Uprite se brezbožnim tradicijam!

»RESNICA vas osvobodi,« je rekel Jezus Kristus. (Janez 8:32) Da, krščanstvo osvobaja ljudi – osvobaja sužnjevanja praznoverju, osvobaja vere v zmotne nauke in upanja, osvobaja vezi ponižujočih običajev.

Tako kot v davnini se tudi danes kristjani pogosto srečujejo s pritiskom, naj se vrnejo k nekdanjim tradicijam. (Galatom 4:9, 10) To ne pomeni, da so vse razširjene navade škodljive. Zares, kristjan se lahko odloči, da se bo ravnal po krajevnih navadah, ki so zdrave in koristne. Toda ko navade nasprotujejo Božji Besedi, kristjani ne naredijo kompromisa. Tako so Jehovove priče znani po tem, da odklanjajo sodelovanje pri praznovanju božiča, rojstnih dni in drugih navadah, ki niso v skladu z Božjo Besedo.

To pogumno stališče je pogosto izzvalo posmeh in nasprotovanje znancev, sosedov in neverujočih sorodnikov. To se je še posebej dogajalo v nekaterih afriških državah, kjer se na pogrebih, porokah in pri rojstvih še vedno spoštuje vrsta tradicij. Pritiski, naj se prilagodijo, so lahko strašni – pogosto zajemajo grožnje in nasilna dejanja. Kako lahko kristjani v takih državah ostanejo trdni? Ali se je mogoče izogniti konfliktom brez kompromitiranja? V odgovor si poglejmo, kako so se do nekaterih nesvetopisemskih tradicij vedli zvesti kristjani.

Praznoverne pogrebne navade

V južni Afriki je veliko tradicij povezanih s pogrebi in pokopi. Žalujoči običajno preživijo celo noč – ali nekaj noči – v hiši žalovanja, kjer stalno gori ogenj. Žalujoči si ne smejo kuhati, se striči, ali se celo umivati, dokler ni pokop končan. Potem pa se morajo umiti v posebni mešanici zelišč. Ali so takšne navade sprejemljive za kristjane? Ne. Vse odsevajo vero v nesmrtnost duše in bolesten strah pred mrtvimi.

Propovednik 9:5 pravi: »Kajti živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo.« Koga, ki pozna to resnico, lahko le-ta osvobodi strahu pred ,duhovi umrlih‘. Toda kaj naj stori kristjan, ko dobronamerni sorodniki zahtevajo, da on ali ona sodeluje v takšnih obredih?

Upoštevajte izkušnjo afriške Priče imenovane Jane, kateri je umrl oče. Takoj ko je prispela k mrliški veži, so jo obvestili, da bodo ona in njena družina morali vso noč plesati okoli mrliča, da bi pomirili pokojnikov duh. »Povedala sem jim, da se kot Jehovova priča ne morem udeležiti takšnih običajev,« pripoveduje Jane. »Dan po pokopu pa so starejši sorodniki dejali, da bodo, kot nadaljno zaščito pred pokojnikovim duhom, umili žalujoče družinske člane. Ponovno sem odklonila sodelovanje. V istem času je bila mati izolirana v hiši. Kdor jo je želel videti, je moral prej popiti alkoholno pijačo, pripravljeno v ta namen.

Nisem se želela vplesti v kar koli. Namesto tega sem odšla domov pripravit nekaj hrane, katero sem odnesla v hišo, kjer je bila mati. To je mojo družino res razočaralo. Sorodniki so mislili, da nisem normalna.« Še več, zasmehovali so jo in klicali zlo na njo: »Ker si zaradi svoje vere zavrnila našo tradicijo, te bo vznemirjal duh tvojega očeta. Morda celo ne boš mogla več roditi otrok.« Toda Jane se ni pustila prestrašiti. Rezultat? Jane pravi: »Takrat sem imela dva otroka. Sedaj jih imam šest! To je osramotilo tiste, ki so rekli, da ne bom nikoli več rodila otrok.«

Spolno »očiščevanje«

Naslednja navada zajema obredno očiščevanje po smrti zakonskega partnerja. Če umre žena, pripelje njena družina vdovcu svakinjo ali drugo žensko, ki je bila bližnja sorodnica pokojne žene. Z njo je dolžan imeti spolni odnos. Šele potem se lahko poroči, s katero koli hoče. Podobno je, kadar ženi umre mož. Ta običaj naj bi živečega partnerja očistil »duha« mrtvega tovariša.

Vsakdo, kdor zavrne takšno »očiščevanje«, tvega, da si bo nakopal jezo sorodnikov. Njega ali njo lahko izolirajo in izpostavijo posmehu ter črnogledim napovedim. Kakor koli že, kristjani zavračajo takšno navado. Vedo, da spolnost zunaj zakona ni vrsta »očiščevanja«, ampak je to v Božjih očeh oskrumba. (1. Korinčanom 6:18-20) Še več, kristjani naj bi se poročili »samo v Gospodu«. (1. Korinčanom 7:39)

Kristjanka iz Zambije, Violet, je izgubila moža. Pozneje so sorodniki pripeljali k njej moškega in zahtevali, da ima z njim spolne odnose. Violet je to zavrnila, za kazen pa so ji prepovedali zajemati vodo v javnem vodnjaku. Opozorili so jo tudi, naj ne hodi po glavni cesti, da se ji ne bo kaj zgodilo. Vendar pa ni dovolila, da bi jo ali sorodniki ali sovaščani ustrahovali.

Pozneje je bila Violet pozvana pred krajevno sodišče. Tam je odločno razložila svoje biblijske razloge za zavračanje nezakonitega spolnega občevanja. Sodišče je odločilo v njeno korist z obrazložitvijo, da je ne more prisiliti, naj se drži krajevnih navad in tradicij, ki nasprotujejo njenemu prepričanju. Njena odločenost, da ne bo naredila kompromisa, je zmanjšala pritisk na druge Priče v vasi, ki so se kasneje srečali z istim problemom.

Afriška Priča, Monika, se je po smrti moža uprla podobnemu pritisku. Moževa družina je vztrajala, da ji priskrbi drugega moža. Monika pravi: »To sem zavrnila, ker sem bila odločena poslušati zapoved v Prvem listu Korinčanom 7:39.« Vendar pritisk ni prenehal. »Grozili so mi,« se spominja Monika. »Rekli so: ,Če zavrneš to, se ne boš nikoli več omožila.‘ Trdili so celo, da so bili nekateri moji sokristjani tako skrivno obredno očiščeni.« Vendar je Monika ostala trdna. »Dve leti sem bila sama, potem pa sem se krščansko poročila,« pravi. Monika sedaj služi kot redna pionirka.

Spontani splavi in mrtvorojenstva

Kristjani v južni Afriki se morajo spopadati tudi z navadami, povezanimi s spontanimi splavi in mrtvorojenstvi. Takšni tragični dogodki so posledica človeške nepopolnosti – ne božje kazni. (Rimljanom 3:23) Toda če žena spontano splavi, nekatere afriške tradicije zahtevajo, da se z njo določen čas ravna kot z izobčenko.

Neka žena, ki je pred kratkim spontano splavila, je bila zato presenečena, ko je Priča stopal proti njeni hiši. Ko se je približal, je zaklicala: »Ne hodite sem! Po naši navadi se žene, ki je ravnokar spontano splavila, ne bi smelo obiskovati.« Vendar ji je Priča dejal, da Jehovove priče prinašajo biblijsko sporočilo najrazličnejšim ljudem in da se ne ravnajo po krajevnih navadah o splavih. Potem ji je prebral Izaija 65:20, 23 in razložil, da pod Božjim kraljestvom ne bo več spontanih splavov in mrtvorojenstev. Žena je kot rezultat tega sprejela biblijski pouk na domu.

Praznoverne navade lahko spremljajo tudi pokop mrtvorojenih otrok. Ko je Priča z imenom Joseph prisostvoval takšnemu pokopu, so mu rekli, da si morajo vsi prisotni umiti roke v nekih zeliščih in si natreti zdravilo na prsi. To bi naj preprečilo vrnitev dojenčkovega »duha«, da bi jim škodoval. Joseph je to spoštljivo odklonil, ker je poznal biblijski nauk, da mrtvi ne morejo škoditi živim. Nekateri pa so ga še vedno poskušali siliti, da naj vzame zdravilo. Joseph je ponovno odklonil. Ko so videli njegovo neustrašno stališče, so tudi drugi podobno zavrnili zdravilo.

Izogibajte se konfliktom, toda bodite odločni

Strah pred živimi in groza biti izobčen sta lahko močni sili za kompromis. Pregovori 29:25 pravijo: »Kdor se človeka boji, si stavi zanko.« Navedeni primeri so pokazali resničnost drugega dela te vrstice: »Kdor pa upa v GOSPODA [Jehova, NW], bode obvarovan.«

Vendar pa se lahko konfliktom pogosto izognemo. Na primer, če je kristjan povabljen na pogreb sorodnika, ne bi smel čakati, da se znajde v morebitno kompromisnem položaju. »Razumni vidi hudo ter se skrije, abotni pa gredo naprej in morajo trpeti.« (Pregovori 27:12)

Modro bi bilo obzirno vprašati, po katerih navadah se bodo ravnali. Če so le-te sporne, bi kristjan lahko izkoristil to priložnost in pojasnil, zakaj pravzaprav ne more sodelovati, »toda s krotkostjo in strahom«. (1. Petrov 3:15) Če kristjan vnaprej spoštljivo pojasni svoje na Bibliji utemeljeno stališče, so sorodniki pogosto bolj nagnjeni k spoštovanju njegovih verovanj in manj k uporabi groženj ter zastraševanj.

Kakršen koli je že odziv sorodnikov, se kristjan enostavno ne more kompromitirati z ravnanjem po tradicijah, ki onečaščajo Boga – ne glede na grožnje ali zmerjanje. Bili smo osvobojeni vraževernega strahu. Apostol Pavel je rotil: »Za svobodo nas je Kristus osvobodil; stojte torej trdno in ne vprezite se zopet v jarem sužnosti.« (Galatom 5:1)

[Slika na strani 29]

Mnogi verjamejo, da je lahko pravkar umrla oseba posrednik, ki že dolgo mrtvim sorodnikom izroča sporočila