Žalovanje — kako gledaš na to?

SKOZI vso zgodovino je bila smrt za ljudi nekaj običajnega. In čeprav je že dolgo tako, pa se niso zmanjšali njeni razdiralni učinki na preživele. Zavest, da nekoga, ki ti je bil zelo blizu ni več, povzroča skoraj vedno globoko in dolgotrajno žalost in boleč občutek izgube.

Religija bi pravzaprav morala bolečino, ki jo povzroči smrt ublažiti, toda pogosto je ravno nasprotno. V nekaterih deželah se bolečina, ki jo je v preostalih povzročila smrt, umakne strahu, če se jim reče, da so njihovi umrli starši ali drugi sorodniki po smrti maščevalni duhovi, ki se jih mora potolažiti s primernimi žalnimi ceremonijami. Sicer, da bodo zasledovali žive. Če umre nekdo iz krščanske družine, se morda morajo preživeli odločiti v zvezi s krajevnimi običaji glede nošenja posebnih (žalnih) oblek in sodelovanja pri običajih, ki jih drugi od njih pričakujejo.

Bog Jehova je obljubil, da bo boleče doživljanje smrti nekega dne za človeško družino preteklost. (Razodetje 21:4) Do takrat pa nam služi njegova Beseda, Biblija, kot ‚svetilo našim nogam‘. (Psalm 119:105) Vedno, kadarkoli smo v dvomih, kaj je prav in kaj ne, nam Biblija pokaže način ravnanja, ki ga Bog od nas pričakuje. (Izaija 30:21) Poglejmo, kakšno vodstvo nam daje Biblija glede žalovanja za bližnjim človekom.

Žalovanje je primerno

Kot je že rečeno, je povsem naravno čutiti globoko žalost, če nam je umrl nekdo, ki smo ga ljubili. Toda, kristjani vedo, da bo ‚prišlo‘ vstajenje. Zato ne žalujejo tako brezupno in divje, kakor ljudje, ki nimajo tega upanja. (1. Tesaloničanom 4:13) Smrt ni brezpogojno slovo za vedno, pač pa slovo za določen čas.

Tako je ‚Abraham žaloval zaradi Sare in jokal za njo‘, ko je umrla. (1. Mojzesova 23:2) Izak, njegov sin je potreboval ‚tolažbo po svoji materi‘, ko jo je izgubil. (1. Mojzesova 24:67) Žalost prijateljev in sorodnikov umrlega Lazarja je bila tako velika, da se je celo Jezus ‚razjokal‘. (Janez 11:35) Prijatelji družine bodo pokazali ljubezen, če bodo žalujoče obiskali in jih tolažili v težkem času. (Janez 11:31)

Gotovo pa si opazil, da v biblijskih poročilih v zvezi z žalovanjem in tolaženjem preostalih nikoli ni omenjeno, da je treba potolažiti umrle. Božji služabniki vedo, da mrtvi spe, da so brez zavesti. (Janez 11:11—14; Propovednik 9:5, 10) Mrtvi niti ne trpijo v nekakšnem življenju po smrti niti postanejo maščevalni, nevarni duhovi. (Psalm 146:3, 4) Zato Jehovino ljudstvo ni posnemalo okolnih narodov v njihovem ravnanju, ki je kazalo napačno stališče do mrtvih. (5. Mojzesova 14:1; 18:10—12)

Tudi danes moramo običaje, ki so v navadi glede ‚spoštovanja umrlih‘, preiskati in dognati, kaj ti običaji sedaj pomenijo. Je takšen običaj danes kako povezan z lažnimi nauki ali praznoverjem? Če da, mar bi se smel kristjan ravnati po njem? (Rimljanom 13:12—14)

Kakšno žalovanje?

Med nekaterimi ljudstvi se pričakuje, da bo vdova ali vdovec nosil posebno, žalno obleko in eno leto žaloval za umrlim, pri čemer so v svoji svobodi zelo omejeni. Je takšen običaj združljiv s krščanskimi nauki?

Razumljivo je, da se bo kristjan, ki je izgubil ljubljenega človeka, nekaj časa bolj zadržano oblačil in vedel. (Primerjaj 2. Samuelova 13:19; 2. Kraljev 6:30.) Toda to je čisto drugače, kot pa če bi dalj časa nosili obleko, ki je v očeh javnosti povezana s kakšnim nebiblijskim naukom o mrtvih. Nekaterim krščanskim vdovam, ki se niso hotele držati takih običajev, so njihovi sorodniki in sosedje grozili, da jih bo doletela »nesreča« ali da jih bo »duh« umrlega soproga vznemirjal in spravil v nesrečo. Taki praznoverni ljudje se verjetno tudi boje, da zaradi tega ne bo deževalo ali da bo žetev slaba.

Sin neke vdove, ki se ni držala običajev, ki so v navadi v njenem kraju, je rekel svoji materi: »Duh mojega očeta ne bo v miru počival.« Na nekem drugem kraju je rodovni poglavar grozil, da bo s tistega področja pregnal vse Jehovine služabnike! Nekateri domačini so bili tako razjarjeni, da so prostor za krščanske sestanke poškodovali z železnimi drogovi in sekirami. V nekem drugem področju je rodovna policija neko krščansko vdovo slekla in jo surovo pretepla s sjambokom (bičem).

Zakaj se te krščanske vdove niso držale običajev kot so od njih pričakovali sorodniki? Morda se tudi tebi zdi, da ne bi bilo napak, če bi se držal krajevnih običajev — iz spodobnosti? Nekateri običaji seveda niso napačni, toda, kaj bi si mislili ljudje o kristjanih, ki bi sodelovali v ceremonijah, ki služijo namenu, da se potolaži »duhove prednikov«? Ne pozabi, da osebe, ki so se nekdaj predajale takim običajem niso več smele pripadati izraelskemu ljudstvu, oziroma zgodnji krščanski skupščini. (5. Mojzesova 13:12—15; 18:9—13; 2. Korinčanom 6:14—18; 2. Janezov 9, 10)

Pregledati želimo nekaj razlogov zakaj je tako. Eno je gotovo, oseba, ki bi sodelovala v takih običajih, bi podpirala nekrščansko religijo in jo celo pospeševala. Pokazala bi, da v svojem srcu še vedno pripada lažni religiji. (Razodetje 18:4)

Po vsem svetu so Jehovine priče znane po tem, da učijo biblijske nauke. Biblijska resnica, ki jo poudarjajo, pove, da so mrtvi brez zavesti, da ne trpe v peklu, ne tavajo po zemlji in ne morejo škodovati svojim potomcem. Biblija pravi: »Mrtvi pa ničesar ne vedo.« (Propovednik 9:5) Ta nauk je potolažil stotisoče. Zato v večini področij ljudje na splošno od kristjanov ne pričakujejo, da se bodo udeleževali običajev, ki služijo za to, da potolažijo umrle.

Kaj bi se torej zgodilo, če bi pravi kristjani pod pritiskom sorodnikov ali sosedov popustili in sodelovali v nekrščanskih žalnih običajih? Mar ne bi sosedje sklepali, da še sami prav ne verjamejo, kar oznanjujejo? In da bi se jih morda tudi v drugih zadevah lahko navedlo na kompromise? Nedvomno. Mnogo dobrega bi torej bilo uničenega in ljudje bi se lahko spotikali. (Matej 18:6; 2. Korinčanom 6:3)

Zato stojijo starešine in drugi v skupščinah Jehovinih prič v primeru smrti ostalim toliko ob strani, kot le morejo. Dajejo jim potrebno podporo, da bi mogli ostati trdni v resnici, kljub pritisku k sodelovanju v nekrščanskih običajih. (Primerjaj 2. Korinčanom 1:3, 4.)

Kaj tedaj, če neki kristjan vseeno, oziroma kljub taki pomoči, sodeluje ali se drži nekrščanskih žalnih običajev? Starešine bodo ravnali prijazno. Apostol Pavel je svetoval: »Bratje, če bi tudi bil človek prenagljen od kake pregrehe, takemu vi, ki ste duhovni, pomagajte v pravi stan v duhu krotkosti.« (Galačanom 6:1) Učenec Jakob je dodal: »Bratje moji, ako kdo izmed vas zabrede od resnice in ga kdo nazaj pripelje, vedi, da kdor nazaj pripelje grešnika s krive poti njegove, reši dušo njegovo iz smrti in pokrije množico grehov.« (Jakob 5:19, 20)

Dobro je, če si zapomnimo, da Bog sam »noče, da bi se kdo pogubil, temveč, da bi vsi stopili na pot spreobrnjenja.« (2. Petrovo 3:9, JP) Starešine se bodo najprej potrudili, da osebo, ki je v zmoti vrnejo na pravo pot. Nedvomno se bo v večini primerov izkazalo, da je velika bolečina in strah pred sosedi navedel žalujočega na napačno dejanje. Verjetno bo ob prijazni in sočutni pomoči v bodoče ‚svojim nogam napravil ravne steze, da se ne bo to, kar šepa zvinilo, marveč raje ozdravelo‘. (Hebrejcem 12:13)

Če pa se kristjan drži nekrščanskih žalnih običajev, odkloni pomoč sokristjanov in vztraja pri svojem nekrščanskem ravnanju, bodo starešine končno morali nekaj ukreniti, da preprečijo, da bi taka dejanja opazovalce ne zmedla ali da se napačni običaji ne bi vrnili v krščansko skupščino. Kdor časti svoje prednike ni več pravi kristjan in ukreniti bi se moralo vse potrebno, da bi vsakdo to dejstvo upošteval. (1. Korinčanom 5:13)

Blagoslovi za zvestobo

Mnogi kristjani so ugotovili, da je zvestoba v tej važni zadevi povzročila dobre stvari. Edwina Apason, kristjanka iz Surinama je povedala svoj doživljaj: »Ko sem bila na biblijskem študiju, so mi sporočili strašno novico. Mojega starejšega sina, ki ni bil Priča, so na nekih protestnih demonstracijah ustrelili. To bolečo izgubo so povečali še moji sorodniki, ker so dejali: ‚Če se ne boš držala žalnih običajev, nisi svojega sina imela kot mati prav nič rada‘. Po teh običajih bi si morala odrezati lase, si oviti glavo z belo ruto in cele mesece nositi žalno obleko, namenoma hoditi počasi in govoriti s tihim, zadržanim glasom — vse to le zaradi ljudi in da bi nekemu dozdevnemu ‚duhu umrlega‘ dokazala, da sem zares žalostna. Toda, če bi bila naredila tako, bi bilo moje oznanjevanje zagotovo zaman in pred Bogom bi bila izgubila čisto vest.« Zato Edwina ni naredila nobenega kompromisa.

Neki moški je trdil, da ga njegova mrtva teta vsako noč redno obiskuje. Zakaj? Pojasnil je: »Ona želi, da bi ji na obali reke daroval žrtev.« Kaj bi se zgodilo, če ji ne bi žrtvoval? Običaji govore, da bi mu pretila smrt. Ta njegova teta je bila, ko je še živela zelo prijazna. Bi se lahko potem, po smrti, obnašala kot nevaren, grozeč tiran? Ali je to res lahko bila ista oseba? Na osnovi Svetega pisma in logičnega sklepanja se je ta moški in drugi, ki so se jim dogajale podobne stvari, osvobodil strahu pred mrtvimi. Spoznali so, da so vizije, glasovi in prikazni delo odpadlih angelov, demonov. (Primerjaj 2. Korinčanom 11:3, 14; Efežanom 6:12)

Jehovini služabniki vedo, da bodo nazadnje blagoslovljeni z večnim življenjem, če le ostanejo na poti, ki jim jo on kaže. (Izaija 30:21) Satan pa jih stalno poskuša z zvitimi in nepoštenimi metodami in sredstvi navesti na napačen korak, da bi skrenili s prave poti. (1. Petrovo 5:8, 9) Satan tudi ve, da so še posebej ranljivi, ko žalujejo za dragim človekom. Kljub temu so kristjani odločni, da ostanejo Jehovi v vsem zvesti, ne glede na to, kako bi se nanje pritiskalo. V tej in drugih zadevah morajo »Boga kot vladarja bolj poslušati kot ljudi«. (Apostolska dela 5:29, NS) Tako dokažejo globino svoje predanosti Bogu Jehovi in veselijo se lahko, da jih bo on nagradil z življenjem v novem sestavu stvari, kjer ‚ne bo več smrti in žalovanja‘. (Razodetje 21:4)