Služiti v najnaprednejši organizaciji

PO PRIPOVEDOVANJU ROBERTA HATZFELDA

Danes zelo veliko ljudi vključi televizijo z daljinskim upravljalcem, da bi v barvah gledali večerne vesti, ne da bi se jim to zdelo nekaj nenavadnega. Vendar se mi zdi, kakor da bi bilo včeraj, ko sem na filmskem platnu, kot dvanajstletni fant, s široko odprtimi očmi gledal nenaravno veliko moško podobo; pa še govorila je!

TO NISO ravno pomembne vesti, si morda mislite. Toda zame je to vsekakor bil videti kakor sodobni čudež, če pomislim na leto 1915, leto začetkov črno-belega nemega filma. Dostojanstven bradat mož se je pojavil na platnu in rekel: »Fotodramo o ustvarjenju uprizarja Mednarodno združenje preučevalcev Biblije.« Pred našimi očmi se je naslednji dve uri odvijala biblijska zgodba. Njeno svetopisemsko sporočilo je bilo jasno in osvežilno. Pravzaprav je bil to film s premikajočimi slikami; predvajali so se barvni diapozitivi s sinhroniziranim govorom, ki je res pritegnil mojo pozornost.

Takrat se tega še nisem zavedal, vendar je bila moja mladostniška navdušenost za ta tehnološki mejnik uvod v dosmrtno kariero v najnaprednejši organizaciji na zemlji.

Zgodnje obdobje

Leta 1891 je moj oče prišel iz Dillenburga v Nemčiji v nemško skupnost v Allegheny, Pennsylvania, ZDA. Zatem je srečal dekle iz nemške družine, s katerim sta se poročila. Rodil sem se sedmega julija 1903. Vzgajali so me tako, da sem govoril oba jezika — nemščino in angleščino. Tik pred začetkom prve svetovne vojne leta 1914 sem zaradi epidemije tuberkuloze izgubil starše. Postal sem sirota. Skoraj sočasno je za kapjo umrl tudi moj stari oče.

Moja teta Minna Boemer me je prijazno sprejela v svojo družino. »Imam pet otrok,« je rekla. »Zakaj ne bi mogla imeti še enega več.« Čeprav sem starše pogrešal, mi je teta Minna dala prijeten dom.

Teta je bila dolgoletna članica alleghenyjske občine Preučevalcev Biblije (kakor so se takrat imenovali Jehovove priče). Pred letom 1909 je to občino obiskoval tudi brat C. T. Russell, takratni predsednik Watch Tower Society. Teta Minna me je jemala s seboj na shode. Čeprav takrat kot družina nismo skupno preučevali ali oznanjevali, pa smo poznanim ljudem priložnostno govorili vse, kar smo na shodih slišali.

Prav v tem obdobju je »fotodrama« v meni vzbudila začudenje. Ker sem čutil nagnjenje do strojništva, sta me nova fotografska tehnika in zvočno-slikovna sinhronizacija prevzeli, kakor prej pospešena fotografija. Vznemirljivo je bilo opazovati odpiranje cvetov!

Leta 1916 nas je razžalostila smrt brata Russella. Ker smo živeli v Alleghenyju, smo se udeležili njegovega pogreba v Carnegie Hallu. To je bila dvorana, kjer je 1903 brat Russell razpravljal z E. L. Eatonom. Slišal sem zgodbe o metodističnem episkopalnem duhovniku, ki je C. T. Russella izzval na šestdnevno razpravo, s čimer je upal, da bo diskreditiral Russellovo biblijsko izobrazbo. Namesto tega pa je Russell, kot je bilo rečeno, ,usmeril vodni curek na pekel‘. Sara Kaelin, zelo znana pittsburška polnočasna oznanjevalka, je Russellove osebno poznala. Na pogrebu je videla Mario Russell, ki je v krsto položila rože z napisom: »Mojemu dragemu možu«. Čeprav se je Maria že pred nekaj leti od moža ločila, ga je še vedno priznavala za svojega moža.

Medtem ko so leta minevala, sem imel mnogo priložnosti za pridobivanje tehničnih spretnosti, koristnih za mojo prihodnjo kariero. Stric, moj skrbnik, je bil pogodbeni gradbenik. Med šolskimi počitnicami mi je dovolil, da sem delal z njegovimi elektrikarji, ki so v velika mogočna stara poslopja, namesto plinske razsvetljave, napeljevali električno. Leta 1918 so študentje iz naše šole izdelali amatersko radiotelegrafsko opremo. Ob večerih smo se sestajali, da bi preučevali in na terenu delali poskuse z elektriko in magnetizmom. Leta 1926 sva se s prijateljem odločila, da bova uresničila otroške sanje, namreč, da bova delala na ladjah in potovala po svetu. Vpisala sva se v šolo za radiotelegrafiste, nad katero je imelo pokroviteljstvo Ameriško radijsko združenje.

Novo življenje v Betelu

Radijsko šolo sva obiskovala v New York Cityju. Tako sem prek reke potoval v Brooklyn na shode Preučevalcev Biblije, ki smo jih imeli v najeti dvorani starega prostozidarskega svetišča. Takrat je bila na področju velemesta New York samo ena občina. Ko so bratje iz Betela (dom osrednje družine Preučevalcev Biblije) izvedeli, da študiram za pridobitev komercialne radijske licence, so rekli: »Zakaj bi šel na morje? Tu imamo radijsko postajo, potrebujemo pa tudi operaterja.« Povabili so me v pisarno na razgovor. O Betelu nisem vedel nič, razen da je središče Preučevalcev Biblije.

Med razgovorom so mi bratje predlagali, naj dokončam šolanje, pridobim licenco in nato pridem v Betel. Po diplomi sem, namesto da bi se vkrcal na ladjo in odpotoval na odprto morje, pripravil nekaj oblek za na pot ter se s podzemno železnico pripeljal do Betela. Čeprav sem bil Jehovu predan in sem že leta sodeloval v delu oznanjevanja, nisem bil krščen vse do decembra 1926, dva tedna po prihodu v Betel. Takrat to ni bilo nič nenavadnega.

V tistih dneh je bil Betel, s 150 člani, prenapolnjen. V vsaki sobi so bili štirje bratje. Z večino sem se dokaj hitro spoznal, saj smo vsi jedli, delali in spali v istem gradbenem kompleksu ter smo seveda vsi obiskovali shode v edini občini v New York Cityju. Novi betelski dom na 124 Columbia Heights je bil dokončan leta 1927. Tako sta lahko sedaj v eni sobi živela dva brata.

Tega leta so na 117 Adams Street odprli tudi novo tovarno. Iz stare tovarne na 55 Concord Street sem pomagal seliti opremo. V tovarni so bila, poleg radijske opreme, še dvigala, tiskarski stroji, stroji za pralnico, oljne peči — vsepovsod, kjer so bile žice, sem bil zraven.

Seveda je bil Betel več kot samo tovarna. Pri izdajanju vsake knjige, traktata, revije je delala množica ponižnih in marljivih služabnikov. Njihov cilj ni bil uspeti v svetu. Želeli so samo opraviti Gospodovo delo — tega pa je bilo na pretek!

Druženje z bratom Rutherfordom

Zelo mi je koristilo, ker sem imel prednost delati z Josephom F. Rutherfordom, drugim predsednikom Družbe. Bil je velik mož, visok več kot 183 centimetrov, ne debel, toda krepak. Mnogi od mlajših bratov v Betelu so se ga kar malo bali, dokler ga niso bolje spoznali. Neprenehoma je preučeval in pripravljal pisno gradivo.

Brat Rutherford je imel precejšen smisel za humor. V betelski družini sta bili tudi dve starejši sestri, ki sta bili tu že od obdobja brata Russella. Bili sta precej resni in mislili sta, da se zaradi kakšnih reči, pa čeprav smešnih, ni primerno glasno smejati. Včasih je brat Rutherford pri kosilu ali večerji povedal kakšno zgodbo, kateri smo se vsi smejali, kar pa je ti sestri vznejevoljilo. Velikokrat pa je med obroki vodil tudi biblijske razprave.

Brat Rutherford je bil dober kuhar in je užival v pripravljanju jedi za prijatelje. Nekoč so betelski kuharji, med razsekavanjem piščancev, na koščke zdrobili nekaj kosti. Z dolgimi koraki je stopil v kuhinjo in jim pokazal, kako se pravilno razsekava piščanca. V hrani ni maral koščkov zdrobljenih kosti!

Često sem bil v družbi brata Rutherforda na neuradnih srečanjih, kot na primer v naši radijski postaji, WBBR, ali v njegovi študijski sobi na Staten Islandu. Bil je zelo prijazen mož in je tisto, kar je govoril, tudi delal. Od drugih ni pričakoval nekaj, kar sam ni zmogel. Brat Rutherford je bil, v primerjavi z nekaterimi odgovornimi v mnogih drugih religioznih organizacijah, človek visokih duhovnih in moralnih načel. Brez dvoma je živel za Jehovovo kraljestvo.

Obdobje finančnih težav

Nekaj let po mojem prihodu v Betel je svet zašel v veliko depresijo. Finančni trgi so doživeli polom, poskočile pa so tudi cene proizvodov. Delovnih mest je bilo zelo malo, denarna sredstva pa omejena. Betel je živel od prostovoljnih denarnih prispevkov in Jehova je vedno poskrbel, da je bilo le-teh za opravljanje dela dovolj. Nikoli nismo bili brez hrane, pa čeprav morda nismo jedli tistega, kar smo si želeli. Živeli smo kar se je dalo skromno in bratje zunaj Betela so nam materialno pomagali, kolikor so mogli.

Leta 1932 je brat Robert Martin, zvestovdani nadzornik naše tovarne, umrl. Na njegovo mesto je bil imenovan sedemindvajsetletni Nathan Knorr. Bil je zelo sposoben mlad mož. Ne spominjam se, da bi ga kdo težko sprejel kot tovarniškega nadzornika. Drugi zvesti bratje so, med njimi John Kurzen, George Kelly, Doug Galbraith, Ralph Leffler, in Ed Becker, moji dragi sodelavci, kraljestveni službi voljno dali na razpolago svoje rokodelske spretnosti in domiselnost (primerjajte 2. Mojzesova 35:34, 35).

Delo z radiom

Naša organizacija je bila z vsemi razpoložljivimi sredstvi povsem predana širjenju dobre vesti. Ves svet je moral izvedeti za Kraljestvo, toda nas je bilo samo nekaj tisoč. Radijska tehnologija je bila po prvi svetovni vojni še v povojih. Vendar so bistroumni bratje zaslutili, da je to tista zvrst komunikacije, ki jo je priskrbel Jehova. Tako so se leta 1923 na Staten Islandu, enem od petih mestnih okrajev New York Cityja, lotili gradnje radijske postaje WBBR.

Občasno sem bil edini operater naše postaje. Živel sem na Staten Islandu, vendar sem z ladjo in podzemno železnico potoval tri ure do tovarne v Brooklynu, da bi opravil električna in strojna dela. Da bi bila radijska postaja neodvisna, kar pa je bilo nujno, smo namestili dizelski generator. Na Staten Islandu smo imeli tudi lastne izvire pitne vode in vrt, s katerega je dobivalo hrano tamkajšnje manjše število zaposlenih, pa še betelska družina v Brooklynu.

Obveznosti v zvezi z radijskim delom so me, dokler na pomoč niso prišli novi, precej omejevale pri obiskovanju shodov in terenski službi. Časa za družabna srečanja ali pa izlete ob koncu tedna, razen letnega dopusta, sploh ni bilo. Nekoč me je nekdo vprašal: »Ali si kdaj pomislil, da bi zaradi tako natrpanega urnika zapustil Betel?« Odkrito sem mu moral povedati: »Ne.« Živeti in delati skupaj s tako predanimi brati in sestrami je bila prednost in radost. Vedno je bilo treba opraviti kakšno delo, lotiti se kakšnega novega projekta.

Pripravljali in oddajali smo vzpodbudne radijske drame. Brez posnetkov s posebnimi efekti smo si morali izmisliti lastne metode. Izdelali smo stroj, ki je lahko proizvajal šum blagega vetra ali pa bučanje strašnega viharja. Z udarjanjem polovic kokosovih orehov ob tapecirane deske, smo proizvedli zvok po tlakovani cesti bijočih konjskih kopit. Vsaka drama je bila spektakularen podvig. Ljudje pa so poslušali. V tistih dneh z malo razvedrila se je veliko ljudi usedlo in poslušalo.

V 1920-ih in zgodnjih 1930-ih letih je Družba na področju radijske komunikacije dosegla nekaj pomembnega. Za en sam program je med seboj večkrat povezala največje število radijskih postaj. Tako je kraljestvena vest dosegla milijone po vsem svetu.

Gramofon

V sredini 1930-ih in zgodnjih 1940-ih letih smo narisali načrte in izdelali naprave za tonsko snemanje, gramofone in drugo zvočno opremo. S posebno stružnico smo iz kolutov, izdelanih iz čebeljega voska ter gladkih kakor ogledalo, izrezovali matrice gramofonskih plošč. Nato smo pod mikroskopom zelo natančno pregledali vsako matrico posebej, da smo se prepričali o njeni brezhibnosti. Če smo odkrili kakršnokoli poškodbo, smo morali snemalni postopek ponoviti in s stružnico narediti še en vrez. Nato smo matrice iz čebeljega voska poslali snemalni družbi, ki je izdelovala plošče za tonsko snemanje in gramofonske plošče.

Zelo dobro se spominjam strah zbujajočega dogodka, ko je brat Rutherford leta 1933 imel govor z naslovom »Vpliv svetega leta na mir in napredek«. Papež je to leto proglasil za »sveto leto«. Po radiu in z gramofonom smo to izpostavili in pojasnili, da se v tem letu ne bo zgodilo nič svetega. Kot se je pokazalo, je to leto Hitler s podporo katoliške cerkve prevzel oblast in vsi upi za mir so se razblinili.

V Združenih državah je bila ustanovljena organizacija, Katoliška akcija, da bi izpolnila tisto, kar je želela cerkev. V uredniške svete večjih časopisov, revij in založnikov knjig so namestili svoje može. Vmešavali so se v politiko in grozili, da bodo bojkotirali vsako radijsko postajo, ki bi prenašala naša biblijska predavanja. Skupine Katoliške akcije so kot drhal napadle mnoge Priče, še posebej v bližnjem New Jerseyju. To so bili razburljivi dnevi!

Radostno delo na terenu

V sredini 1950-ih let je rastoče število kraljestvenih oznanjevalcev prišlo v stik z vse več ljudmi, prav pred vrati njihovih domov. To se je pri tem, ko smo posameznikom pomagali razumeti biblijsko resnico, pokazalo precej bolj učinkovito, kakor pa radio. Tako je bilo leta 1957 odločeno, da se WBBR proda in naša denarna sredstva usmeri v povečano misijonarsko delo v drugih državah.

Leta 1955 so me dodelili v bedfordsko občino v Brooklynu, kjer sem redno vodil preučevanje Stražnega stolpa. Poleg tega me je Skupnost, kot potujočega govornika, poslala v severni del države New York, Pennsylvanio, Connecticut in New Jersey. Ko sem bil dodeljen v bedfordsko občino, sem si rekel: ,Star sem več kot petdeset let. Bolje, da sedaj, ko še lahko, sodelujem v terenski službi, kolikor zmorem. Kasneje me lahko začne trgati v križu in terenska služba ne bo več takšna radost.‘

Po vseh teh letih tehničnega dela, radijskega oddajanja kraljestvenega semena, je bilo pravo zadovoljstvo neposredno s posamezniki saditi in zalivati semena biblijske resnice. Res sem se veselil dela z občino. Različni bratje in sestre so me imeli za člana svoje družine, tako da sem se res počutil kakor doma. Nekateri od malih otrok, ki so sedaj že odrasli, me še vedno kličejo dedek. Trideset let smo skupaj v terenski službi preživeli lepe trenutke, dokler zaradi težav z nogami in stopali nisem mogel več hoditi po stopnicah in potovati s podzemno železnico. Leta 1985 sem bil premeščen v občino Brooklyn Heights, ki je bila poleg Betela.

Medtem ko se je Jehovova organizacija veselila velikega porasta, sem imel takrat, ko sem v oddaljenih državah obiskal velike kongrese Jehovovih prič, prednost videti blagoslove na tujih poljih. Navsezadnje sem le potoval po svetu! Na začetku 1950-ih se nas je nekaj betelskih delavcev odpravilo na ogled znamenitosti Londona, Pariza, Rima, Nürnberga in Kopenhagna. Potovali smo s preurejenimi letali, ki so bili nekdaj bombniki, ladjo in vlakom. Na izletih smo videli slikovite pokrajine, najbolj razburljivi prizori od vseh pa so bile množice naših prisrčnih, gostoljubnih bratov. V naslednjih desetletjih smo potovali v Orient, pa spet v zahodno Evropo in nedavno tudi v vzhodno Evropo. Čudoviti kongresi na Poljskem, Češkoslovaškem in v Nemčiji so bili razburljivi. Kako je naša teokratična družina narasla, odkar sem prvič postal njen del!

Božansko vodstvo

Navidezno majhni koraki, ki jih je storila organizacija, so se kasneje izkazali za velikanske korake. Ko smo se ukvarjali z novimi projekti, ki so bili samo orodje za pomoč pri pričevalnem delu, kdo bi mogel predvideti tako velikanski porast? V veri smo se odzivali na Jehovovo vodstvo in se pomikali naprej.

Ta napredna organizacija se ni bala okoristiti z novimi tehnologijami, ki so bile na voljo, ali pa izdelati lastne za pomoč pri skrbi za svetovno polje. Metode za napredek kraljestvenega pričevanja so med drugim bile: oznanjevanje od hiše do hiše, uporaba radijskega omrežja, gramofonsko pričevanje in program vodenja biblijskih poukov na domovih ljudi. Ureditev naših lastnih tiskarskih zmogljivosti v prvih dneh, sedaj pa uporaba računalniškega fotostavnega sistema in ofsetnega tiska v mnogih jezikih, niso majhni dosežki. Watchtowerjeva biblijska šola Gilead, Šola teokratične službe in redni kongresi — vse to je prispevalo k slavljenju Boga Jehova in njegovega Sina. Zame je bila prednost, da sem lahko osebno opazoval in sodeloval v vseh teh dogodkih.

Jasno mi je, da z Jehovovim duhom usmerjana organizacija na zemlji dobiva smernice, kaj je treba storiti in kako. Njegova celotna vseobsežna organizacija, vidna in nevidna, dela skupaj.

Nikoli nisem obžaloval, da sem opustil mladeniške načrte o potovanju z ladjo po morju. No, najbolj zanimivo pa je, da je do pomembnih izboljšav v svetu prišlo prav tukaj v Jehovovi organizaciji! Tako je bilo moje potovanje po poti h ,klicu od zgoraj‘ zaznamovano z mnogim veseljem in blagoslovi ter brez obžalovanja (Filipljanom 3:13, 14).

Mladim vedno govorim, naj se spomnijo na 1914 — to je Psalm 19:14, ki pravi: »Prijetne naj bodo ust mojih besede in srca mojega premišljevanje pred teboj, o GOSPOD [Jehova, NW], skala moja in odrešenik moj!« Jehova želimo v vsem razveseliti ter moliti kakor David: »Pota svoja mi kaži, GOSPOD [Jehova, NW], steze svoje me uči. Vodi me, da hodim po resnici tvoji, in uči me, ker ti si Bog rešenja mojega, tebe čakam ves dan« (Psalm 25:4, 5). Te besede veliko pomenijo. Če se jih spominjamo, nam lahko pomagajo ostati na pravi stezi, hoditi v pravo smer, v korak z Jehovovo napredno organizacijo.

[Slika na strani 23]

Brat Rutherford je užival v pripravljanju jedi za prijatelje

[Slika na strani 25]

Robert Hatzfeld pri kontrolnih aparatih radijske postaje WBBR

[Slika na strani 26]

Nedavna fotografija brata Hatzfelda