Ali je verska resnica dosegljiva

NA ŠVEDSKEM, v univerzitetnem mestu Uppsala, se je duhovno vedoželjen mož odločil, da bo preučil prepričanja različnih ver v svojem mestu, celo obiskal njihove prostore za čaščenje. Poslušal je pridiganje duhovnikov in se pogovarjal z nekaj člani. Opazil je, da so bili samo Jehovove priče videti prepričani, da so »našli resnico«. Spraševal se je, kako lahko trdijo kaj takšnega, glede na mnoge raznovrstne verske nazore, ki obstajajo.

Ali vi osebno menite, da je resnico o veri mogoče doseči? Ali bi se celo dalo določiti tako imenovano končno resnico?

Filozofija in resnica

Preučevalci filozofije so razvili gledišče, da človeštvo do končne resnice ne more priti. Morda veste, da je filozofija definirana kot »veda, ki poskuša razložiti izvor bivanja in življenja«. Vendar pa gre redko tako daleč. Švedski avtor Alf Ahlberg je v Filosofins Historia (Zgodovina filozofije) napisal: »Mnogo filozofskih vprašanj je take narave, da je nanje nemogoče dokončno odgovoriti. [. . .] Veliko ljudi meni, da v to [. . .] skupino spadajo vsi metafizični problemi [nanašajoči se na prva načela stvari].«

Zato so tisti, ki s filozofijo poskušajo najti odgovore na bistvena življenjska vprašanja, na koncu pogosto nezadovoljni in v tesnobi. Švedski avtor Gunnar Aspelin je v svoji knjigi Tankelinjer och trosformer (Smeri misli in vere) rekel: »Vidimo, da se narava nič bolj ne zanima za človeka, kot se za metulja in komarja [. . .] Ob silah, ki v vesolju in našem notranjem svetu igrajo svojo igro, smo nemočni, povsem nemočni. Takšen je pogled na življenje, ki se tako pogosto pojavlja v literaturi proti koncu stoletja, v katerem so ljudje zaupali v napredek in sanjali o boljši prihodnosti.«

Ali je razodetje resnice potrebno

Jasno je, da sama človekova prizadevanja niso uspela najti življenjske resnice, niti ni videti, da bi jo kdaj lahko. Zato obstaja dober razlog za sklep, da je neko božansko razodetje potrebno. To, čemur mnogi pravijo knjiga narave, nekaj razodeva. Ne pove sicer dokončnih podrobnosti o izvoru življenja, pokaže pa, da obstaja nekaj daleč bolj zadovoljivega od zgolj materialistične razlage življenja. Travna bilka, ki raste navzgor, se ravna po drugačnih zakonih od tistih, ki vplivajo na kup skal v razpadajoči luknji. Žive stvari se v naravi oblikujejo in organizirajo tako, kot se nežive ne. Priznan izobraženec s področja prava in vere je tako imel podlago, da je sklenil, »kar se od [Boga] ne more videti [. . .], to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih«. (Rimljanom 1:20)

Toda da bi izvedeli, kdo je za vsem tem oblikovanjem in organiziranjem, potrebujemo nadaljnje razodetje. Ali naj ne bi pričakovali, da takšno razodetje obstaja? Ali ni tudi razumno pričakovati, da bi se Tisti, ki je odgovoren za življenje na zemlji, razodel svojim stvarjenjem?

Biblija zase trdi, da je takšno razodetje. V tej reviji smo že pogosto predstavili dobre razloge za sprejetje te trditve in mnogi razmišljujoči ljudje so jo sprejeli. Možje, ki so pisali Biblijo, so zelo pazili, da bi bilo jasno, da kar so napisali, ni nekaj njihovega; in že to je samo po sebi dovolj izredno. Ugotovimo lahko, da so biblijski preroki več kot 300-krat uporabili izraz, kot je »Tako pravi GOSPOD«. (Izaija 37:33; Jeremija 2:2; Nahum 1:12) Verjetno veste, da moški in ženske, ki pišejo knjige ali članke, navadno svoja dela željno podpišejo. Pisci Biblije pa so se držali v ozadju; v nekaterih primerih je težko določiti, kdo je napisal določene dele Biblije.

Še en vidik Biblije, ki se vam bo morda zdel pomenljiv, je njena notranja skladnost. Ta je res nekaj izrednega, če upoštevamo, da so 66 biblijskih knjig pisali v dobi več kot 1600 let. Zamislite si, da greste v javno knjižnico in izberete 66 verskih knjig, ki so bile napisane v dobi 16 stoletij. Potem te posamezne knjige združite v en zvezek. Ali bi pričakovali, da ima ta zvezek skupno temo in skladno sporočilo? Komajda. Za to bi bil potreben čudež. Vendar razmislite o tem: biblijske knjige takšno skupno temo imajo in ena drugo potrjujejo. To dokazuje, da mora biti neki duhovni oče oziroma avtor, ki je biblijske pisce pri pisanju usmerjal.

Toda našli boste nekaj, kar dokazuje izvor Biblije bolj kot karkoli drugega. Prerokbe — vnaprej pisane informacije o tem, kaj točno se bo zgodilo v prihodnosti. Izrazi, kot so »In zgodi se tisti dan«, »In zgodi se v poslednjih dneh«, so svojstvenost Biblije. (Izaija 2:2; 11:10, 11; 23:15; Ezekiel 38:18; Ozea 2:21-23; Zaharija 13:2-4) Veliko stoletij preden se je na zemlji pojavil Jezus Kristus, so prerokbe v Hebrejskih spisih naznanile podrobnosti o njegovem življenju — od rojstva do smrti. Ne da se priti do nobenega drugega razumnega sklepa, kot da je Biblija vir resnice o življenju. Tudi Jezus je to potrdil z besedami: »Tvoja beseda je resnica.« (Janez 17:17)

Vera in resnica

Celo veliko verujočih v Biblijo meni, da absolutna resnica ni dosegljiva. John S. Spong, duhovnik iz Združenih držav Amerike, je razlagal: »Moramo [. . .] opustiti mišljenje, da imamo resnico mi in da morajo drugi priti do našega gledišča, ter tako spoznati tole: resnica ni dosegljiva nikomur med nami.« Rimskokatoliški pisec, Christopher Derrick, navaja en razlog za takšna negativna gledišča glede najdenja resnice: »Kakršnakoli omemba verske ,resnice‘ vsebuje nekakšno trditev vedeti [. . .] Namiguješ, da se nekdo drug lahko moti; to pa ne bi bilo niti najmanj sprejemljivo.«

Kot razmišljujoča oseba boste storili prav, če boste pretehtali nekaj prikladnih vprašanj. Zakaj bi Jezus Kristus rekel »Spoznate resnico, in resnica vas osvobodi«, če resnica ne bi bila dosegljiva? In zakaj bi eden od Jezusovih apostolov rekel, da je Božja volja, da »se rešijo vsi ljudje in pridejo do spoznanja resnice«? Zakaj se beseda »resnica« v Krščanskih grških spisih v povezavi z vero pojavlja več kot stokrat? Res, zakaj, če je resnica nedosegljiva? (Janez 8:32; 1. Timoteju 2:3, 4)

Jezus pravzaprav ni le poudaril, da je resnica dosegljiva, temveč tudi pokazal, da jo lahko najdemo le, če naše čaščenje Bog odobrava. Ko je Samarijanka vprašala, katero je pravo čaščenje — čaščenje Judov v Jeruzalemu ali čaščenje Samarijanov na gori Gerizim — ji Jezus ni odgovoril, da je resnica nedosegljiva. Nasprotno, rekel je: »Pravi molilci [bodo] molili Očeta v duhu in resnici; saj Oče tudi išče takih, da bi ga molili. Bog je duh, in kateri ga molijo, morajo moliti v duhu in resnici.« (Janez 4:23, 24)

Veliko ljudi trdi: ,Biblijo se lahko razlaga na različne načine, zato kdo ne more biti prepričan, kaj je resnica.‘ Pa je Biblija res napisana tako nejasno, da ne morete biti prepričani, kako naj jo razumete? Res je, nekatere prerokbe in simbolični jezik je morda težko razumeti. Na primer, Bog je preroku Danielu rekel, da se njegove knjige, v kateri je veliko preroškega jezika, ne bo dalo povsem razumeti do »časa konca«. (Daniel 12:9) Očitno je tudi, da je nekatere prilike in simbole treba razložiti.

Vendar ni dvoma, da je Biblija glede temeljnih krščanskih naukov in moralnih vrednot, ki so bistvene za čaščenje Boga v resnici, zelo jasna. Ne dopušča nasprotujočih si razlag. V pismu Efežanom se o krščanski veri govori kot o »eni«, kar kaže, da naj ne bi bilo več ver. (Efežanom 4:4-6) Morda se sprašujete: ,Če se Biblije ne more pravilno razlagati na mnogo različnih načinov, zakaj je potem tako veliko različnih »krščanskih« veroizpovedi?‘ Odgovor bomo našli, če pogledamo nazaj, v čas malo po smrti Jezusovih apostolov, ko je nastopil odpad od prave krščanske vere.

,Pšenica in ljuljka‘

Jezus je ta odpad napovedal v priliki o pšenici in ljuljki. Razložil je, da »pšenica« predstavlja prave kristjane, »ljuljka« pa lažne oziroma odpadniške kristjane. »Medtem pa, ko so ljudje spali,« je rekel, »sovražnik« poseje na pšenično polje ljuljko. To sejanje se je začelo potem, ko so pomrli apostoli. Prilika pokaže, da se bo mešanje pravih kristjanov z lažnimi nadaljevalo do »konca sveta [sklenitve stvarnosti, NW]«. Tako je bila identiteta pravih kristjanov skozi stoletja zatemnjena, ker so na verskem polju prevladovali tako imenovani kristjani. Toda ob »sklenitvi stvarnosti« pride do spremembe. »Sin človekov pošlje angele svoje«, da ločijo lažikristjane od pravih. To je pomenilo, da bo krščansko občino takrat lahko prepoznati, imela bo tak položaj kakor v apostolskih dneh. (Matevž 13:24-30, 36-43)

Izaijeve, pa tudi Mihove prerokbe napovedujejo takšno ponovno zbiranje pravih častilcev »v poslednjih dneh«. Izaija pravi: »In zgodi se v poslednjih dneh, da bo gora hiše GOSPODOVE trdno postavljena na vrhu drugih gorá in povišana nad hribe, in vsi narodi se bodo stekali k njej. In mnoga ljudstva pojdejo, govoreč: Pridite, da gremo na goro GOSPODOVO, v hišo Boga Jakobovega, da bi nas učil o potih svojih in da bomo hodili po stezah njegovih!« Ostroumen pogled na dejstva dokazuje, da se Izaijeva prerokba izpolnjuje v naših dneh. (Izaija 2:2, 3; Miha 4:1-3)

Vendar krščanska občina ne raste zaradi kakšnih človeških prizadevanj. Biblija nam pravi, da Jezus ,pošilja angele svoje‘, da bi to dovršili. Naznanil je tudi prav posebni namen tega: »Tedaj se bodo svetili pravični kakor solnce v svojega Očeta kraljestvu.« (Matevž 13:43) To odkriva, da se bo razsvetljevalno oziroma izobraževalno delo po vsem svetu opravljalo po krščanski občini.

Jehovove priče vidijo izpolnitev teh prerokb v izobraževalnem delu, ki ga sedaj opravljajo v 232 deželah. Če nepristranski ljudje prepričanja, norme vedenja in organizacijo Prič primerjajo z Biblijo, lahko jasno vidijo, da se ta ujemajo s tistimi v krščanski občini prvega stoletja. Priče o svoji veri govorijo kot o »resnici«, toda ne zaradi neke domneve o osebni superiornosti. To delajo zato, ker veliko preučujejo Božjo Besedo Biblijo in jo upoštevajo kot edino merilo, po katerem se vera lahko pravilno presoja.

Prvi kristjani so na svojo vero gledali kot na »resnico«. (1. Timoteju 3:15; 2. Petrov 2:2; 2. Janezov 1) Kar je bila resnica njim, mora biti tudi danes nam. Jehovove priče vsakogar vabijo, naj se s preučevanjem Biblije o tem prepriča. Če boste to storili, upamo, da boste tudi vi okusili veselje, ki ne pride le zaradi najdenja vere, ki prekaša druge, temveč zato, ker ste našli resnico!

[Okvir na strani 5]

NEKAJ FILOZOFIJ PROTI RESNICI

POZITIVIZEM: Gledišče, da so vse ideje verske narave čisti nesmisel in da je namen filozofije združiti pozitivno znanost, da bi se oblikovala celota.

EKSISTENCIALIZEM: Na njegove zagovornike so zelo vplivale strahote druge svetovne vojne, zato izraža bolj pesimističen pogled na življenje. Poudarja preiskovanje tesnobe, ki jo človek občuti ob smrti in življenjski praznini. Eksistencialistični avtor Jean-Paul Sartre pravi, da je človek, ker ni Boga, zapuščen in biva v popolnoma brezbrižnem svetu.

SKEPTICIZEM: Pravi, da je nemogoče z opazovanjem in razmišljanjem priti do kakršnegakoli objektivnega, splošno veljavnega spoznanja — kakršnekoli resnice — o bivanju.

PRAGMATIZEM: Meni, da je prava vrednost naših sodb edinole v njihovih praktičnih koristih za človeštvo, kot so preoblikovanje vzgoje, morale in politike. Smatra, da resnica sama po sebi nima nikakršne vrednosti.

[Navedba vira slike na strani 2]

Stran 3: Druga z leve: Z dovoljenjem British Museum; Desno: Univerza Sung Kjun Kwan, Seoul, Korea