Zveste družine pospešujejo rast na Šrilanki

ŠRILANKA, do leta 1972 poznana kot Cejlon, je očarljiv otok z gorskimi verigami, majhnimi puščavami in obalami, ki jih obrobljajo palme. V goratem predelu se dviga gora Adamov vrh, visoka 2243 metrov, ki je sveti kraj za štiri glavne religije.a Blizu je Rob sveta; to je strmina, kjer se skalovje strmo spusti 1500 metrov globoko. Tukaj je eden izmed najveličastnejših razgledov na Šrilanki.

Zanimiv je izvor 18 milijonov prebivalcev na Šrilanki. Od petega stoletja pr. n. š. so otok naseljevali ljudje indoevropskega rodu, ki so prihajali iz severne Indije. To so bili Singalci, ki sedaj sestavljajo približno tri četrtine prebivalstva. Potem je vse do 12. stoletja iz južne Indije prihajal val Tamilov; ti sedaj živijo pretežno na severu in vzhodu otoka. Tudi Portugalci, Nizozemci in Britanci so iz kolonialnih časov pustili svoje sledi. Poleg njih so se med domačine naselili še pomorski trgovci iz Arabskega in Malajskega polotoka. Na Šrilanki najdemo naselbine Evropejcev, Parsov, Kitajcev in drugih.

Poleg rasne mešanice tudi jezik in religija kažeta različen izvor ljudi na Šrilanki. Glavni jeziki na otoku so singalščina, tamilščina in angleščina. Mnogo Šrilančanov govori vsaj dva od teh. Na vero naroda zelo vpliva njegov izvor. Večina Singalcev je budistov, medtem ko je večidel Tamilov hindujcev. Ljudje arabskega in malajskega rodu so ponavadi zvesti islamu, tisti evropejskega izvora pa so predvsem pripadniki krščanskih cerkva, katoliških in protestantskih.

Spoprijemati se z izzivom

Vse to je velik izziv za Jehovove priče na Šrilanki. Pridno delajo, da bi izpolnili Jezusovo zapoved: »Ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje.« (Matevž 24:14) Oznanjevalci dobre vesti se ne srečujejo samo z različnimi jeziki, ampak se lahko pogovarjajo z budisti, hindujci, člani krščanskih cerkva, kakor tudi ateisti – in to v samo nekaj urah oznanjevanja.

Da bi bili oznanjevalci učinkoviti, morajo imeti s sabo reviji Stražni stolp in Prebudite se! ter drugo biblijsko literaturo v tamilščini, singalščini in angleščini. Dovolj močni nosijo s sabo tudi Biblije v teh jezikih. Pred kratkim so se oznanjevalci razveselili, ko sta brošuri Ali je Bogu res mar za nas in Our Problems—Who Will Help Us Solve Them? ter traktat Ali bo ta svet preživel izšli simultano v teh treh jezikih. Tako so bili še bolj opremljeni za delo.

Priče so bili od leta 1912, ko je Charles Taze Russell, takratni predsednik Mednarodnega združenja preučevalcev Biblije, na kratko obiskal Cejlon, zelo pridni. Vendar pa je delo opazno napredovalo šele po letu 1947, ko so prispeli diplomanti Watchtowerjeve biblijske šole Gilead. Od takrat naprej so se oznanjevalci na Šrilanki veselili odličnih rezultatov v oznanjevalskem delu. Leta 1994 je 1866 kraljestvenih oznanjevalcev vsak mesec vodilo povprečno 2551 biblijskih poukov na domu. In na spominski svečanosti je bilo 6930 prisotnih, kar je skoraj štirikratno število oznanjevalcev v vseh občinah. Kako čudovit blagoslov!

Zdi se, da je napredek v Šrilanki, če ga primerjamo z drugimi državami, počasen. Pokazalo se je, da so en razlog močne družinske vezi. Vendar tudi te niso vedno ovira. Ko se je rimski stotnik Kornelij postavil za resnico, mu je družina stala ob strani. (Dejanja 10:1, 2, 24, 44) Knjiga Dejanja apostolov omenja še druge močne krščanske družine, skupaj s temi od Lidije, Krispa ter Pavlovega in Silovega ječarja. (Dejanja 16:14, 15, 32-34; 18:8)

Za družine, ki so dobro organizirane in zvesto vztrajajo, so lahko močne družinske vezi prednost. Dolgoletni misijonar Ray Matthews je, z besedami iz Izaija 60:22 v mislih, opazil: »Zdi se, da Jehova ravno ob pravem času pospešuje stvari, ne samo po posameznikih, ampak tudi po družinah.«

Organizirana družina prinaša slavo

Danes so na Šrilanki prav gotovo takšne zveste družine. Tam je na primer dobro organizirana družina Sinnappa, ki živi v Kotaheni; to je področje v Kolombu, glavnem mestu Šrilanke. Čeprav je družinski poglavar Marian pred kratkim umrl, pa njegova žena Annamma in 12 od njunih 15 otrok, starih od 13 do 33 let, še naprej služijo Jehovu kot družina. V času pisanja je bilo osem otrok krščenih in trije od teh so kot redni pionirji služili v polnočasni službi. Drugi trije so se občasno prijavljali za pomožno pionirsko službo. Med mlajšimi v družini so bili štirje nekrščeni oznanjevalci. Poleg njih so tudi štirje vnuki, čeprav še v rosnih letih, preučevali Biblijo in bili navzoči na krščanskih shodih Jehovovih prič v občini Kolombo Sever.

Annamma je prvič slišala dobro vest Kraljestva leta 1978, ko je prejela izvod Stražnega stolpa. Z njo se je pričel voditi biblijski pouk in po pregledovanju biblijskoučnega pripomočka, Resnica, ki vodi do večnega življenja, je Annamma posvetila svoje življenje Bogu Jehovu in bila krščena; s tem je dala zgled mnogim v svoji družini.

Tako kot vojak Kornelij, je tudi Annamma dobro organizirala družino. »Morali smo načrtovati obiskovanje krščanskih shodov in zborov – da ne govorim o šoli,« se spominja Annamma. »Problem je bila obleka, toda z Jehovovim blagoslovom smo lahko za vsak zbor naredili nekaj novih oblačil. Vsa družina je prišla dobro oblečena in dobro nahranjena – pa tudi z velikim nasmehom.«

Otroci se z naklonjenostjo spominjajo njihove družinske organiziranosti. Da bi lahko bila vsa družina navzoča na krščanskih shodih, so starejši pogosto dobivali posebne odgovornosti. Mangala je na primer prala perilo, Winnifreda pa likala. Winnifreda, ki je mlajšim pomagala tudi pri oblačenju, pravi: »Ko so odhajali, so bili vsi res lepo oblečeni.«

Enako dobro so organizirali tudi duhovne priprave. Hčerka Pushpam, ki je sedaj redna pionirka, se spominja: »Vsak dan smo se veselili skupnega branja Biblije in pregledovanja dnevnega stavka.« Annamma dodaja: »Vsak od otrok je imel svoj izvod Biblije, Stražnega stolpa in drugih publikacij. Na shodih sem skrbno poslušala njihove komentarje. Doma pa sem otroke, kadar je bilo to treba, tudi spodbudila in popravila. Zvečer smo se zbrali, da bi sklenili dan z našo družinsko molitvijo.«

Pomoč starejših otrok Annammi, da bi vso družino dobro krščansko vzgojila, je neprecenljiva. Zapolnjen urnik ne ovira njihove želje, da oznanjujejo dobro vest. Posamezni člani družine vodijo skupaj 57 biblijskih poukov z ljudmi iz soseščine. Zet Rajan je pripomnil: »Družina vodi napredujoče biblijske pouke. Moja žena Pushpam je že imela prednost videti, kako je ena od njenih učenk posvetila svoje življenje Jehovu.«

Ko je tako velika družina zapustila rimskokatoliško cerkev, je to v Kotaheni povzročilo pravo razburjenje. Čeprav ni duhovnik nikoli obiskal družine, da bi izvedel, zakaj so to storili, pa je prosil nepoučene pripadnike cerkve, naj to poizvejo. Sledilo je nekaj razprav predvsem glede nauka o Trojici. Annamma se je pri zagovarjanju svoje vere vedno zanašala na Jehova in Biblijo. Njen priljubljeni stavek v teh razpravah je bil Janezov evangelij 17:3.

Družina Sinnappa jasno kaže, da lahko dobra organiziranost in vztrajna prizadevanja prinesejo zadovoljive rezultate. Zaradi njihovega gorečega naprezanja raste nova generacija kraljestvenih oznanjevalcev, Jehovu na slavo.

Nasprotovanje zedinja družino v pravem čaščenju

Družina Ratnam živi nekaj kilometrov naprej od Sinnappov v Narhenpityju, še enem področju v Kolombu. Tudi oni so bili prej rimokatoliki. Leta 1982 so Priče v službi po hišah prišli v stik z Balendranom, možem najstarejše hčerke Fatime. Cela družina je začela preučevati Biblijo. Kmalu so njuni trije otroci vprašali staro mamo Ignasiamal, kakšno je Božje ime. Ko so ji rekli, da je »Jehova«, so v njej vzbudili zanimanje in z njo se je pričel biblijski pouk. Pozneje sta se ji pridružili še dve hčerki, Jeevakala in Stella, in leta 1988 so bile že vse tri krščene.

Medtem sta Balendran in Fatima govorila o resnici s še eno Fatimino sestro, Malliko, in njenim možem Yoganathanom. Leta 1987 sta bila že oba krščena in svojima otrokoma sta vsadila ljubezen do Jehova, ki je še naraščala. Pushpa je bila naslednja Fatimina sestra, ki je spoznala resnico. Posvetila in krstila se je leta 1990. Njen mož Eka je, ko je bil v Tokiju, služil z angleško občino, Pushpa pa je njunega sina Alfreda pomagala vzgajati v Jehovu.

Do sedaj so se štirje od desetih otrok družine Ratnam postavili za pravo čaščenje, trije pa dobro napredujejo pri osebnem preučevanju Biblije. Od enajstih vnukov je ena, Pradeepa, že krščena. S pomočjo družinskih biblijskih poukov pa se redno poučuje še sedem drugih mladih. Poleg tega se v soseščini vodi 24 biblijskih poukov z zainteresiranimi osebami.

Vse to ni bilo doseženo brez težav. Ostala družina je bila na začetku nasprotna. Oče Muthupillai in starejši bratje so namreč zelo nasprotovali temu, da bi kdor koli iz njihove družine hodil na shode v kraljestveno dvorano ali pa sodeloval pri javnem oznanjevalskem delu. Medtem ko je bila osebna varnost delen vzrok, Muthupillai dodaja: »Popolnoma sem bil predan ,svetnikom‘, in svoji družini nisem dovolil zapustiti katoliške cerkve.« Toda sedaj verjame, da častijo resničnega Boga, ker lahko vidi koristi, ki jim jih je prinesla njihova vera.

Na primer, nekoč jih je njihov posestnik, budist, skušal z urokom nasilno pregnati s svoje posesti. Neke noči je prišel in okrog hiše nastavil »uročene« zelene limonovce. Vraževerne sosede, ki so pričakovali, da bo družino Ratnam doletel kak nesrečen dogodek, je zajel strah. Ko je Ignasiamal odkrila limonovce, so jih ona in otroci brez strahu ali zaskrbljenosti preprosto odstranili – ni se jim zgodilo nič slabega. Njihovo neustrašno dejanje je bilo za okolico odlično pričevanje, zaradi česar so jih sosedje potem zelo spoštovali. Stella je tako v sosednjih hišah začela voditi dva biblijska pouka. To je opogumilo tudi snaho Nazeero, da je sprejela biblijski pouk.

Ko Ignasiamal opazuje mnoge blagoslove, ki jih je doživela njena družina, pravi: »Zelo sem srečna, ko vidim duhovni napredek družine. Jehova nas je blagoslovil tako, da se je nasprotovanje omililo, naša družinska enotnost pa je narasla.«

Za kakšen blagoslov so se izkazale te velike družine. Svoje glasove so dodale tem iz manjših družin, enostarševskim družinam in samskim kristjanom, ki si v »veličastni deželi«, kar ime Šrilanka pomeni, močno prizadevajo pospešiti oznanjevanje kraljestvene dobre vesti. Priče na Šrilanki se skupaj s sokristjani po vsem svetu veselijo obnovitve raja, na katerega se lahko spomnimo že sedaj, ko vidimo obale in hribe očarljive Šrilanke.

[Podčrtne opombe]

[Slike na strani 24, 25]

Na Šrilanki se mnogi odzivajo na krščansko oznanjevanje in poučevanje