljeni: »Odstopite, odstopite, idite odondod, ničesar nečistega se ne doteknite! Pojdite izsredi njega.« (Izaija 52:11) Leta 537 pr. n. š. je približno 200.000 pregnancev pohitelo iz Babilona, ker so poslušali to nujno preroško zapoved.

Čut nujnosti se je v vseh teh primerih pokazal, ko so tisti, ki so čutili in ohranjali prepričanje, da živijo v nujnih časih, živo, služili iz vse duše.

Nujnost v krščanskih časih

Odmevi o nujnosti so slišni tudi v Krščanskih grških spisih. »Pazite«, »bedite«, »čujte«, ,bodite pripravljeni‘ – vse te izraze je uporabljal Kristus Jezus, da bi vtisnil v svoje sledilce pravilen čut nujnosti. (Matevž 24:42-44; Marko 13:32-37) Ravno tako pa tudi njegove ilustracije o desetih devicah, hudobnem služabniku, talentih in ločevanju ovc od kozlov spodbujajo pričakovanje ter povzročajo nastanek občutka nujnosti. (Matevž 25:1, 14, 15, 32, 33)

Jezus pa ni samo govoril o nujnosti, temveč je resničnost svojih besed tudi podprl tako, da je delal z nujnostjo. Ob neki priložnosti je rekel množicam, ki so ga zadrževale, takole: »Tudi drugim mestom moram oznanjevati evangelij o kraljestvu Božjem, ker zato sem poslan.« (Lukež 4:42, 43) Nadalje je tudi spodbujal učence, da prosijo Gospodarja žetve, naj pošlje več delavcev na svojo žetev, ker »žetev je velika, delavcev pa malo«. (Matevž 9:37, 38, EI) Takšna prošnja Bogu v molitvi prav zares izraža duha nujnosti.

Ali je bila takšna nujnost neprimerna

Nekateri bodo morda postavili logično vprašanje: Zakaj je bil čut nujnosti potreben tedaj, ko pa je bila napovedana »velika stiska« še stoletja pred njimi? (Matevž 24:21)

Prepričani smo lahko, da to ni bila le zvijača, ki bi jo Jezus uporabil, da bi bili sledilci še naprej zaposleni z oznanjevanjem in poučevanjem. Ne, vse to je kazalo na Kristusovo ljubezen do učencev, kakor tudi na njegovo popolno razumevanje Jehovovega gledanja na čas, kar pa je bil temelj njegovega nasveta o nujnosti. Da, Kristus Jezus je vedel, da je bil za izvršitev Jehovove volje v skladu z Božjim namenom potreben duh nujnosti. Vedel pa je tudi, da bodo imeli njegovi učenci duhovno korist, če bodo ohranjali čut nujnosti vse do njegove vrnitve.

Jezus Kristus je jasno naznačil, da je treba dokončati pričevalsko delo svetovnega obsega in to v omejenem času. (Matevž 24:14; Marko 13:10) Napredujoče stopnje te naloge so bile odkrite šele, ko se je to delo razširilo. Toda za dovršitev vsakega koraka je bila potrebna nujnost. Jezus je naznačil, kako bo ta naloga napredovala, ko je rekel: »Boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje.« (Dejanja 1:8) Tako se je naloga širila vse do današnjih dni. Sčasoma je Božjim služabnikom prinesla nekaj presenečenj, zaradi česar so včasih prilagajali razmišljanje.

Krščanski čut nujnosti je služil Jehovovemu namenu. Kristusovim učencem je pomagal, da so izpeljali napredujoče stopnje naloge v skladu z Jehovovim nezmotljivim urnikom. Tako šele danes, ko gledamo skoraj 2000 let v preteklost, popolneje razumemo božji urnik.

Krščanska nujnost je pomagala učencem, da so temeljito pričevali v Jeruzalemu, Judeji, Samariji in razkropljenim Judom pred letom 36 n. š., ko je Izrael izgubil posebno naklonjenost. (Daniel 9:27; Dejanja 2:46, 47) Podobno je krščanska nujnost pomagala zgodnji občini, ko je jasno opozarjala vse Jude, da se bo njihov sistem kmalu končal. (Lukež 19:43, 44; Kološanom 1:5, 6, 23) In po tem, ko se je leta 70 n. š. nepričakovano končal, je nujnost pomagala Kristusovim pričam prvega stoletja, da so mnogim oznanili nebeško upanje, še preden je napovedano odpadništvo razširilo svojo morbidno kopreno. (2. Tesaloničanom 2:3; 2. Timoteju 4:2) V stoletjih srednjega veka je le nekaj pšenici podobnih kristjanov ohranjalo kraljestveno upanje živo, ravno tako kot je to napovedal Kristus Jezus. (Matevž 13:28-30) Jehova je končno, ob svojem določenem času ustanovil živahno, sodobno občino in jo spodbodel z nujnim sodnim sporočilom za vse tiste, ki živijo v tej končni generaciji. (Matevž 24:34)

Tako kot nekdaj Daniel, si tudi Božji zvesti sodobni Priče nikoli ne bi upali zasliševati Jehova, ga vprašati: »Kaj delaš?« (Daniel 4:35) Prepričani so, da Jehova natanko ve, kaj je potrebno, da bo njegovo delo dokončano točno po urniku. Torej namesto da dvomijo o Jehovovem načinu urejanja stvari, so srečni, ker jim je Bog dal priložnost, da delajo z njim v teh pomembnih dneh. (1. Korinčanom 3:9)

Nadaljnja spodbuda k nujnosti

Drugi razlog za nujnost je naša nesposobnost določanja točnega dneva in ure nenadnega izbruha velike stiske. Kristus Jezus je bil popolnoma prepričan, da nihče na zemlji ne ve vnaprej določenega dneva in ure za začetek odločilnega dogodka. (Matevž 24:36) Ob neki drugi priložnosti je svojim vnetim apostolom povedal: »Ni vaša stvar, da bi znali čase in ure, ki jih je določil Oče po svoji samooblasti.« (Dejanja 1:7) Izhod je jasen, toda vse druge podrobnosti preprosto niso naša stvar.

Apostol Pavel je imel pravilno stališče do nujnosti. Morda je imel v mislih Jezusove besede, ko je pisal Tesaloničanom o Kristusovi prisotnosti: »Kar pa zadeva čas in trenutek, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem.« (1. Tesaloničanom 5:1, EI) To pismo je pisal kakšnih 17 let po tem, ko je Jezus rekel: »In boste mi priče [. . .] do kraja zemlje.« (Dejanja 1:8) V tistem trenutku ni bilo mogoče zapisati nič več, ker nič več ni bilo odkrito. Kljub temu pa so lahko bili prepričani, da bo Jehovov dan nedvomno prišel »kakor tat po noči«, medtem ko bodo kristjani oznanjevali z nujnostjo. (1. Tesaloničanom 5:2)

Komaj verjetno je, da so kristjani v prvem stoletju s temi besedami v mislih menili, da je Jehovov dan stoletja daleč. Resda so vedeli za Jezusove prilike o kralju, ki je šel v daljno deželo, in o človeku, ki je odpotoval v tujino. Vedeli pa so tudi, da priliki kažeta na to, da se bo kralj vrnil »sčasoma« (NW) in popotnik »čez mnogo časa«. Toda nedvomno so bili zbegani zaradi vprašanj, kot so: Kdaj je »sčasoma«? In kaj je mišljeno s »čez mnogo časa«? Deset let? Dvajset let? Petdeset let? Ali več? (Lukež 19:12, 15; Matevž 25:14, 19) Jezusove besede so še naprej odzvanjale v njihovih ušesih: »Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti Sin človekov pride ob uri, ko se vam ne bo dozdevalo.« (Lukež 12:40)

Pozitivni učinki nujnosti

Da, od Boga stimuliran čut nujnosti je imel čudovito spodbujevalen učinek na kristjane v prvem stoletju. Pomagal jim je, da so bili stalno zaposleni v zelo pomembnem delu oznanjevanja in poučevanja. Še vedno pa spodbuja tudi nas danes, in to v mnogih pogledih. Odvrača nas, da ne bi postali samozadovoljni oziroma se ,utrudili delati dobro‘. (Galatom 6:9) Varuje nas pred preveliko zapletenostjo s svetom in njegovim zahrbtnim pridobitništvom. Naše misli usmerja na ,resnično življenje‘. (1. Timoteju 6:19) Gospod Jezus je rekel, da bodo njegovi sledilci kakor ,ovce med volkovi‘. Vedel pa je, da moramo ohraniti odločen, usmerjen pogled, če se hočemo spopasti s svetom. Da, naš krščanski čut nujnosti nas je zavaroval, zaščitil. (Matevž 10:16)

Bog Jehova je v svoji neskončni modrosti svojim služabnikom vedno dajal dovolj podatkov, da so svoj čut nujnosti ohranjali živ. Prijazno nam je zagotovil, da smo v »zadnjih dneh« te pokvarjene stvarnosti. (2. Timoteju 3:1) Vedno znova smo opomnjeni, da moramo svetiti kakor luči, dokler generacija, v kateri živimo, ne premine v veliki stiski, katere vrhunec se bo začel v Harmagedonu. (Filipljanom 2:15; Razodetje 7:14; 16:14, 16)

Da, božji čut nujnosti je celosten del službe Jehovu iz vse duše. Odvrača in pomaga preprečevati poskuse, s katerimi želi Hudič navesti Božje služabnike, da bi se »v svojih srcih [. . .] utrudili in omagali«. (Hebrejcem 12:3, EI) Za vso večnost bo vdanost Jehovovih služabnikov iz vse duše povzročila, da Ga bodo ubogali; toda sedaj, v teh dnevih pred harmagedonom, je globok, pristen čut nujnosti bistven del vdanosti iz vse duše.

Naj Jehova, naš Bog, vsem nam pomaga, da bomo varovali naš čut nujnosti, medtem ko še naprej ponavljamo besede apostola Janeza: »Amen, pridi, Gospod Jezus!« (Razodetje 22:20)