»Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«

»Vzemite moj jarem nase in učite se od mene.« (MATEVŽ 11:29, EI-74)

1., 2. a) Kaj v življenju vas poživi? b) Kaj mora storiti človek, da bi dobil poživilo, katerega je obljubil Jezus?

HLADNA prha ob koncu vročega, soparnega dne, ali pa nočni spanec po dolgem, napornem potovanju – o, kako poživljajoče! Podobno se človek počuti tudi, kadar je osvobojen kakšnega težkega bremena ali pa kadar so mu odpuščeni grehi in napake. (Pregovori 25:25; Dejanja 3:19) Poživilo, katerega nam prinesejo takšni veseli dogodki, nas okrepča. Dá nam moči za nadaljnje delo.

² In prav to – poživilo – je Jezus obljubil vsem obteženim in utrujenim, zato lahko pridejo k njemu. Da pa bi kdo dobil to tako zaželeno poživilo, mora biti pripravljen nekaj storiti. »Vzemite moj jarem nase in učite se od mene,« je rekel Jezus, »in našli boste mir [poživilo, NW] svojim dušam.« (Matevž 11:29, EI-74) Kaj pa je ta jarem? Kako lahko prinese poživilo?

Prijeten jarem

3. a) Kakšne jarme so uporabljali v biblijskih časih? b) Kakšen figurativni pomen ima jarem?

³ Jezus in njegovi poslušalci so živeli v kmečkem okolju, zato so jarem dobro poznali. Ponavadi je to bil dolg lesen tram, ki je imel na spodnji strani dve vdolbini, iztesani tako, da sta se prilegali vratovoma para vprežnih živali, navadno volov. V takšen jarem so živali vpregli zato, da bi vlekle plug, voz ali pa kaj drugega. (1. Samuelova 6:7) Uporabljali pa so tudi jarme za ljudi. To so bili navadni drogovi ali pa palice, katere so si ljudje skupaj s tovorom, pritrjenim na vsakem koncu le-teh, nadeli na rame. Takšne jarme so delavci uporabljali za prenašanje česa težjega. (Jeremija 27:2; 28:10, 13) In ker je jarem povezan z bremeni in delom, je v Bibliji večkrat uporabljen v figurativnem pomenu in simbolizira nadvlado in nadzor. (5. Mojzesova 28:48; 1. kraljev 12:4; Dejanja 15:10)

4. Kaj simbolizira jarem, ki ga Jezus ponuja vsem, ki pridejo k njemu?

⁴ Ko je torej Jezus povabil tiste, ki pridejo k njemu po poživilo, naj si naložijo jarem, za kakšen jarem je pri tem šlo? Spomnimo se, da je rekel: »Vzemite moj jarem nase in učite se od mene.« (Matevž 11:29, EI-74) Kdor se uči, je učenec. Vzeti Jezusov jarem torej preprosto pomeni postati Jezusov učenec. (Filipljanom 4:3) Za to, da kdo postane Jezusov učenec, pa je treba več kot le poznati njegove nauke. Treba je tudi opravljati dela, ki so v skladu s temi nauki – treba je opravljati delo, katerega je opravljal on in živeti tako, kakor je živel on. (1. Korinčanom 11:1; 1. Petrov 2:21) Poleg tega pa se je treba tudi voljno podložiti njegovi avtoriteti in tistim, katerim je zaupal avtoriteto. (Efežanom 5:21; Hebrejcem 13:17) Postati Jezusov učenec torej pomeni postati posvečen krščen kristjan ter sprejeti vse prednosti in dolžnosti, ki so s takšno posvetitvijo povezane. In to je tisti jarem, katerega Jezus ponuja vsem, ki pridejo k njemu po tolažbo in poživitev. Ali ste ga pripravljeni sprejeti? (Janez 8:31, 32)

5. Zakaj to, da si naložimo Jezusov jarem, ni nekaj težkega?

⁵ Nadenete si jarem in najdete poživilo – ali ne gre pri tem za nasprotje? Pravzaprav ne, saj je Jezus rekel, da je njegov jarem »prijeten«. Beseda prijeten pa pomeni krotek, blagodejen, sprejemljiv. (Matevž 11:30, EI-74; Lukež 5:39; Rimljanom 2:4; 1. Petrov 2:3) Jezus je bil izučen tesar ter je najverjetneje tudi sam izdeloval pluge in jarme. Zato je prav gotovo znal jarem izdelati tako, da se je kar najbolj prilegal in se je z njim karseda udobno naredilo čim več. Morda je zato jarem podložil z blagom ali usnjem. Kar precej jarmov je namreč tako narejenih, zato da ne bi preveč odrgnili ali ožulili vratu. Podobno je tudi figurativni jarem, katerega nam ponuja Jezus, »prijeten«. Za človeka sicer to, da je njegov učenec, res pomeni določene obveznosti in odgovornosti, vseeno pa to ni nekaj težkega ali morečega, temveč nekaj, kar poživi. Tudi zapovedi njegovega nebeškega očeta Jehova niso obremenjujoče. (5. Mojzesova 30:11; 1. Janezov 5:3)

6. Kaj vse je lahko Jezus mislil s tem, ko je rekel »Vzemite jarem moj nase«?

⁶ Je pa še nekaj drugega, kar naredi, da je Jezusov jarem »prijeten« oziroma ga je lahko nositi. Ko je rekel: »Vzemite jarem moj nase«, je v mislih lahko imel eno od dveh možnosti. Če je imel v mislih dvojni jarem, takšnega, v kakršnega se lahko vpreže dve živali, da vlečeta tovor, potem nas je povabil, naj se vprežemo v isti jarem z njim. Kakšen blagoslov bi bil imeti ob sebi Jezusa, ki bi nam pomagal vleči tovor! Če pa je Jezus imel v mislih jarem, kakršnega so uporabljali delavci, potem nam je ponujal sredstvo, ki nam lahko pomaga vsak tovor, ki ga moramo nositi, narediti lažji ali pa bolj obvladljiv. V obeh primerih pa je njegov jarem vir prave poživitve, saj nam sam zagotavlja: »Ker sem krotak in iz srca ponižen.«

7., 8. Kakšno napako naredijo nekateri, kadar so preobremenjeni?

⁷ Kaj naj bi zato storili, če se nam zdi, da breme življenjskih problemov, ki ga nosimo, postaja vse neznosnejše in da smo že skoraj na koncu z živci? Nekateri, ki jih sicer težijo skrbi vsakdanjega življenja, morda menijo, da je ta jarem – to, da so učenci Jezusa Kristusa – pretežak ali pa da od njih preveč zahteva, kar pa seveda ni res. Nekateri, ki tako mislijo, nehajo obiskovati krščanske shode ali oznanjevati, misleč, da si bodo tako nekako oddahnili. To pa je prav gotovo resna napaka.

⁸ Res je, da je jarem, katerega nam ponuja Jezus, »prijeten«. Vendar nas, če si ga ne nadenemo prav, lahko odrgne. In takrat bi morali jarem, ki ga nosimo, pregledati. Če je namreč zaradi kakršnega koli razloga v slabem stanju ali pa se ne prilega dobro, od nas ne bo terjal le več truda, temveč nam bo prizadejal tudi bolečine. Drugače povedano, če nam teokratične dejavnosti postanejo breme, potem moramo pregledati, ali jih pravilno opravljamo. Iz kakšnega nagiba delamo, kar pač delamo? Ali se za shode pripravimo tako, kot je to treba? Ali se tudi za oznanjevanje tako fizično kakor tudi umsko pripravimo? Ali smo z drugimi v občini v zaupnem in dobrem odnosu? In, kar je najpomembnejše, kako je z našim odnosom z Bogom Jehovom in njegovim Sinom, Jezusom Kristusom?

9. Zakaj krščanski jarem ne bi smel nikoli biti neznosno breme?

⁹ Če bomo iz vsega srca sprejeli jarem, ki ga ponuja Jezus, in se naučili, da ga bomo znali pravilno nositi, ne bomo imeli nobenega razloga, da bi se nam kdaj zazdel kot neznosno breme. In če si predočimo prizor, kako je Jezus vprežen z nami v isti jarem, bomo zlahka opazili, kdo v resnici nosi večino bremena. Nič drugače namreč ni z nami kakor z malčkom, ki se drži za prečko otroškega športnega vozička ter misli, da ga sam poriva naprej, v resnici pa to seveda dela njegov roditelj. Bog Jehova se kot ljubeč Oče dobro zaveda naših omejitev in slabosti ter nam po Jezusu Kristusu odgovarja na naše potrebe. Pavel je dejal: »Bog [. . .] napolni vsako potrebo vašo po bogastvu svojem v slavi v Kristusu Jezusu.« (Filipljanom 4:19; primerjaj Izaija 65:24.)

10. Kaj je okusila oseba, ki je učenčevstvo vzela resno?

¹⁰ Mnogi posvečeni kristjani so to doumeli, ker so to sami skusili. Jenny, na primer, ki je vsak mesec v pomožni pionirski službi in ima ob tem še zelo odgovorno posvetno zaposlitev s polnim delovnim časom, ugotavlja, da je to zanjo kar precejšnja obremenitev. Zaveda pa se, da ji prav pioniranje pomaga ohraniti čustveno ravnotežje. To, da pomaga ljudem spoznavati biblijsko resnico in jih opazuje, kako spreminjajo svoje življenje, da bi si pridobili Božje priznanje, ji v njenem natrpanem življenju prinaša največjo radost. Iz vsega srca soglaša z besedami pregovora, ki se glasi: »Blagoslov Jehovov – to je tisto, kar bogatí, in ne pridaja nobene bolečine.« (Pregovori 10:22, NW)

Lahko breme

11., 12. Kaj je mislil Jezus, ko je rekel »Moje breme je lahko«?

¹¹ Jezus pa nam ni le obljubil ‚prijetnega‘ jarma, temveč nam je tudi zagotovil: »Moje breme je lahko.« Že »prijeten« jarem nam olajša delo, če pa je še tovor lahek, potem je delati pravi užitek. Kaj je torej Jezus mislil s to izjavo?

¹² Pomislite, kaj bi storil kmet, ko bi hotel svojo živino uporabiti za drugo delo. Prej je z njo denimo oral njivo, zdaj pa naj bi vlekla voz. Najprej ji bo seveda odpel plug in pripel voz. Smešno bi bilo, če bi jo vpregel v plug in voz hkrati. Podobno tudi Jezus ne govori ljudem, naj si na vrh drugih bremen, ki jih že nosijo, naložijo še njegovo. Učencem je namreč rekel: »Noben hlapec ne more dvema gospodoma služiti.« (Lukež 16:13) Jezus je torej dal ljudem na izbiro. Ali bodo raje še naprej nosili težko breme, ki so ga dotlej, ali pa bodo tega odložili in sprejeli, kar jim je ponujal on? Ob tem pa jih je ljubeče spodbujal: »Moje breme je lahko.«

13. Katera bremena so težila ljudi Jezusovih dni in kakšen je bil rezultat tega?

¹³ Ljudje v Jezusovih dneh so z muko nosili težka bremena, katera so jim nalagali zatiralski rimski vladarji in formalistični, hinavski verski voditelji. (Matevž 23:23) Zato so nekateri, da bi se znebili tega rimskega bremena, stvari vzeli v svoje roke. Zapletli so se v politične spore in na koncu žalostno končali. (Dejanja 5:36, 37) Drugi pa so svoj položaj želeli izboljšati tako, da so se čisto zaposlili s pridobitništvom. (Matevž 19:21, 22; Lukež 14:18-20) In ko jim je Jezus ponudil pot do olajšanja, tako da jih je povabil, naj postanejo njegovi učenci, je niso bili vsi pripravljeni sprejeti. Čeprav je bilo breme, ki so ga nosili, težko, pa so ga oklevali odložiti in vzeti njegovo. (Lukež 9:59-62) Kako usodna napaka!

14. Kako nas lahko obtežijo skrbi življenja in pridobitniške želje?

¹⁴ Tudi mi lahko danes zagrešimo enako napako, če nismo pazljivi. Ko postanemo Jezusovi učenci, se nam ni treba več prizadevati za cilji in vrednotami, za katerimi se ženejo ljudje iz sveta. Še dalje moramo seveda pridno delati za vsakdanje potrebe, ampak te stvari niso več središče našega življenja. Pa vendar nas lahko imajo skrbi življenja in želja po gmotnem udobju močno v oblasti. In takšne želje lahko, če jim dovolimo, celo zadušijo resnico, ki smo jo željno sprejeli. (Matevž 13:22) Z zadovoljevanjem takšnih želja se lahko toliko zaposlimo, da nas krščanske obveznosti začnejo utrujati, in zato z njimi radi karseda hitro opravimo. Če pa imamo do Božje službe, katero opravljamo, takšen odnos, od nje prav gotovo ne moremo pričakovati nikakršnega poživila.

15. Kaj je Jezus svaril glede pridobitniških želja?

¹⁵ Jezus je pokazal, da zadovoljno življenje ni rezultat prizadevanja za tem, da bi zadovoljili vse naše želje, temveč rezultat tega, da se prepričamo o pomembnejših rečeh v življenju. »Ne skrbite za življenje svoje, kaj boste jedli in kaj boste pili, tudi ne za telo svoje, kaj boste oblekli,« je svetoval. »Mar ni življenje več nego hrana in telo več nego obleka?« Nato pa je opozoril na ptice pod nebom in rekel: »Ne sejejo in ne žanjejo in tudi ne spravljajo v žitnice, in Oče vaš nebeški jih živi.« O lilijah na polju pa je povedal: »Ne trudijo se in ne predejo; pravim vam pa, da se tudi Salomon v vsej slavi svoji ni oblekel kakor teh ena.« (Matevž 6:25-29)

16. Kaj povedo izkušnje o posledicah prizadevanj za gmotnimi dobrinami?

¹⁶ Ali se lahko iz tega nazornega prikaza tudi mi kaj naučimo? Mnoge izkušnje kažejo, da bolj ko kdo strmi za tem, da bi si izboljšal gmotni položaj, bolj se zaplete v posvetna prizadevanja in težje postane njegovo breme. Svet se šibi od podjetnikov, ki so svoj gmotni uspeh plačali z razbito družino, uničenim zakonom, načetim zdravjem in še s čim. (Lukež 9:25; 1. Timoteju 6:9, 10) Nobelov nagrajenec Albert Einstein je nekoč rekel: »Imetje, navidezni uspeh, publiciteto, razkošje – vse to sem vedno preziral. Menim, da je za vsakogar najboljše enostavno in skromno življenje.« Ta izjava samo ponovi preprost nasvet apostola Pavla: »Je pa velik dobiček pobožnost [vdanost Bogu, NW], združena z zadovoljnostjo.« (1. Timoteju 6:6)

17. Kakšno življenje priporoča Biblija?

¹⁷ Nikakor pa ne smemo spregledati nadaljnjega pomembnega dejavnika. »Enostavno in skromno življenje« ima sicer številne prednosti, ampak samo po sebi še ne prinese zadovoljstva. Vidimo lahko veliko ljudi, ki po sili razmer živijo enostavno, pa še zdaleč niso zadovoljni ali srečni. Biblija nas ne naganja k temu, naj se odrečemo gmotnemu udobju in živimo puščavniško življenje. Gre le za to, da ne poudarja zadovoljnosti, temveč vdanost Bogu. Le če oboje združimo, imamo »velik dobiček«. Kakšen dobiček pa? Pavel je v istem pismu povedal, da si tisti, ki »ne stavijo upa v bogastva negotovost, ampak v živega Boga«, ‚nabirajo zaklade v dobro podstavo za prihodnost, da se poprimejo resničnega življenja‘. (1. Timoteju 6:17-19)

18. a) Kako lahko človek pride do prave poživitve? b) Kako bi morali gledati na spremembe, ki jih morda moramo napraviti?

¹⁸ Prav gotovo bomo občutili olajšanje, če se bomo naučili odložiti težko breme, ki ga morda nosimo, ter si naložiti lahko breme, ki ga ponuja Jezus. Mnogi, ki so si spremenili življenje, tako da so lahko celoviteje sodelovali v kraljestveni službi, so našli pot do srečnega in zadovoljnega življenja. Da pa bi naredili takšno spremembo, sta vsekakor potrebna vera in pogum. Poleg tega lahko pri tem naletimo tudi na ovire. Toda Biblija nas spominja: »Kdor pazi na veter, ne bo sejal, in kdor gleda na oblake, ne bo žel.« (Propovednik 11:4) Za mnoge stvari ugotovimo, da sploh niso tako težke, ko se enkrat odločimo in se jih lotimo. Videti je, da je do tega najtežje pripraviti sebe. Če se stalno samo mučimo z razglabljanjem o tem, ali naj se takšnega spreminjanja lotimo, ali pa se temu upiramo, se lahko samo še bolj izčrpamo. Če pa se miselno zberemo in sprejmemo izziv, bomo morda presenečeni, ko bomo videli, kako se nam je obrestovalo. Psalmist nas roti: »Okusite in vidite, kako dober je GOSPOD!« (Psalm 34:8; 1. Petrov 1:13)

‚Poživilo svojim dušam‘

19. a) Kaj lahko pričakujemo, ker so razmere v svetu vedno slabše? b) O čem smo lahko prepričani, če nosimo Jezusov jarem?

¹⁹ Apostol Pavel je učence iz prvega stoletja spomnil: »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v božje kraljestvo.« (Dejanja 14:22, EI) Tudi danes je tako. Kateri so se odločili, da bodo živeli pravično in bogovdano, se bodo srečali še z večjimi težavami, saj so svetovne razmere vedno slabše. (2. Timoteju 3:12; Razodetje 13:16, 17) Kljub temu pa čutimo enako, kakor je Pavel, ko je rekel: »Od vseh strani nas stiskajo, ali nismo na tesnem; v zadregah smo, ali ne obupujemo; preganjajo nas, ali nismo zapuščeni; pobijajo nas, ali ne ginemo.« Opremo se namreč lahko na Jezusa Kristusa, da nam bo dal moč, ki presega običajno. (2. Korinčanom 4:7–9) Če torej iz vsega srca sprejmemo ta jarem učenčevstva, lahko doživimo izpolnitev Jezusove obljube: »Našli boste mir [poživilo, NW] svojim dušam.« (Matevž 11:29, EI-74)

Ali lahko pojasnite?

◻ Kaj je prijeten jarem, ki ga ponuja Jezus?

◻ Kaj naj bi naredili, če se nam zdi, da nam jarem postaja breme?

◻ Kaj je Jezus mislil s tem, ko je rekel »Moje breme je lahko«?

◻ Kako si lahko zagotovimo, da bo naše breme ostalo lahko?