Najboljše, čemur sem se lahko posvetil

PO PRIPOVEDI BOBA ANDERSONA

Pred kakimi desetimi leti me je nekaj prijateljev vprašalo: »Bob, kako to, da že tako dolgo vztrajaš v pionirski službi?« Nasmehnil sem se in odvrnil: »Hmja, ali poznate še kakšno boljše delo od pioniranja?«

PIONIRSKE službe sem se lotil 1931. leta, ko sem bil star 23 let. Zdaj jih imam 87, pa še kar pioniram. Zavedam se, da življenja ne bi mogel posvetiti boljši stvari. Naj vam povem, zakaj.

Doma smo 1914 dobili traktat Mednarodnih preučevalcev Biblije, kakor so se tedaj imenovali Jehovove priče. Priča je ponovno prišel in mama ga je takrat podrobno izprašala o peklu. Sama je bila sicer vzgojena v strogo wesleysko metodistko, vendar pa se z naukom, da bi Bog ljubezni večno mučil ljudi, nikoli ni mogla sprijazniti. Brž ko je zvedela resnico o tem, je priznala: »Še nikoli v življenju nisem bila tako srečna!«

Nemudoma je nehala poučevati v metodistični nedeljski šoli ter se pridružila skupinici Preučevalcev Biblije. Oznanjevati je začela v domačem Birkenheadu, ki leži nasproti liverpoolskemu pristanišču, na drugi strani reke Mersey, že kmalu pa se je s kolesom redno vozila tudi v mnoga sosednja mesta. Na tem prostranem področju je oznanjevala vse svoje življenje, zato so jo ljudje dobro poznali, svojim otrokom pa je tako dala odličen zgled. Vse do smrti 1971. leta, v visoki starosti 97-ih let, je bila dejavna Priča.

S sestro Kathleen sva, da bi lahko z mamo obiskovala shode Preučevalcev Biblije, nehala hoditi v metodistično nedeljsko šolo. Kasneje, ko se nam je pridružil še oče, pa sta z mamo organizirala reden družinski biblijski pouk, na katerem smo preučevali knjigo Harfa Božja. Takšno preučevanje je bilo tiste dni novost, toda podlaga, ki sva jo tako dobila o temeljnih biblijskih resnicah, se je bogato obrestovala, saj sva se sčasoma oba s sestro lotila pionirske službe.

Mati je imela prav, ko je trdila, da je bila za nas otroke duhovna prelomnica »Fotodrama Stvarjenje«, ki smo jo 1920. leta videli v Liverpoolu. Mlademu, kakor sem takrat bil, se mi je ta drama močno vtisnila v spomin. Še zlasti tisti njen del, ki je slikal Jezusovo življenje, posebej še v trenutku, ko je šel smrti naproti. Vse to mi je pomagalo, da sem se osredotočil na najpomembnejše delo v življenju — oznanjevanje!

V zgodnjih 1920-ih sem začel ob nedeljah popoldan z materjo raznašati traktate. Spočetka smo se učili, da traktate v domovih enostavno pustimo; pozneje pa, da jih stanovalcem izročimo in nato ponovno obiščemo tiste, ki jih stvar zanima. Menim, da so to bili prvi zametki zdaj tako uspešnega ponovnega obiskovanja in biblijskega poučevanja.

V pionirsko službo!

S Kathleen sva se 1927 krstila. Leta 1931, ko sem v Liverpoolu delal kot kemik analitik, sem slišal resolucijo o tem, da smo sprejeli ime Jehovove priče. Pogosto sem tudi opazoval Družbine kolporterje (zdaj pionirji), ko so oznanjevali na poslovnih področjih Liverpoola. Njihov zgled me je zelo prevzel. Kako sem hrepenel, da bi se osvobodil posvetne družbe in bi svoje življenje posvetil Jehovovi službi!

Še isto leto poleti mi je prijatelj Gerry Garrard zaupal, da je od drugega predsednika Watch Tower Societyja, Josepha F. Rutherforda, dobil nalogo, naj gre oznanjat v Indijo. Tik pred odhodom me je obiskal in mi govoril o tej prednosti, polnočasni službi. Ob tem, ko se je poslavljal, me je še spodbudil z besedami: »Bob, prepričan sem, da boš kmalu pionir.« In tako je tudi bilo. Že oktobra sem se prijavil. Kakšna radost in kakšna svoboda je bila voziti se s kolesom po podeželskih cestah ter oznanjevati oddaljenim krajem! Postalo mi je jasno, da sem se lotil najpomembnejšega dela, ki bi ga lahko kdaj opravljal.

Moje prvo pionirsko področje je bilo Južni Wales. Tu sem se pridružil Cyrilu Stentifordu. Cyril se je kasneje poročil s Kathleen in sta nato skupaj pionirala več let. Pozneje je v pionirsko službo stopila tudi njuna hči, Ruth. Ko je nastopilo leto 1937, sem delal skupaj z Ericom Cookom v Fleetwoodu (Lancashire). Vse dotlej smo pionirji oznanjevali le na britanskem podeželju in ne na področju občine. Toda Albert D. Shroeder, ki je takrat skrbel za delo Družbine londonske podružnice, je odločil, da se preseliva v Bradford (Yorkshire). To je bilo prvič, da je bil kak pionir v Britaniji dodeljen za pomoč določeni občini.

Eric je leta 1946 odšel v Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead in bil nato dodeljen v Južno Rodezijo, zdaj Zimbabve. Z ženo še zdaj zvesto služita kot misijonarja v Durbanu (Južna Afrika).

Leta 1938 pa sem že dobil novo nalogo: dodeljen sem bil za conskega služabnika (zdaj okrajni nadzornik) v severozahodni Lancashire in prekrasni Lake District. Tu sem tudi spoznal Olive Duckett. Olive me je, brž ko sva se poročila, začela spremljati v okrajnem nadzorništvu.

Irska med vojno

Nedolgo zatem, ko je Britanija septembra 1939 napovedala vojno Nemčiji, sem dobil novo področje — Irsko. V Britaniji so že začeli vpoklicevati vojake, v južni Republiki Irski, ki je bila med vojno nevtralna država, pa ne. Republika Irska in Severna Irska naj bi sicer postali en okraj. Prišlo pa je do omejitev, in kdor je hotel iz Britanije v katerikoli del Irske, je moral dobiti potovalno dovoljenje. Meni so oblasti dovolile oditi iz Anglije, toda le pod pogojem, če privolim, da se bom vrnil, takoj ko bo za vpoklic prišla na vrsto moja starostna skupina. Ustno sem privolil; ko pa sem dovoljenje dobil v roke, na moje presenečenje ni bilo na njem nikakršnih tovrstnih pogojev!

V vsej Irski je bilo takrat le nekaj več kot 100 Prič. Ko sva novembra 1939 prispela v Dublin, naju je sprejel dolgoletni pionir Jack Corr. Povedal nama je, da sta v bližnjem mestu še dva pionirja in v Dublinu nekaj interesentov, vseh skupaj približno 20. Jack je nato v Dublinu najel sobo za shod, na katerem smo sklenili, da se bomo shajali redno, vsako nedeljo. Tako je bilo, vse dokler ni bila 1940. ustanovljena občina.

Nato pa sva se preselila na sever, v Belfast. Tu sva se morala sprijazniti z živilskimi kartami in s tem, da je bilo treba ponoči vse zatemniti. Severna Irska je bila pač del Združenega britanskega kraljestva in zato v vojni z Nemčijo. Nacističnim letalom je uspelo bombandirati Belfast, pa čeprav so morala do njega in nazaj s svojih evropskih oporišč preleteti precej več kot 1600 kilometrov. V prvem napadu so poškodovala našo kraljestveno dvorano in uničila najino stanovanje. Medtem sva midva v drugem delu mesta obiskovala brate in tako bila na nenavaden način rešena. Isto noč je neka družina Prič tekla v javno zaklonišče. Toda bilo je polno in morali so se vrniti domov. Prav na to zaklonišče pa je padla bomba in vsi v njem so bili mrtvi. Naši bratje pa so z le nekaj ranami in praskami preživeli. V vseh teh težkih vojnih letih ni bil nihče od naših bratov težje ranjen, za kar smo hvaležni Jehovu.

Preskrbljeni z duhovno hrano

Bolj je napredovala vojna, strožje so bile omejitve. Nazadnje nas je zadela še poštna cenzura. Zasegli so nam Stražni stolp in prepovedali, da bi sploh še prihajal v državo. Skrbelo nas je, kaj bomo zdaj. Toda Jehovova roka ni bila prekratka. Neko jutro sem prejel pismo »bratranca« iz Kanade. Pisal mi je o družinskih stvareh. Toda nisem imel pojma, kdo bi to lahko bil. Nato pa sem v pripisu prebral, naj si preberem priložen »zanimiv biblijski članek«. V resnici je to bil izvod Stražnega stolpa, vendar z nepopisano naslovnico, zato ga cenzor ni odkril.

Skupaj s krajevnimi Pričami, med njimi je bila tudi Maggie Cooper, ki je pomagala pripravljati »Fotodramo«, sva se z ženo takoj lotila razmnoževanja člankov. Kar se je dalo hitro, smo se organizirali, da smo lahko vsak Stražni stolp razmnožili v 120 izvodov in jih nato razposlali po vsej državi, saj so nam mnogi novi prijatelji iz Kanade, Avstralije in Združenih držav Amerike redno pošiljali po en tak primer z nepopisano naslovnico. Tem prijateljem se imamo zahvaliti za njihovo marljivost in dobroto, da v vsem vojnem obdobju ni izostala niti ena številka.

Uspelo nam je imeti celo zbore. Omembe vreden je kongres 1941, ko je izšla nova izdaja Children. Ker je cenzor sklepal, da knjiga piše o otrocih, je ni zavrnil in uspelo nam jih je v državo dobiti brez kakršnih koli težav! Brošuro Peace—Can It Last? pa smo, ker je ni bilo mogoče uvoziti iz Londona, natisnili kar na Irskem. Kljub vsem omejitvam, ki so nas zadele, smo bili dobro duhovno preskrbljeni.

Prestajali smo nasprotovanje

V domu onemoglih v Belfastu, ki ga je upravljal neki Jehovov pričevalec, je bil tudi duhovnik. Ta je svoji ženi v Anglijo poslal knjigo Riches. Žena je nasprotovala resnici, kar je tudi jasno izrazila, ko mu je odpisala. Trdila pa je tudi, da smo »nedomoljubna organizacija«. Poštni cenzor je to opazil in prijavil kriminalističnemu oddelku. Končalo se je tako, da so me poklicali na policijo, da bi jim stvar pojasnil, in me prosili, naj jim prinesem knjigo Riches. Ko so mi knjigo končno le vrnili, sem opazil, da so vse, kar je pisalo o Rimskokatoliški cerkvi, podčrtali. Ker sem vedel, da policija spremlja delovanje IRE (Irske republikanske vojske), mi je to nekaj povedalo.

Policija je le stežka razumela naše stališče, zato so me podrobno vpraševali o naši nevtralnosti v vojni. Vendar oblasti proti nam niso nikoli ukrepale. Ko sem tako nekoč kasneje prosil za dovoljenje, da bi imeli zbor, je policija vztrajala pri tem, da bo poslala svoja poročevalca. Rekel sem: »Zelo bosta dobrodošla!« Prišla sta torej in bila navzoča na celotnem popoldanskem programu ter si ga stenografirala. Na koncu sta vprašala: »Zakaj so naju sploh poslali sem? Bilo nama je zelo všeč!« Prišla sta tudi naslednji dan in z veseljem vzela brošuro Peace—Can It Last?. Zbor je minil brez težav.

Kakor hitro se je vojna končala in so ukinili potovalne omejitve, je iz londonskega Betela v Belfast prišel Pryce Hughes. Z njim je bil tudi Harold King, ki je kasneje bil kot misijonar dodeljen na Kitajsko. Potem ko šest let nismo mogli imeti nobenih stikov z londonsko podružnico, so bili njuni govori za nas velika spodbuda. Nedolgo zatem so iz Anglije poslali drugega zvestega pionirja, da utrdi kraljestveno delo v Belfastu, Harolda Duerdena.

Vrnitev v Anglijo

Irske brate sva zelo vzljubila, zato se je bilo težko vrniti v Anglijo. Toda z ženo sva spet dobila področje v Manchestru in se kasneje preselila še v drugo lancashirsko mesto, kjer so potrebovali pomoč, v Newton-le-Willows. Leta 1953 pa se nama je rodila hči Lois. Kako toplo nama je bilo pri srcu, ko je pri 16-ih stopila v pionirsko službo. Skupaj s pionirjem Davidom Parkinsom je po poroki nadaljevala s polnočasno službo v Severni Irski. V mnogočem sta posnemala naju z Olive. Zdaj pa sta se z otroki vrnila v Anglijo in vsi skupaj služimo v isti občini.

Navzlic različnim okoliščinam nisem nikoli nehal pionirati; tega nisva hotela niti Olive niti jaz. Zavedam se, da je k mojemu pionirskemu poročilu prispevala tudi žena, saj brez njene nenehne, ljubeče podpore prav gotovo ne bi zmogel vztrajati v polnočasni službi. Seveda se sedaj oba hitreje utrudiva, toda oznanjevanje nama je še vedno v radost, še zlasti kadar skupaj preučujeva Biblijo z najinimi sosedi. V vseh teh letih sva imela prednost pomagati kakšnim 100 posameznikom, da so postali predani, krščeni služabniki Jehova. Kakšna radost je to bila! In lahko rečem, da se je to število do zdaj gotovo že večkrat pomnožilo, saj so zdaj že tretje in četrte generacije teh družin Jehovove priče.

Z Olive se večkrat pogovarjava o najinih mnogih prednostih in o vsem, kar sva doživela v teh letih. Kako srečna leta so to bila in kako hitro so minila! Vem, da se v življenju nisem mogel posvetiti ničemur boljšemu od tega, da sem vsa ta leta kot pionir služil svojemu Bogu, Jehovu. Najsi gledam s hvaležnostjo nazaj najsi z veseljem naprej, spoznavam, kako velikega pomena so tele Jeremijeve besede: »Prevelika dobrotljivost GOSPODOVA je, da nismo docela pokončani, ker nima konca usmiljenje njegovo, novo je vsako jutro [. . .], zato bom upal vanj« (Žalostinke 3:22-24).

[Slika na strani 26]

Bob in Olive Anderson