Teološka zadrega
»ZAMISEL o neumrljivosti duše in vera v vstajenje mrtvih [. . .] sta koncepta na povsem različnih ravneh, med katerima je treba izbirati.« S temi besedami Philippe Menoud povzema zadrego, v kateri so se znašli protestantski in katoliški teologi glede tega, v kakšnem stanju so mrtvi. Biblija govori o upanju na vstajenje »poslednji dan« (Janez 6:39, 40, 44, 54). Toda po besedah teologa Gisberta Greshaka temelji upanje mnogih vernikov na »neumrljivosti duše, ki se ob smrti loči od telesa in se vrne k Bogu, medtem ko je upanje na vstajenje povečini, če ne povsem, izginilo«.
V tem primeru nastane kočljivo vprašanje, pojasnjuje Bernard Sesboüé: »V kakšnem stanju so mrtvi v ,razdobju‘ po telesni smrti in do sklepnega vstajenja?« Videti je, da je to vprašanje središče teoloških razprav zadnjih nekaj let. Kaj je vodilo do tega? In kar je še pomembnejše, kakšno je resnično upanje za mrtve?
Izvor in razvoj zadrege
Prvi kristjani so imeli jasen pogled na to stvar. Iz svetih spisov so vedeli, da se mrtvi ne zavedajo ničesar, saj Hebrejski spisi pravijo: »Živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo [. . .] Ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti, kamor greš« (Propovednik 9:5, 10). Ti kristjani so upali na vstajenje ob ,prihodu Gospodovem‘ enkrat v prihodnosti (1. Tesaloničanom 4:13-17). Niso pričakovali, da bodo kjerkoli že do tega trenutka pri zavesti. Joseph Ratzinger, sedanji predstojnik vatikanske skupščine za doktrino vere, pravi: »Staroveška Cerkev ne daje nobenega znanstvenega potrdila o neumrljivosti duše.«
Toda Nuovo dizionario di teologia pojasnjuje, da ob branju cerkvenih očetov, kot sta Avguštin in Ambrozij, »zasledimo nekaj novega, kar zadeva biblijsko tradicijo — pojavi se grška eshatologija, ki se v temeljih razlikuje od judovsko-krščanske«. To novo učenje je slonelo na »neumrljivosti duše, na sodbi posameznika s plačilom ali kaznijo takoj po smrti«. Tako se je pojavilo vprašanje glede »vmesnega stanja«: Če duša preživi smrt telesa, kaj se z njo dogaja, ko čaka na vstajenje »poslednji dan«? Teologi si prizadevajo rešiti to zadrego.
V šestem stoletju n. š. je papež Gregor I. trdil, da gredo duše ob smrti takoj tja, kamor jim je usojeno. Papež Janez XXII. iz 14. stoletja je bil prepričan, da bodo mrtvi svoje končno plačilo dobili ob sodnem dnevu. Papež Benedikt XII. pa je svoje predhodnike spodbijal. V papeški buli Benedictus Deus (1336) je odredil, da »duše pokojnih preidejo v stanje blaženosti [nebesa], očiščevanja [vice] ali prekletstva [pekel] takoj po smrti, ob koncu sveta pa se bodo ponovno združile s svojim vstalim telesom«.
Kljub polemikam in razpravam imajo cerkve krščanstva takšno stališče že stoletja, le da protestantske in pravoslavne cerkve na splošno ne verjamejo v vice. Toda od konca prejšnjega stoletja vse več učenjakov opozarja na nebiblijski izvor nauka o nesmrtnosti duše, posledica tega pa je, da »skuša sedaj sodobna teologija na človeka gledati kot na enost, ki ob smrti v celoti premine« (The Encyclopedia of Religion). Razlagalci Biblije torej le stežka opravičijo obstoj »vmesnega stanja«. Ali Biblija kaj govori o tem ali pa daje kakšno drugačno upanje?
Ali je Pavel verjel v »vmesno stanje«
Katekizem katoliške cerkve pravi: »Če naj vstanemo s Kristusom, je treba tudi umreti s Kristusom, ,se izseliti iz telesa in se vseliti h Gospodu‘ (2 Kor 5,8). Pri tem ,odhodu‘ (Flp 1,23), ki je smrt, se duša loči od telesa. S svojim telesom se bo združila na dan vstajenja mrtvih.« Toda ali apostol Pavel v tu navedenem besedilu pravi, da duša preživi smrt telesa in nato čaka na »poslednjo sodbo«, da bi se združila s telesom?
V Drugem listu Korinčanom 5:1 Pavel meri na svojo smrt in govori o ,zemeljski hiši‘, ki »razpade«. Ali je mislil na telo, ki ga zapusti nesmrtna duša? Ne. Pavel je menil, da človek je duša in ne da ima dušo (1. Mojzesova 2:7; 1. Korinčanom 15:45). Pavel je bil z duhom maziljen kristjan, katerega upanje se je, tako kakor upanje njegovih bratov prvega stoletja, ,hranilo v nebesih‘ (Kološanom 1:5; Rimljanom 8:14-18). Njegova ,vroča želja‘ (EI) torej je bila, da bi bil obujen v nebesa kot nesmrtno duhovno stvarjenje ob času, ki bi ga določil Bog (2. Korinčanom 5:2-4). Ko je govoril o tem upanju, je zapisal: »Vsi se izpremenimo [. . .] ob poslednji trobenti; kajti trobenta zatrobi in mrtvi vstanejo netrohljivi, in mi se izpremenimo« (1. Korinčanom 15:51, 52).
V Drugem listu Korinčanom 5:8 Pavel pravi: »Dobre volje smo pa in želimo rajši preseliti se iz telesa in biti doma pri Gospodu.« Nekateri menijo, da se te besede nanašajo na vmesno stanje čakanja. Takšni kažejo tudi na Jezusovo obljubo njegovim zvestim sledilcem, da ima namen pripraviti jim mesto, kjer ,jih vzame k sebi‘. Toda kdaj se bodo takšni obeti uresničili? Kristus je rekel, da bo to tedaj, ko ,pride zopet‘ v svoji prihodnji navzočnosti (Janez 14:1-3). Podobno je Pavel rekel v Drugem listu Korinčanom 5:1-10, da je skupno upanje vsem maziljenim kristjanom to, da podedujejo nebeško bivališče. To se bo uresničilo z vstajenjem med Kristusovo navzočnostjo, ne pa po kakšni domnevni nesmrtni duši (1. Korinčanom 15:23, 42-44). Ekseget Charles Masson sklene, da je Drugi list Korinčanom 5:1-10 »dobro razumljiv, če se ne zatekamo k predpostavki o ,vmesnem stanju‘«.
V Listu Filipljanom 1:21, 23 Pavel pravi: »Meni je življenje Kristus, in smrt dobiček. Pritiska me pa oboje: želja me je, ločiti se in biti s Kristusom, zakaj to je veliko, veliko boljše.« Ali je Pavel meril tukaj na »vmesno stanje«? Nekateri menijo tako. Vendar Pavel pravi, da sta ga pritiskali dve možnosti — življenje ali smrt. »Želja me je,« je pristavil ter tako omenil tretjo možnost, »ločiti se in biti s Kristusom.« »Ločiti se«, da bi bil s Kristusom takoj po smrti? Videli smo že, da je Pavel verjel, da bodo zvesti maziljeni kristjani obujeni med Kristusovo navzočnostjo. Torej je moral imeti v mislih dogodke tega obdobja.
To se lahko vidi iz njegovih besed iz Lista Filipljanom 3:20, 21 in Prvega lista Tesaloničanom 4:16. Takšna ,ločitev‘ med navzočnostjo Kristusa Jezusa bo Pavlu omogočila, da prejme plačilo, ki ga je Bog pripravil zanj. Da je to bilo njegovo upanje, se vidi iz besed mlademu Timoteju: »Že mi je pripravljen pravičnosti venec, ki mi ga podeli Gospod tisti dan, pravični sodnik; a ne samo meni, ampak tudi vsem, ki so ljubili prihod njegov« (2. Timoteju 4:8).
Vstajenje — sijajna biblijska resnica
Prvi kristjani so menili, da se bo vstajenje pričelo med Kristusovo navzočnostjo, ta sijajna biblijska resnica pa jim je dajala moč in tolažbo (Matevž 24:3; Janez 5:28, 29; 11:24, 25; 1. Korinčanom 15:19, 20; 1. Tesaloničanom 4:13). Zvesto so čakali na to prihodnjo radost in zavračali odpadniške nauke o nesmrtni duši (Dejanja apostolov 20:28-30; 2. Timoteju 4:3, 4; 2. Petrov 2:1-3).
Vstajenje seveda ni omejeno le na kristjane z nebeškim upanjem (1. Petrov 1:3-5). Očaki in drugi staroveški Božji služabniki so verovali v Jehovovo zmožnost, da mrtve vrne v življenje na zemlji (Job 14:14, 15; Daniel 12:2; Lukež 20:37, 38; Hebrejcem 11:19, 35). Celo vse te milijarde, ki v teku stoletij sploh niso vedeli za Boga, imajo možnost, da se vrnejo v življenje na rajski zemlji, saj »bode vstajenje mrtvim, i pravičnim i nepravičnim« (Dejanja apostolov 24:15; Lukež 23:42, 43). Ali ni to navdušujoče upanje?
Jehova nas ne pušča v veri, da nas bosta trpljenje in smrt vedno pestila, temveč opozarja na čas, ko bo ,zadnji sovražnik [. . .] smrt‘ (EI) za vedno uničen in bo zvesto človeštvo živelo večno na zemlji, preurejeni v raj (1. Korinčanom 15:26; Janez 3:16; 2. Petrov 3:13). Kako čudovito bo videti, ko se bodo naši dragi vrnili v življenje! Koliko boljše je to zanesljivo upanje kakor pa domnevna nesmrtnost človeške duše — nauk, ki ne temelji na Božji Besedi, temveč na grški filozofiji! Če upanje temeljite na Božji zanesljivi obljubi, ste tudi vi lahko prepričani, da kmalu »smrti ne bo več« (Razodetje 21:3-5)!
[Slika na strani 31]
Vstajenje je sijajna biblijska resnica