Dobila sva biser zelo velike vrednosti

PO PRIPOVEDI RICHARDA GUNTHERJA

Bil je september leta 1959. Z italijansko prekomorsko potniško ladjo Julio Caesar smo potovali čez Atlantski ocean od New Yorka do Cádiza, Španija. Watch Tower Society me je skupaj z mojo ženo, Rito, ter Paulom in Evelyn Hundertmark, še enim misijonarskim parom, dodelila v to ibersko deželo. Srečala naj bi se z mnogimi izzivi. Toda kako to, da sva se lotila misijonarske kariere?

Z RITO sva se leta 1950 v New Jerseyu, ZDA, krstila kot Jehovovi priči. Kmalu zatem sva sprejela odločitev, ki nama je sčasoma prinesla biser zelo velike vrednosti. Bila sva v občini, ki je imela dovolj bratov in sester za služenje na področju. Zato sva se čutila dolžna, da se ponudiva za služenje tam, kjer so bile večje potrebe po oznanjevalcih. Na mednarodnem zboru Jehovovih prič v mestu New York poleti leta 1958 sva zaprosila za misijonarsko službo.

Kmalu zatem sva bila povabljena v Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead in v še ne enem letu sva bila kot misijonarja na poti v Španijo. Ker sva bila zavzeta z mnogimi pripravami in preplavljena z razburjenjem, se ta čas nisva zavedala, kaj sva dobila. Jezus je govoril o biseru zelo velike vrednosti. (Matevž 13:45, 46) Čeprav poudarek njegove prispodobe ni bila najina misijonarska prednost, pa je bila ta za naju primerljiva s takšnim biserom. Če se ozreva nazaj, sedaj bolj ceniva ta dragoceni dar služenja v Jehovovi organizaciji.

Nepozabno doživetje

V tistem času so gileadski misijonarski tečaj vodili v krasnem podeželskem okolju na področju Finger Lakes države New York. Tam sva preživela šest čudovitih mesecev, popolnoma zatopljena v preučevanje Biblije in pravo krščansko druženje, ločena od zadev in težav tega sveta. Najini sošolci so bili iz številnih delov sveta, vštevši Avstralijo, Bolivijo, Britanijo, Grčijo in Novo Zelandijo. A kmalu je bil diplomski dan. Avgusta leta 1959 smo se poslovili s solzami v očeh, ko smo odpluli na naša posamezna misijonarska področja. Mesec dni kasneje sva prispela v Španijo.

Nova kultura

Izkrcali smo se v južnem pristanišču Algeciras, vzdolž velikanske gibraltarske skale. Te noči smo vsi štirje, Rita in jaz skupaj s Hundertmarkovima, šli na vlak za Madrid. Napotili smo se v hotel Mercador in tam počakali, dokler nismo postavili stika s člani skrivne podružnice Skupnosti. Španija je bila pod diktatorsko oblastjo vrhovnega poveljnika Francisca Franca. To je pomenilo, da je bila edina zakonito priznana religija v državi rimskokatoliška cerkev. Nezakonito je bilo javno izvajati katerokoli drugo religijo, in oznanjevalsko delo Jehovovih prič po hišah je bilo prepovedano. Prepovedani so bili celo verski shodi; tako se Jehovove priče, ki jih je bilo takrat v Španiji v 30 občinah 1200, niso mogli kakor v drugih državah shajati v kraljestvenih dvoranah. Zbirati smo se morali skrivno po zasebnih domovih.

Učenje španščine in pričetek

Najin prvi izziv je bilo učenje jezika. Prvi mesec sva za učenje španščine dnevno porabila 11 ur – štiri ure vsako jutro v razredu, nato sedem ur samostojnega učenja. V drugem mesecu so bili dopoldnevi enaki, popoldnevi pa so bili namenjeni oznanjevanju po hišah. Si lahko predstavljate? Z Rito sva šla sama na delo po hišah, čeprav še vedno nisva znala jezika in sva si zapomnila samo predstavitev, ki sva jo imela zapisano na kartici!

Spominjam se, kako sem potrkal na vrata v Vallecasu, področju Madrida, s pretežno delavskim prebivalstvom. S kartico v roki, za vsak primer, sem v španščini dejal: »Dobro jutro. Opravljava krščansko delo. Biblija pravi (prebrala sva besedilo). Želiva, da bi imeli to brošuro.« Gospa je samo gledala, nato pa je vzela brošuro. Ko sva bila na ponovnem obisku, naju je povabila noter, in medtem ko sva govorila, je spet samo gledala. Z njo sva pričela biblijski pouk, najboljše kar sva mogla, med pouki pa je samo poslušala in gledala. Čez čas nama je končno povedala, da ni razumela, kaj sva ji povedala na najinem prvem obisku, toda slišala je besedo Dios (Bog), zanjo dovolj, da je to prepoznala kot nekaj dobrega. Čez čas si je pridobila precejšnjo biblijsko spoznanje, se krstila in postala Jehovova priča.

Učenje španščine je bilo zame izredno težko. Med potovanjem v mesto sem se običajno učil na pamet spreganje glagolov. A kar sem si zapomnil en teden, sem pozabil naslednji! To mi je jemalo pogum. Neštetokrat sem že skoraj obupal. Ker sem govoril tako grozno španščino, so morali biti španski bratje zelo potrpežljivi, ko sem med njimi prevzel vodstvo. Na nekem območnem kongresu mi je brat dal ročno napisano objavo, da jo preberem z odra. Ker sem imel težave pri branju njegovega rokopisa, sem objavil: »Jutri na stadion prinesite svoje muletas (bergle).« Moralo pa bi biti: »Jutri na stadion prinesite svojo maletas (prtljago).« Seveda se je množica smejala, meni pa je bilo vsekakor nerodno.

Prve preizkušnje v Madridu

Teh prvih nekaj let je bilo za naju z Rito čustveno izredno težkih. Zelo sva pogrešala dom in prijatelje. Vsakič, ko sva prejela pismo iz Združenih držav, naju je preplavil val domotožja. Ta obdobja hrepenenja so bila silna, toda minila so. Navsezadnje, odrekla sva se domu, družini in prijateljem, da bi namesto tega prejela biser velike vrednosti. Morala sva se prilagoditi.

Za začetek sva v Madridu živela v zelo revnem penzionu. Imela sva svojo sobo in tri obroke dnevno. Soba je bila majhna, temna, žimnice pa so bile iz slame. Za mesečno najemnino sva porabila najino skromno mesečno podporo. Običajno sva tam imela opoldne kosilo, najino večerjo pa je gospodinja ponavadi pustila v pečici, da jo je ohranila toplo, tako da sva pozno zvečer imela kaj za jesti. A ker sva po ulicah hodila podnevi in zvečer, sva postala zelo lačna. Če nama ni ostalo več podpore, sva potrošila svoja omejena osebna sredstva, da sva kupila najcenejšo tablico čokolade, kar sva jo lahko dobila. Vendar se je položaj z obiskom conskega nadzornika Skupnosti kmalu spremenil. Videl je najin neprijeten položaj in rekel, da lahko poiščeva manjše stanovanje, ki bi ga uporabila kot misijonarski dom. To pa bi bilo mnogo boljše kakor pa stoječe kopanje v čebru v kuhinji na tleh. Sedaj bi imela tuš, hladilnik za shranjevanje hrane in električni kuhalnik, kjer bi pripravljala obroke. Bila sva zelo hvaležna za pozornost.

Čudoviti doživljaji v Madridu

Oznanjevanje po hišah sva opravljala zelo oprezno. Dnevni hrup v Madridu je bil koristen, saj naju je prikril, tako da nisva zbujala preveč pozornosti. Poizkušala sva se oblačiti in vesti kakor drugi, tako da ne bi kot tujca izstopala. Od vrat do vrat sva oznanjevala tako, da sva vstopila v stanovanjski blok, potrkala na vrata, govorila z osebo ter nato zapustila stavbo, ulico in področje. Vedno je obstajala možnost, da bo stanovalec poklical policijo, in zato ni bilo modro ostati v soseščini. Paula in Evelyn Hundertmark so kljub temu, da sta bila pri uporabi tega načina zelo pazljiva, leta 1960 prijeli in pregnali iz države. Odšla sta v sosednjo Portugalsko, kjer sta služila nekaj let. Paul je skrbel za skrivno podružnico. Danes je mestni nadzornik v San Diegu, Kalifornija.

Vendar je kmalu prišlo do izravnave. Samo nekaj mesecev kasneje so šestim misijonarjem, ki so bili dodeljeni na Portugalsko, ukazali, naj državo zapustijo! To je prineslo radostne posledice, ker so Ericu in Hazel Beveridge, ki sta bila tudi v najinem razredu na Gileadu, sedaj naročili, naj zapustita Portugalsko in prideta v Španijo. Tako sva bila februarja leta 1962 zopet v hotelu Mercador – tokrat, da sva Ericu in Hazel ob njunem prihodu izrekla dobrodošlico.

Bilo je med temi zgodnjimi dnevi v Madridu, ko sva z Rito prvič izkusila versko hinavščino. Imela sva biblijski pouk s parom, Bernardom in Mario, ki sta živela v baraki, narejeni iz vseh mogočih odvrženih kosov gradbenega materiala, kar jih je Bernardo lahko našel. Z njima sva preučevala pozno zvečer in običajno sta nama po pouku ponudila kruh, vino in nekaj sira ali karkoli sta pač imela. Opazil sem, da je bil sir ravno takšen kakor ameriški. Nekega večera sta po pouku pokazala pločevinko, v kateri je bil sir. Na njej je z velikimi črkami v angleščini pisalo: »Od ameriškega naroda španskemu narodu – ni naprodaj.« Kako je ta revna družina prejela sir? Vlada je uporabila katoliško cerkev, da bi ga razdelili revnim. Toda duhovniki so ga prodajali!

Uspešna služba v zvezi z vojaki

Kmalu se je zgodilo nekaj čudovitega, kar se je pokazalo kot bogat blagoslov za naju in mnoge druge. Od podružnice sva prejela sporočilo, v katerem so naju prosili, naj obiščeva mladeniča po imenu Walter Kiedaisch, ki je bil nameščen v bazi zračnih sil Združenih držav v Torrejónu, nekaj kilometrov od Madrida. Obiskala sva njega in njegovo ženo ter z njima in še enim parom, ravno tako nameščenim v bazi, pričela biblijski pouk.

V tem času sem vodil okoli pet biblijskih poukov z osebjem zračnih sil Združenih držav, vse v angleščini seveda. Sedem od teh se jih je kasneje krstilo in po vrnitvi v Združene države so štirje možje postali občinski starešine.

To je bil čas, v katerem je bilo zaradi prepovedi našega delovanja zelo malo poti, po katerih smo dobili v državo knjige, revije in Biblije. Vendar so vanjo nekaj literature prinesli turisti ali pa je prišla po najinih ameriških vezah. Podružnica me je določila, da upravljam skrivno skladišče za literaturo. To je bilo v shrambi v ozadju trgovine s pisalnimi potrebščinami v Vallecasu. Lastnikova žena je bila Jehovova priča. Lastnik pa je, čeprav ni bil Jehovova priča, naše delo spoštoval in mi je, celo z velikim tveganjem zase in svoj posel, dovolil, da sem tam pripravljal pakete z literaturo za razpošiljanje v mesta po vsej državi. Ker je ta soba vedno morala biti videti takšna, kakršna naj bi tudi bila – prašna, razmetana, polna škatel – sem moral narediti delovno mizo in knjižne police, ki bi se jih lahko hitro postavilo in pripravilo za delo in nato v zelo kratkem času skrilo. Ob koncu dneva sem čakal, dokler ni bila trgovina prazna, nato pa sem s svojimi paketi hitro odšel.

Resnično je bila prednost sodelovati v razdeljevanju duhovnega gradiva, kot sta reviji Stražni stolp in Prebudite se! ter druga literatura, občinam po vsej državi. To so bili razburljivi časi.

Rita se je veselila vodenja 16 biblijskih poukov, od katerih jih je okoli polovica postala Jehovove priče. Dolores je bila mlada poročena žena, ki je zaradi bolezni srca mrzle zime preživljala v postelji. Spomladi je lahko vstala in nekoliko delala. Njena vera pa je bila močna, zato si je, ko je prišel čas za naš območni kongres v Toulouseju, Francija, zelo močno želela iti. Zdravnik pa jo je opozoril, da bi bilo to zaradi njenega stanja srca nemodro. V domači obleki in copatah ter brez prtljage je odšla na železniško postajo, da bi se poslovila od moža, matere ter drugih, ki so odhajali. S solzami v očeh ni mogla prenesti, da so odhajali brez nje, zato je vstopila v vlak in odpotovala v Francijo! Rita ni vedela, da se je to zgodilo. Toda kako je bila na kongresu presenečena, ko je zagledala na vsa usta nasmejano Dolores!

Nenavaden biblijski pouk

Tega poročila o najini madridski dodelitvi nisva mogla končati, ne da bi zajela Don Benigna Franca, »el profesora«. Krajevni Priča me je peljal na obisk k nekemu starejšemu gospodu, ki je s svojo ženo živel v zelo revnem stanovanjskem bloku. Z njim sem pričel biblijski pouk. Po kakšnem letu in pol preučevanja me je prosil, ali bi se lahko krstil in postal Jehovova priča.

Ta starejši gospod, Don Benigno Franco, je bil bratranec Francisca Franca, v tistem času diktatorja Španije. Videti je, da je bil Don Benigno vedno svobodoljubna oseba. Med špansko državljansko vojno je bil naklonjen republiki in bil proti svojemu bratrancu – generalu, ki je v vojni zmagal in utrdil katoliško diktatorstvo. Od leta 1939 je bila Don Benignu odbita pravica do dela in bil je omejen na zelo revno življenje. Tako je bratranec vrhovnega poveljnika Francisca Franca, vojaškega diktatorja, postal Jehovova priča.

Nepričakovano povabilo

Leta 1965 naju je španska podružnica povabila, da pričneva s potujočim okrožnim delom v Barceloni. To je pomenilo zapustiti vse ljubljene brate, s katerimi sva se v Madridu zelo zbližala. Sedaj naj bi se za naju pričeli novi doživljaji, zame pa tudi preizkušnja. Doživljaji so bili zastrašujoči, ker sem vedno dvomil o svojih sposobnostih. Zelo dobro sem vedel, da me je Jehova usposobil, da sem bil pri tem služenju učinkovit.

Vsakotedensko obiskovanje občin je pomenilo življenje po domovih bratov. Morala sva živeti brez stalnega bivališča in skoraj vsaka dva tedna sva se selila v drug dom, kar je še posebej naporno za žensko. Toda kmalu sta naju José in Roser Escudé, ki sta živela v Barceloni, povabila, naj nekaj zapovrstnih dni ostaneva z njima. To je bilo zelo ljubeče od njiju, kajti pomenilo je, da bova imela stalen kraj za shranitev najine lastnine in redno namestitev, kamor sva prihajala ob nedeljah zvečer.

Z Rito sva naslednja štiri leta preživela v okrajnem delu v provinci Katalonija, ki leži ob mediteranski obali. Vsi naši biblijski shodi so bili vodeni skrivno po privatnih domovih, in da ne bi pritegnili pozornosti, smo bili tudi na oznanjevanju po hišah oprezni. Včasih je bila vsa občina v nedeljo skupaj na »pikniku« v gozdu, še posebej, ko smo imeli okrajni zbor.

Vedno bova cenila mnoge vdane duhovne brate, ki so tvegali svoje zaposlitve in svobodo, ko so se trudili, da bi občine obdržali enotne in dejavne. Mnogi od njih so prevzeli vodstvo v širjenju dela v mesta zunaj velemesta. To je postavilo temelj za velik porast v Španiji, potem ko je bila leta 1970 prepoved ukinjena in tako priznana verska svoboda.

Morala sva zapustiti dodelitev v tujini

Veselje zaradi teh posebnih blagoslovov v služenju Jehovu je bilo med desetimi leti v Španiji zmanjšano zaradi stanja najinih staršev. Velikokrat sva že skoraj morala zapustiti dodelitev in iti domov, da bi poskrbela za mojo mater in očeta. Vendar sva zaradi podpore ljubečih bratov in sester v občinah blizu mojih staršev lahko še naprej ostala v Španiji. Da, prednost služenja v teh letih v misijonarskem delu so nama delno omogočili drugi, ki so sodelovali z nama pri dajanju dela v prid Božjega kraljestva na prvo mesto.

Končno sva decembra 1968. leta odšla domov, da bi skrbela za mojo mater. Prav tega meseca je umrl oče in mati je sedaj ostala sama. Ker sva bila še vedno sorazmerno prosta za polnočasno služenje, sva sprejela nalogo, da služiva v okrajnem delu, toda to pot v Združenih državah. Naslednjih 20 let sva služila španskim okrajem. Čeprav sva izgubila najin misijonarski biser velike vrednosti, pa sva prejela drugega.

Oznanjevanje sredi mamil in nasilja

Sedaj sva z ramo ob rami služila z mnogimi brati in sestrami, ki so živeli v delih mest, kjer je vladal kriminal. In res so prav prvi teden okrajnega dela v Brooklynu, New York, Riti iztrgali ročno torbico.

Ob neki priložnosti sva bila z Rito s skupino na oznanjevalskem delu po hišah v drugem delu mesta New York. Ko sva zavila okoli vogala, sva opazila nekaj ljudi, ki so stali v vrsti pred luknjo v steni zapuščene stavbe. Odšla sva nekaj korakov naprej po ulici in zagledala mladeniča, ki je stal na pločniku in naju gledal. Drugi pa je bil na oddaljenem vogalu in oprezal za policijskimi avtomobili. Znašla sva se sredi operacije z mamili! Prvi stražar se je prestrašil, toda nato je zagledal revijo Stražni stolp in se pomiril. Navsezadnje bi bil jaz lahko policijski uslužbenec! Zatem je v španščini vzkliknil: »¡Los Atalayas! ¡Los Atalayas!« (Stražni stolpi! Stražni stolpi!) Vedeli so, kdo sva, ker so naju prepoznali po reviji, in vse je bilo v redu. Ko sem prišel blizu njega, sem dejal: »¿Buenos dias, como está?« (Dobro jutro, kako ste?) Odgovoril je s prošnjo, naj molim zanj!

Težka odločitev

Leta 1990 je postalo jasno, da bom ob materi moral biti vsak dan. Močno sva si prizadevala, da bi ostala pri potujočem delu, toda modrost je narekovala, da je nemogoče izpolniti obe obveznosti. Želela sva seveda biti prepričana, da je za mater ljubeče poskrbljeno. Toda še enkrat sva se morala odpovedati biseru velike vrednosti, nečemu, kar nama je bilo zelo dragoceno. Vsi dobesedni biseri na svetu in vse, kar lahko za nekoga naredijo, je zelo malo v primerjavi z biseri služiti kot misijonar ali potujoči nadzornik v Jehovovi organizaciji.

Z Rito sva sedaj v šestdesetih. Sva kar zadovoljna in se veseliva služenja v krajevni špansko govoreči občini. Ko se ozreva na najina leta v Jehovovi službi, se Jehovu zahvaljujeva, ker nama je zaupal nekaj biserov zelo velike vrednosti.

[Slika na strani 23]

Z Rito, Paulom in Evelyn Hundertmark (desno) ob madridski areni za bikoborbe

[Slika na strani 24]

Služenje občini na »pikniku« v gozdu