S krščansko ljubeznijo skrbeti za starejše

SAMUEL JOHNSON, pisec iz 18. stoletja, je pripovedoval zgodbico o mladem moškem, ki je, ko je obiskal prijatelje, pozabil, kje je pustil klobuk. Njegove pozabljivosti niso komentirali. »Če pa bi ljudje takšno nepazljivost opazili pri starejšem,« je nadaljeval Johnson, »bi skomignili in rekli: ,Spomin ga zapušča.‘ «

Johnsonova zgodba pove, da se starejše, morda podobno kot druge manjše skupine, nepravično meče v en koš. Skrbeti za starejše je naporno, vendar pa to koristi vsem udeleženim. Kaj je pri tem težko in kakšno je plačilo, ter zakaj vključuje vse več ljudi?

Statistika pokaže, da je 6 odstotkov svetovnih prebivalcev starih 65 let ali več, v razvitih državah pa je odstotek dvakrat tolikšen. V Evropski skupnosti, kjer so leto 1993 poimenovali »Evropsko leto starejših in solidarnosti med generacijami«, jih ima vsaka tretja oseba čez petdeset. Tako kakor v večini industrijskih držav se tudi tukaj znižuje število rojstev, življenjska doba pa podaljšuje, zato je prebivalstvo vse starejše. Zato je v takšnih razmerah skrb za ostarele gotovo velikanska naloga. Kako drugače je bilo včasih na Vzhodu!

»Zakladnica znanja«

Handwörterbuch des Biblischen Altertums für gebildete Bibelleser (Priročnik biblijskih starožitnosti za omikane bralce Biblije) opozarja, da so na Vzhodu včasih na »starejše gledali kot na ohranjevalce modrosti in obsežnega znanja, to je tradicionalnih vrednot, zaradi česar se je mlajšim svetovalo, naj se z njimi družijo in se od njih uče«. Smith’s Bible Dictionary (Smithov biblijski slovar) pojasnjuje: »Neuradno se je na [starejše] gledalo z velikim spoštovanjem [. . .] [Mlajši] so jim dajali prednost, da prvi povedo svoje mnenje.«

Mojzesovski zakon kaže, da so starejše ljudi spoštovali; v 3. Mojzesovi knjigi 19:32 piše: »Pred sivo glavo vstani in spoštuj obličje starčkovo.« Zato so imeli starejši v družbi privilegiran položaj in so bili zaželeni. Moabka Ruta je očitno tako gledala na svojo izraelsko taščo Naomi.

Ruta se je trdno odločila, da bo odšla skupaj z Naomi iz Moaba v Izrael, zato je tudi pozorno poslušala Naomine nasvete. Ko sta bili v Betlehemu, je bila Naomi tista, ki je spoznala, da Jehova ureja stvari, in Ruto poučila, kako naj ravna. (Ruta 2:20; 3:3, 4, 18) Ruta je s tem, ko se je učila od izkušenejše Naomi, svoje življenje teokratično oblikovala. Tašča je bila zanjo zares zakladnica znanja.

Podobno lahko danes mlajše kristjanke veliko pridobijo, če se družijo s starejšimi ženskami iz občine. Morebiti se kakšna sestra namerava poročiti ali se otepa s težkim osebnim problemom. Kako modro bi bilo, če bi se po nasvet in podporo zatekla k zreli starejši sestri, ki ima tozadevne izkušnje!

Tudi starešinskemu telesu lahko koristijo izkušnje starejših med njimi. V zvezi s tem se lahko iz tega, da Lot ni tako ravnal, nekaj naučimo. Zaradi prepiranja Abrahamovih in Lotovih pastirjev je bila potrebna odločitev, ki je vplivala na vse. Lot se je nespametno odločil. Pametneje bi bilo, da bi prej vprašal Abrahama za nasvet! Ta bi Lota zrelo usmeril, kar bi njega in družino obvarovalo bridkosti, ki jim jih je prinesla hitra odločitev. (1. Mojzesova 13:7-13; 14:12; 19:4, 5, 9, 26, 29) Ali pazljivo poslušate, kaj vam govore zreli starešine in se šele potem, seveda sami, odločite?

Nešteto starejših že zelo dolgo goreče opravlja Jehovovo delo, kakor sta ga denimo Simon in Ana v prvem stoletju (Lukež 2:25, 36, 37). Če takšne starejše, tudi če so že precej stari, vključite v občinske dejavnosti, seveda toliko, kolikor zmorejo, pokažete, da jih spoštujete in skrbite zanje. Morda je komu od mladih treba pomagati pri pripravi naloge za Teokratično šolo oznanjevanja. Prenicljiv starešina morebiti sklene, da bi takemu bil vzoren mentor kakšen zrel, moder starejši član občine, ki je dobrohotnega vedenja in ima čas.

Seveda pa je skrb za posebne potrebe starejših več kot to. Mnoge muči osamljenost, bojijo se zločincev in so v denarnih težavah. Ko starejši postanejo bolehni, se tem problemom pridružita še izguba zdravja in razočaranje, ker niso več vitalni. Zato tedaj potrebujejo več pozornosti. Kako naj bi ravnali posamezniki in kako občina kot celota?

Ravnati »Bogu po volji«

Pavel je v prvem stoletju pod navdihnjenjem v 1. Listu Timoteju 5:4, 16 napisal: »Če ima kakšna vdova otroke ali vnuke, naj jih predvsem uči spoštovati domačo družino in vračati staršem prejete dobrote. To je namreč Bogu po volji. Če ima kakšna verna ženska vdove v sorodstvu, naj skrbi zanje, naj se ne obremenjuje Cerkev, da bo ta mogla podpirati prave vdove« (EI). Skrb za ostarele je družinska zadeva. Kadar pa je starejši član občine v stiski, je ta dolžna pomagati, čeprav je njegova družina naredila vse, kar bi lahko. Ta načela se niso spremenila.

Kaj kristjanom pomaga, da poleg tega, da boguvšečno skrbijo za svojo družino, s krščansko ljubeznijo skrbijo tudi za starejše? Upoštevajmo, kaj so povedali Priče, ki imajo nekaj izkušenj z nego starejših ljudi.

Redna skrb za duhovne potrebe

»Skupno pregledovanje dnevnega stavka je neprecenljiva pomoč,« se spominja Felix, ki je ženi pomagal skrbeti za njene starše. »Življenjske izkušnje in prizadevanja so se prepletla z Jehovovimi načeli.« Vsekakor je pri tem, ali boste kos skrbeti za ostarele svojce, prvi dejavnik ta, da ste ustrezno pozorni na njihovo duhovno utrjevanje. To je glede na Jezusove besede v Matevžu 5:3 tudi razumljivo: »Blagor tistim, ki se zavedajo svoje duhovne potrebe« (NW). Dnevni stavek se lahko obogati z branjem Biblije po bralnem programu oziroma s pogovorom o čem iz biblijsko temeljenih izdaj in z molitvijo. »Videti je, da imajo starejši dokaj radi rednost,« je pripomnil Peter.

Rednost je v duhovnih zadevah nujna. Pa ne samo v duhovnih, starejši tudi v vsakdanjih stvareh cenijo običajni, redni potek dela. Celo tiste, ki so že nekoliko onemogli, se lahko prijazno spodbudi, naj »vsak dan vstanejo in se ustrezno oblečejo«, je pripomnila Ursula. Seveda starejšim ne želimo zapovedovati. Doris priznava, da se njena dobronamernost velikokrat žalostno izgubi. »Nič koliko napak sem naredila. Ko sem nekega dne očeta prosila, naj si vsak dan preobleče srajco, me je mama spomnila: ,On je še vedno moj mož.‘ «

Ostareli so nekoč bili mladi, toda če se mora mlad človek vživeti v položaj in čustvenost starejšega, je to neznanska preskušnja. Vendar se predvsem tako da razumeti njihove posebne potrebe. Visoka starost prinese razočaranje. Gerhard pojasnjuje: »Moj tast je bil nejevoljen sam nase, ker si ni mogel nič več sam narediti. Skrajno boleče je bilo, ko se je moral s tem sprijazniti. Njegova osebnost se je spremenila.«

Nič nenavadnega ni, če si starejši človek v takšnih spremenjenih razmerah da duška s kritiziranjem, predvsem tistih, ki skrbe zanj. Razlog je preprost; njihova ljubeča pozornost ga spominja na to, da sam nima več moči. Kako naj bi se odzvali na takšno nepošteno kritiko ali pritoževanje?

Zapomnite si, da takšni negativni čustveni odzivi ne odsevajo Jehovovega mnenja o vašem trudu. Še naprej bodite koristni in zadržite čisto vest, čeprav na vas občasno lete krivične pripombe (primerjajte 1. Petrov 2:19). Domača občina je lahko pri tem velika podpora.

Kaj lahko naredi občina

Mnoge občine imajo razlog, da so zelo hvaležne za nekdanje dosežke naših dragih ostarelih bratov in sestra. Verjetno so z nekaj oznanjevalci, pred desetletji položili temelj občini ter jo utrjevali. Kje bi bila občina brez njihove pretekle goreče dejavnosti in morda sedanje finančne podpore?

Ko ostareli oznanjevalec potrebuje več pomoči, naj ne bi sorodniki sami nosili vse dolžnosti. Drugi lahko pomagajo tako, da gredo po opravkih, pri kuhanju in čiščenju, da hodijo z ostarelim na sprehode, ga vozijo na krščanske shode, ali pa se v kraljestveni dvorani z njim kaj pogovorijo. V tem lahko vsi sodelujejo, čeprav je pomoč učinkovitejša in rednejša, če se dela usklajeno.

Usklajevanje je nekaj, na kar bi lahko starešine mislili, ko organizirajo pastirske obiske. Nekatere občine so pri tem zgledne; starešine skrbijo za redne pastirske obiske ostarelih in slabotnih, celo tistih, za katere njihova družina lepo skrbi. Vendar se zdi, da bi se nekatere občine morale bolj zavedati svojih dolžnosti do ostarelih.

Za nekega zvestega brata, ki je bil že v drugi polovici osemdesetih, sta skrbela hči in zet, ki sta zato odšla iz Betela. Kljub temu so bili zanj še vedno pomembni obiski drugih članov občine. »Ko sem jaz obiskoval bolnike,« je tožil brat, »sem molil skupaj z njimi. Z menoj pa ni še nikoli nihče molil.« Ljubeča skrb svojcev ne odvezuje starešin njihovih dolžnosti, da ,pasejo čredo Božjo‘ in pazijo nanjo (1. Petrov 5:2). Poleg tega je treba tiste, ki skrbijo za ostarele, utrjevati in spodbujati, naj vztrajajo v dobrem delu.

,Stari in zadovoljni‘

Alexander von Humboldt, nemški učenjak iz 19. stoletja, jih je imel že skoraj devetdeset, ko ga je mlada dama vprašala, ali ni starost precej dolgočasna. Učeni mož ji je odgovoril: »Res je, kar pravite. Vendar lahko samo, če se starate, dolgo živite.« Podobno so danes mnogi bratje in sestre dober zgled, ker so se v zameno za dolgo življenje sprijaznili s starostnimi težavami. Odsevajo stališče Abrahama, Izaka, Davida in Joba, ki so bili ,stari in zadovoljni‘. (1. Mojzesova 25:8; 35:29; 1. letopisov 23:1; Job 42:17, vse NW)

Visoka starost povzroči, da ljudje pomoč težko prijazno sprejmejo in so težko odkrito hvaležni. Modrost zahteva, da vsakdo prizna meje svojih moči. Vendar starejši ljudje zaradi tega niso obsojeni na nedejavnost. Marija ima že dobrih devetdeset let, toda še vedno obiskuje občinske shode in tudi komentira. Kako ji to uspe? »Ne morem več brati, zato pa Stražni stolp poslušam s kasete. Veliko od tega sicer pozabim, vendar še vedno lahko komentiram.« Če ljudje, podobno kakor Marija, ostanejo zaposleni s stvarmi, ki jih utrjujejo, jim to pomaga, da ostanejo dejavni in da obdržijo krščansko osebnost.

V Božjem kraljestvu ne bo staranja. Tedaj se bodo tisti, ki so se v tej stvarnosti postarali ali morda celo umrli, le še spominjali nege in pozornosti, ki so ju bili deležni. Ti ostareli ljudje bodo, ko bodo ponovno dobili življenje in vitalnost, gotovo do Jehova čutili silno ljubezen in globoko hvaležnost, prav tako pa tudi do tistih, ki so vztrajali z njimi v težavah te stare stvarnosti (primerjajte Lukež 22:28).

Kako pa je s tistimi, ki danes skrbijo za ostarele? Ko bo Kraljestvo popolnoma zavladalo nad svetom, in to bo zelo kmalu, bodo ob spominu na to radostni in neobremenjeni, ker se niso izognili svoji obveznosti. Z izkazovanjem krščanske ljubezni ostarelim so udejanjali pobožno predanost. (1. Timoteju 5:4)

[Okvir na strani 30]

Starejši cenijo vaše obiske

Veliko dobrega lahko naredite, če po končanem oznanjevanju načrtno opravite še kakšen petnajstminutni obisk pri ostarelem človeku. Da je najboljše, če takšne obiske ne prepustite naključju, kaže naslednje doživetje.

Brigitte in Hannelore sta se na oznanjevanju pri nekih vratih spustili v pogovor s starejšim moškim. Sestri sta mu govorili kakšnih pet minut, potem pa je povedal, da je tudi on Jehovova priča, iz njune občine. Dokaj neprijetno! Vendar se je srečanje končalo pozitivno. Hannelore je pri priči sklenila, da bo brata obiskovala in mu pomagala, da bo lahko prihajal na občinske shode.

Ali vi poznate imena in naslove vseh starejših oznanjevalcev, ki žive na vašem oznanjevalskem področju? Ali jih lahko na kratko obiščete? Verjetno bi to zelo cenili.