Prirojena nesmrtnost ali vstajenje — v kaj verjeti?

VABIMO te, da skrbno preiščeš serijo štirih člankov, ki se začenja na tej strani. Povedali ti bodo biblijsko gledišče o tem, kaj se zgodi z dušo po smrti, o vstajenju, o Božjem sodnem dnevu in o končni stiski — in vse to se povezuje s temo Božje besede — s Kraljestvom.

V MARCU ali aprilu več kot četrtina vseh prebivalcev zemlje praznuje veliko noč, ki jo imenujejo tudi »praznik Kristusovega vstajenja«. To pomeni, da milijoni ljudi, ki slavijo Kristusovo vstajenje na velikonočno nedeljo, dejansko upajo, da bodo očitno tudi oni obujeni iz mrtvih. Presenetljivo pa je, da večina teh ljudi sploh ne veruje, da je življenje po smrti odvisno od vstajenja, temveč menijo, da preživi njihova »nesmrtna duša«.

Tudi stotine milijonov drugih, ki ne slave velike noči, verujejo, da je njihovo upanje v življenju po smrti odvisno od njihove »duše«, ne od vstajenja. Vsi ti ljudje, bodisi da so kristjani ali ne, očitno občutijo, da mora obstajati še nekaj po njihovem kratkem življenju na zemlji. Prizadelo bi jih, če bi mislili, da človek živi in umre kot kakšna žival. In njihova želja za bodočim življenjem je popolnoma naravna. Morda tudi ti tako želiš? Toda kako je mogoče živeti po smrti?

Življenje po smrti — kakšno?

»Svete knjige« raznih ver v večini primerov nudijo dve rešitvi. Nekatere teh knjig govore o samodejnem preživetju »duše« ali »duha« umrlega. Biblija pa nasprotno uči, da bodo mrtvi oživeli z vstajenjem. (Hebrejcem 11:17—19; Lukež 20:37, 38; Janez 5:28, 29; 11:24)

Nič nenavadnega ni, da vzhodne religije učijo, da »duša« ali »duh« samogibno preživi, ker zanesljiva zgodovinska poročila pokažejo, da takšno verovanje izvira z Vzhoda. Starodavni Babilonci so verovali, da so duše umrlih naseljene v podzemlju, njihov bog pa je Nergal in boginja Ereš-kigal. Stari Egipčani so prav tako verovali, da je duša nesmrtna in imeli so svoj »podzemni svet«. Častili so Ozirisa kot »boga mrtvih«. Podobno kot Egipčani so tudi stari Perzijci verovali v »tehtanje duš« po smrti. Mnogi stari grški filozofi so prisvojili to vzhodno zamisel o nesmrtnosti duše, končno jo je definiral Platon v četrtem stoletju pred našim štetjem.

Presenetljivo pa je, da so Judje in religije krščanstva prevzeli to zamisel, da je bodoče življenje odvisno od nesmrtnosti duše. To pa sploh ni biblijski nauk, kakor je to poudarjeno tudi v The Concise Jewish Encyclopedia, 1980: »Biblija ne uči nauka o nesmrtnosti duše, tudi se ne pojavlja jasno v zgodnji (hebrejski) rabinski literaturi. ... Očitno je verovanje, da je del človeške osebnosti večen in neuničljiv, postalo del rabinske veroizpovedi šele kasneje in je bilo skoraj povsod sprejeto v poznejše judovstvo.«

Krščanski teologi so posnemali zgled hebrejskih rabinov in prevzeli babilonske, egiptovske, perzijske in grške predstave, da ima človek nesmrtno dušo. Ker cerkve krščanstva trdijo, da odobravajo Biblijo, so prišle s tem, ker so osvojile ta nekrščanski nauk, v precep. In sicer nastane vprašanje, kako lahko cerkve govore o biblijskem nauku o vstajenju in istočasno uče, da človek kot nesmrtna duša ‚preživi‘ smrt?

Kako pa se cerkve krščanstva ‚izvijajo‘ iz te neprijetne izbire med dvema možnostima? Na to nam odgovarja Catholic Encyclopedia takole: »Na IV. lateranskem koncilu se je potrdilo, da bodo vsi ljudje, bodisi izbrani ali zavrženi, ‚ponovno vstali v svojih lastnih telesih, ki jih imajo, dokler žive‘. To, kar se vrača v življenje, se imenuje v jeziku veroizpovedi vstajenje telesa.« (Kurziv od nas) Ali z drugimi besedami, trdi se, da je vstajenje mrtvih samo ponovno ‚oblačenje‘ nesmrtne duše v telo iz mesa. Toda Biblija ne uči tako.

Zanesljivo upanje v vstajenje

Veliko biblijskih učenjakov priznava, da Biblija ne uči modroslovne teorije o prirojeni nesmrtnosti in »vstajenju telesa«. Georges Auzon, francoski katoliški profesor za Sveto pismo, piše: »Zamisli o ‚duši‘, ki bi bila čisto duhovna in nematerialna ter ločena od ‚telesa‘ ... se v Bibliji ne more najti.« »Nova zaveza nikjer ne govori o ‚vstajenju telesa‘, temveč samo o ‚vstajenju mrtvih‘.«

Francoski protestantski prof. Oscar Cullmann podobno piše v svoji knjigi »Nesmrtnost duše ali vstajenje mrtvih«: »Med krščanskim upanjem v vstajenje mrtvih in grškim verovanjem v nesmrtnost duše je zelo velika razlika. ... Čeprav je krščanstvo pozneje povezalo to dvoje in jih danes povprečni kristjan popolnoma zamenjuje, ne vidim razlogov, da bi se skrilo to, kar jaz in večina učenjakov imamo za resnico. ... V življenju in učenju Nove Zaveze popolnoma prevladuje vera v vstajenje. ... Cel človek, ki je seveda bil mrtev, oživi nazaj z Božjim novim ustvarjalnim dejanjem.«

Da, pravi biblijski nauk v bodoče življenje temelji na vstajenju ali ‚ponovnem vstajenju iz mrtvih‘, ne pa na samodejnem preživetju nesmrtne duše. Biblija jasno izjavlja: »Bo vstajenje mrtvih i pravičnim i nepravičnim.« (Dejanja apostolov 24:15) V naslednjem članku bomo govorili o tem, kako je prišlo do tako velike religiozne zmede.

[Slika na strani 8]

Iz slike, ki prikazuje, kako duša lebdi nad mrtvim telesom, se vidi, da so starodavni Egipčani verovali, da duša ob smrti ne umre