Po stopinjah svojih staršev

PRIPOVEDUJE HILDA PADGETT

»Življenje sem posvetila službi Najvišjemu,« je poročal tisk, »dvema gospodarjema ne morem služiti.« To so besede iz izjave, ki sem jo leta 1941 dala Britanskemu ministrstvu za delo ter vojaškim oblastem. Odkrivajo pa, zakaj sem med drugo svetovno vojno zavrnila poziv, naj delam kot bolničarka. Nedolgo zatem so odločili, da sem kriva zavrnitve poziva, in me obsodili na tri mesece zapora.

KAJ pa me je pripeljalo v takšen nič kaj zavidljiv položaj? Ne, to ni bila nikakršna mladostniška muha ali upornost. Razloge zanjo je treba iskati daleč nazaj v mojem otroštvu.

Očetova vnema za Kraljestvo

Rodila sem se 5. junija 1914 v Horsforthu blizu Leedsa, na severu Anglije. Moja starša, Atkinson in Pattie Padgett, sta učila v nedeljski šoli v Prvotni metodistični cerkvi in bila tudi člana cerkvenega zbora, pri katerem je oče igral na orgle. Ko sem bila še dojenček, je bil naš dom srečen. To srečo je kalilo le eno. Očeta so skrbele razmere v svetu. Sovražil je namreč vojno in nasilje. Strinjal se je z biblijsko zapovedjo: »Ne ubijaj.« (2. Mojzesova 20:13)

Leta 1915 je vlada vse mlade moške naganjala, naj prostovoljno stopijo v vojsko, sicer da jih bo prisilno vpoklicala. Tako je oče z mešanimi občutki ves dan na dežju v vrsti čakal, da se prijavi za vojaka. Že naslednji dan pa se je vse njegovo življenje spremenilo!

Medtem ko je v neki veliki hiši opravljal vodovodno-instalacijska dela, se je z drugimi delavci pogovarjal o svetovnih dogodkih. Nato pa mu je vrtnar dal majhen traktat Gathering the Lord’s Jewels. Oče je traktat nesel domov, ga prebral in nato še enkrat prebral. Rekel je: »Če je to resnica, potem je vse drugo napačno.« Drugi dan je želel izvedeti še več in naslednje tri tedne je vse do ranih jutranjih ur preučeval Biblijo. Spoznal je, da je našel resnico! Za nedeljo, 2. januarja 1916, piše v njegovem dnevniku naslednje: »Zjutraj šel v cerkev, zvečer v IBSA [Mednarodno združenje preučevalcev Biblije, kot so bili takrat v Angliji poznani Jehovove priče] – preučeval List Hebrejcem 6:9-20 – prvič obiskal brate.«

Kmalu so mu začeli nasprotovati. Sorodniki in prijatelji iz cerkve so mislili, da se mu je zmešalo. Toda oče se je že odločil. Živel je le še za shode ter preučevanje in tako marca že simboliziral svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi. Na shode je sprva hodil sam, toda že po nekaj tednih mama ni mogla več zdržati. Položila me je v voziček in šla z mano celih 8 km peš v Leeds. Prišli sva, ravno ko se je shod končal. Lahko si zamislite, kako vesel je bil oče. Naša družina je bila tako odtlej združena v Jehovovi službi.

Oče je bil zdaj v mučnem položaju. Pred nekaj tedni še vojaški prostovoljec, zdaj pa že ugovornik zaradi vesti. Ko so ga vpoklicali, je odklonil puško in se julija 1916 tako prvič – skupaj se je petkrat – znašel pred vojaškim sodiščem. Obsojen je bil na 90-dnevno zaporno kazen. Po odsluženi prvi kazni je bil štirinajst dni na prostosti, nato pa ga je že čakala naslednja razprava pred vojaškim sodiščem. Na njej je bil obsojen na nadaljnjih 90 dni zapora. Ko je odslužil to drugo zaporno kazen, so ga premestili v Medicinski korpus kraljeve vojske. Tako je 12. februarja 1917 na ladji, ki je prevažala vojake, odpotoval v Rouen (Francija). Toda v dnevniku je napisal, da se mu je tudi to delo začelo z vsakim dnem bolj studiti. Prišel je namreč do spoznanja, da pravzaprav ne dela nič drugega, kot pomaga vojakom, da bodo lahko ponovno šli v boj.

In spet ni maral sodelovati. Vojaško sodišče ga je tokrat obsodilo na pet let kazni v britanskem vojaškem zaporu v Rouenu. Ko pa je prosil, ali bi ga lahko kot ugovornika zaradi vesti premestili v civilni zapor, so mu naložili še dodatno kazen. Tri mesece je dobival samo kruh in vodo, nato nekaj časa običajno zaporniško hrano, da se je spet nekoliko zredil, nakar pa so ves postopek ponovili. Podnevi je imel roke vklenjene v lisice na hrbtu, ponoči in med obroki pa spredaj. Lisice so bile premajhne za njegovo zapestje, zato so se mu zarezale v meso in nastale so gnojne rane. Od tega so se mu na zapestju vse življenje poznale brazgotine. Z verigami je imel zvezane tudi noge in z istimi je bil povezan še čez pas.

Vojaške oblasti so storile vse, kar so mogle, da bi zlomile njegovega duha, a vse zaman. Vzeli so mu Biblijo in knjige. Od doma ni dobival nobenih pisem, pa tudi sam jih ni mogel pošiljati. Da bi pokazal, da misli resno, se je po dveh letih odločil za gladovno stavko. Vztrajal je sedem dni. Nič ni jedel niti pil. Na koncu je resno zbolel in takšnega so ga odpeljali v zaporniško bolnišnico. Dokazal je, kar je bil hotel dokazati, a bi skoraj izgubil življenje. Kasneje je priznal, da ni bilo prav tako tvegati svojega življenja in da se česa takega ne bi več lotil.

Novembra 1918 se je vojna že končala, oče pa je bil še vedno v zaporu v Rouenu. Toda že na začetku naslednjega leta so ga premestili v civilni zapor v Anglijo. Samo zamislite si, kako vesel je bil, ko je tu končno dobil vsa materina pisma in pakete, ki so se v vsem tem času nabrali, kakor tudi svojo dragoceno Biblijo in knjige! Nato pa je v winchesterskem zaporu, kamor so ga privedli, spoznal še mladega brata, ki je med vojno doživel podobno kot sam. Ime mu je bilo Frank Platt in pozneje je mnogo let služil v londonskem Betelu. Dogovorila sta se, da se naslednji dan dobita, toda Franka so medtem že premestili drugam.

Dvanajstega aprila 1919 pa je mati prejela tale telegram: »Aleluja! Prihajam domov – poklical London.« Kakšno veselje po treh letih preskušenj, nadlog in ločitve! Očkova prva misel je bila telefonirati bratom v londonski Betel ter jih obiskati. V Betelu, na 34 Craven Terrace, so ga prisrčno sprejeli. Tu se je oče skopal, obril ter oblekel sposojeno obleko in klobuk, nato pa se vrnil domov. Si sploh lahko zamislite to snidenje? Takrat sem bila stara skoraj pet let, pa očka sploh še nisem poznala.

Prvi shod, ki ga je oče po izpustitvi obiskal, je bila spominska svečanost. In ko se je tako vzpenjal po stopnicah v kraljestveno dvorano, je srečal koga drugega kot Franka Platta, ki so ga takrat premestili v vojaško bolnišnico v Leeds. S kakšnim veseljem sta si pripovedovala svoja doživetja! In za Franka je bila odtlej pa vse do takrat, ko je zapustil bolnišnico, naša hiša drugi dom.

Materina zvesta služba

Mati je ves čas očetove odsotnosti delala kot perica, da je poleg skromne državne podpore še dodatno nekaj zaslužila. Tudi bratje in sestre so bili z nama zelo prijazni. Vsakih nekaj tednov je kdo od občinskih starešin materi izročil majhno ovojnico z anonimnim darilom. Mati je večkrat dejala, da jo je prav ta ljubezen bratov in sester približala k Jehovu in ji pomagala prestati vse te težke čase. In med očetovo odsotnostjo je zvesto obiskovala krščanske shode. Njena najtežja preskušnja je bila, ko več kot eno leto ni vedela, ali je oče živ ali mrtev. Povrhu sva leta 1918 še obe zboleli za špansko gripo. Ljudje povsod okoli naju so umirali. Sosedje, ki so pomagali drugim sosedom, so se okužili in tudi sami umrli. Ljudem se je slabšal obrambni sistem in k temu je nedvomno prispevalo svoje tudi pomanjkanje hrane.

Na naši družini so se še kako izkazale resnične besede apostola Petra: »Bog [. . .] vas sam po kratkem trpljenju napravi popolne, utrdi, pokrepča, ustanoviti.« (1. Petrov 5:10) Trpljenje je staršem vgradilo neomajno vero v Jehova in popolno zaupanje, da on res skrbi za nas ter da nas prav nič ne more ločiti od Božje ljubezni. Še zlasti pa sem bila s takšno vzgojo v veri blagoslovljena jaz. (Rimljanom 8:38, 39; 1. Petrov 5:7)

Služba v mladosti

Po očetovi izpustitvi je središče našega življenja postala kraljestvena služba. Ne spomnim se, da bi kdaj, razen zaradi bolezni, manjkali na kakšnem shodu. Oče je kmalu po vrnitvi domov prodal svoj fotoaparat na plošče, mati pa svojo zlato zapestnico, da smo prišli do denarja za pot na kongres. Počitnic si nikoli nismo mogli privoščiti, toda takšnih zborov, tudi tistih v Londonu, nismo nikoli izpustili.

Prvi dve ali tri povojna leta so bila leta poživitve. Oče in mati sta izrabila vse možnosti za druženje. Spomnim se, kako smo obiskovali brate in sestre; odrasli so se ure in ure pogovarjali o novih razumevanjih resnice, jaz, dekletce, pa sem medtem barvala in risala. Pogovori, petje ob orgelski spremljavi in prijetna družba, vse to jih je zelo osrečilo in poživilo.

Starši so me zelo strogo vzgajali. V šoli sem bila čisto nekaj posebnega, drugačna od drugih, saj sem že pri petih letih s sabo nosila »Novi zakon« in ga brala, medtem ko so imeli sošolci verouk. Nekoč pozneje so me kot »ugovornika zaradi vesti« postavili pred vso šolo, ker nisem hotela sodelovati pri praznovanju spominskega dne.a Toda ni mi žal, da sem imela takšno vzgojo. Nasprotno, zame je bila zaščita in pomoč, da sem laže ostala na ‚ozki poti‘. S staršema sem šla vsepovsod, bodisi na shode bodisi na oznanjevanje. (Matevž 7:13, 14)

Še zlasti pa se spominjam nedeljskega jutra, ko sem prvič šla sama na oznanjevanje. Stara sem bila komaj 12 let. Spomnim pa se tudi, kako sem nekega takega nedeljskega jutra, še v svojih najstniških letih, rekla, da bom ostala doma. Nihče mi ni oporekal ali pa me silil, naj grem. In tako sem sedela na vrtu in preučevala Biblijo. Počutila pa sem se do kraja nesrečno. Kakšen teden ali dva zatem sem očku že rekla: »To jutro pa grem s tabo!« In nikoli več nisem stopila niti za korak nazaj.

Leto 1931 pa je bilo res nekaj čudovitega! Ne le zato, ker smo dobili novo ime, Jehovove priče, temveč tudi zato, ker sem se tega leta na vsedržavnem kongresu v londonski dvorani Alexandra Palace krstila. Tega dne ne bom nikoli pozabila. Oblečeni smo bili v dolga črna oblačila, in po naključju je moje imel pred mano na sebi že neki drug kandidat, zato je bilo mokro!

Že v otroštvu sem imela srčno željo, da bi bila kolporter, kot so se takrat imenovali polnočasni oznanjevalci. In ko sem odrastla, sem menila, da bi morala storiti v Jehovovi službi nekaj več. Tako sem marca 1933, pri 18 letih, stopila v vrste polnočasnih služabnikov.

V posebno radost so nam bili »pionirski tedni« v nekaterih velikih mestih. Navadno se nas je tako zbralo kak ducat polnočasnih služabnikov. Stanovali smo pri krajevnih bratih in skupaj oznanjevali. Verskim voditeljem in drugim veljakom smo razdeljevali knjižice. Pristopiti k njim je res terjalo pogum, saj smo bili večinoma deležni zaničevanja in nemalokrat so se nam pred nosom zaloputnila vrata. Vendar zaradi tega nismo bili v skrbeh. Naše navdušenje je bilo tolikšno, da smo bili veseli, da so nas sramotili zaradi Kristusovega imena. (Matevž 5:11, 12)

Da smo lahko prevažali naše gramofone z velikimi zvočniki, smo v Leedsu za to preuredili voziček, tricikel, očetovo motorno kolo in prikolico, kasneje pa tudi njegov avtomobil. Ponavadi sta dva brata šla z gramofonom v kako ulico, predvajala glasbeno ploščo, da sta pritegnila pozornost ljudi, ter jih pripravila, da so prišli k vratom. Nato sta predvajala posneti petminutni govor brata Rutherforda. Drugi oznanjevalci smo nato delili biblijsko literaturo, onadva pa sta se premestila v drugo ulico.

Več let smo navadno vsako nedeljo zvečer po shodu hodili na trg pred mestno hišo, kjer je bil govorniški kot. Tu smo poslušali in s tem podprli enourni posneti govor brata Rutherforda. V rokah smo držali letake in ogovorili vsakega, ki je pokazal zanimanje. Postali smo dobro znani. Celo policija nas je spoštovala. Nekega večera, ko smo se kot ponavadi zbrali, smo nekje v daljavi zaslišali zvoke bobna in nekakšno glasbeno skupino. Nedolgo zatem je po cesti prišlo v paradi kakih sto fašistov. Za našimi hrbti so korakali v krogu, nato pa se ustavili in visoko dvignili svoje zastave. Skupina je obstala in zavladala je tišina, ravno ko je glas brata Rutherforda zadonel: »Naj le pozdravljajo svoje zastave in ljudi, če hočejo. Mi bomo častili in pozdravljali le Jehova našega Boga!« Spraševali smo se, kaj neki se bo zdaj zgodilo! A se ni nič. Le dobro pričevanje so dobili. Policija jih je utišala in lahko smo do konca poslušali javni govor.

Nato pa so v splošno rabo prišli manjši, prenosni gramofoni, s katerimi smo lahko res na veliko pričevali. Za spodbudo ljudem, da bi celih pet minut poslušali posneto biblijsko pridigo, smo na stopnicah pred vrati zavzeto gledali v ploščo. Pogosto so nas stanovalci potem povabili noter in bili veseli, če smo jih ponovno obiskali in predvajali še več plošč.

Leta 1939 smo imeli veliko dela. Bilo pa je to tudi težko leto, saj smo doživljali nasprotovanja in nasilje. Tako so pred enim izmed naših kongresov bratje preživeli precej razgrajanja in vpitja ulične drhali. Zato so med zborom organizirali posebno skupino bratov, ki so z avtomobili oznanjali na področjih, kjer so bili nemiri, sestre in drugi bratje pa so oznanjali, kjer je bilo varneje. Ko sem tako oznanjala s skupino v neki ulici, sem odšla skozi prehod, da bi obiskala hiše zadaj, za ulico. Bila sem ravno pri nekih vratih, ko sem zaslišala, da je na ulici izbruhnilo razgrajanje. Z nje se je slišalo vpitje in vzklikanje. S človekom pri vratih sem pogovor kar nadaljevala, dokler se stvari niso pomirile. Nato sem se vrnila skozi prehod na ulico, kjer so bili bratje in sestre že v skrbeh, ker me niso mogli najti! Pozneje istega dne so izzivalci nemirov hoteli zmotiti tudi naš shod, toda bratje so jih spravili ven.

Druga svetovna vojna izbruhne

Začeli so se vpoklici v vojsko in tako so mnogo mladih bratov zaprli za tri do dvanajst mesecev. Oče je takrat dobil še eno prednost: dovoljenje, da je lahko obiskoval brate v zaporu. V krajevnem zaporu je vsako nedeljo vodil preučevanje Stražnega stolpa. Ob sredah zvečer pa je obiskoval brate v njihovih celicah. Ker je med prvo svetovno vojno tudi sam v zaporu preživel tako dolgo in težko dobo, ga je še posebej veselilo, da je lahko pomagal tem bratom, ki so bili v podobnih preskušnjah. To službo je opravljal dvajset let, vse do svoje smrti leta 1959.

Napočilo je leto 1941 in začeli smo se privajati na bridkosti in sovražnost, ki so jo mnogi ljudje kazali do naše nevtralnosti. Prav nič lahko ni bilo stati na ulici z revijami in vse to prenašati. Toda tudi veselja ni manjkalo, ko smo lahko pomagali beguncem na našem področju. Kakšna radost je bila videti Latvijce, Poljake, Estonce in Nemce, kako so se jim zalesketale oči, ko so zagledali Stražni stolp ali pa Consolation (zdaj Prebudite se!) v svojem jeziku!

Zdaj pa je nastopil čas moje preskušnje nevtralnosti v drugi svetovni vojni. Spoznala sem, kako neizprosno je zaporniško življenje. Kar 19 ur od 24-ih sem bila namreč zaklenjena v celici. Prvi trije dnevi so bili najtežji, saj sem bila sama. Četrti dan pa so me poklicali v upravnikovo pisarno, kjer sta bili še dve dekleti. Ena izmed njih mi je šepnila: »Zakaj si tukaj?« Odvrnila sem: »Bila bi presenečena, če bi ti to povedala.« Nato pa je z napetim pričakovanjem zašepetala: »Ali si JP?« Drugo dekle jo je slišalo in naju obe vprašalo: »Ali sta JP?« In skočile smo si v objem. Nič več nismo bile same!

Razveseljiva polnočasna služba

Po izpustitvi iz zapora sem skupaj s šestnajstletnim dekletom, ki je komaj zapustilo šolo, nadaljevala s pionirsko službo. Preselili sva se v Ilkley, prekrasno mesto na obrobju Yorkshire Dalesa. Celih šest mesecev sva se trudili najti primerno mesto za shode. Končno sva najeli majhno garažo, ki sva jo preuredili v kraljestveno dvorano. Na pomoč nama je prišel tudi oče. Napeljal je razsvetljavo in ogrevanje ter prepleskal stavbo. Sosednja občina nam je več let pomagala in vsak teden pošiljala brate, ki so imeli javne govore. Z Jehovovim blagoslovom smo napredovali, zrasli in končno je bila ustanovljena občina.

Januarja 1959 pa je oče nenadoma zbolel. Poklicali so me domov in aprila je že umrl. Leta, ki so prišla zatem, so bila težka. Materi se je poslabšalo zdravje, opešal pa je tudi njen spomin. Vse to mi je prizadejalo velike težave. Toda Jehovov duh mi je pomagal naprej, tako da sem lahko zanjo skrbela vse do njene smrti leta 1963.

Od Jehova sem bila v vseh teh letih deležna mnogih blagoslovov. Preveč jih je bilo, da bi jih lahko preštela. Videla sem, kako je moja domača občina rasla, se štirikrat razdelila ter pošiljala oznanjevalce in pionirje drugam, nekateri so šli tudi za misijonarje v daljne dežele, kot so Bolivija, Laos in Uganda. Da bi se poročila in si ustvarila družino, enostavno ni bilo nikoli mogoče. Toda to me ni spravilo ob dobro voljo. Bila sem preveč zaposlena. Že res da zdaj nimam nobenih svojih sorodnikov, toda imam veliko otrok in vnukov v Gospodu, kar stokrat toliko. (Marko 10:29, 30)

Večkrat povabim k sebi mlade pionirje in druge mlade, da tako skupaj uživamo v krščanski družbi. Skupaj se pripravljamo za preučevanje Stražnega stolpa. Pripovedujemo si tudi doživetja in pojemo kraljestvene pesmi, ravno tako kot so to včasih delali moji starši. Obkrožena s tako radoživo skupino mladih se tudi sama počutim mlado in srečno. Zame ni boljšega življenja od pionirske službe. Jehovu sem hvaležna, da sem imela čast hoditi po stopinjah svojih staršev. In v molitvi ga prosim, da bi mu lahko služila vso večnost.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 23]

Hilda Padgett s staršema Atkinsonom in Pattie

[Slika na strani 23]

Traktat, ki je pri očetu prebudil zanimanje za resnico