Kaj se je zgodilo z oblastjo

MISLEČI ljudje vidijo potrebo po oblasti. Brez vsakršne oblastvene strukture bi človeška družba kaj kmalu postala kaotična. Klasični francoski priročnik o ustavnem pravu na primer piše: »V vsaki družbi najdemo dve kategoriji ljudi: tiste, ki poveljujejo, in tiste, ki povelja izpolnjujejo, tiste, ki ukazujejo, in tiste, ki ukaze izpolnjujejo, voditelje in tiste, ki se jih vodi, vladarje in tiste, ki se jim vlada. [. . .] Obstoj oblasti je zaznati v vsaki človeški družbi.«a

Od druge svetovne vojne, še zlasti pa od 1960-ih, se je odnos do oblasti spremenil. Ko francoska Encyclopædia Universalis obravnava to razdobje, govori o »antihierarhični in protioblastveni krizi«. Takšna kriza ni za biblijske učence nikakršno presenečenje. Apostol Pavel je napovedal: »To pa vedi, da v zadnjih dneh nastanejo nevarni časi. Kajti ljudje bodo samoljubni, lakomni, širokoustni, prevzetni, opravljivi, roditeljem nepokorni, [. . .] brezsrčni, [. . .] nezmerni, surovi, [. . .] napihnjeni, veselje bolj ljubeči nego Boga« (2. Timoteju 3:1-4).

Oblast v krizi

Ta prerokba dobro oriše naš čas in dobo. Oblast se izpodbija na vseh področjih — v družini, šoli, univerzi, podjetju, lokalni in državni vladi. Seksualna revolucija, fundamentalna rap glasba, študentske demonstracije, nezakonite stavke, neposlušnost do države in terorizem so vse znamenja zloma spoštovanja do oblasti.

Na simpoziju, ki ga je v Parizu organiziral francoski inštitut za politične vede in pariški dnevnik Le Monde, je profesor Yves Mény izjavil: »Oblast lahko obstane le, če je zakonito podprta.« Vzrok za današnjo krizo oblasti je med drugim tudi ta, da mnogi dvomijo v zakonitost teh, ki jo izvajajo. Dvomijo torej v njihovo upravičenost biti na oblasti. Neka anketa je pokazala, da je v zgodnjih 1980-ih 9 odstotkov prebivalstva v Združenih državah, 10 odstotkov v Avstraliji, 24 odstotkov v Britaniji, 26 odstotkov v Franciji in 41 odstotkov v Indiji menilo, da je njihova vlada nezakonita.

Človekovo iskanje zakonite oblasti

Človek je bil spočetka, kot pravi Biblija, pod neposredno Božjo oblastjo (1. Mojzesova 1:27, 28; 2:16, 17). Že kmalu pa je od svojega Stvarnika terjal moralno neodvisnost (1. Mojzesova 3:1-6). Ker je zavrnil teokracijo oziroma bogovladje, je moral najti druge sisteme oblasti (Propovednik 8:9). Nekateri so svojo oblast uveljavljali siloma. Ravnali so se po zakonu močnejšega. Da bi uveljavili svojo voljo, je bilo dovolj že to, da so imeli za to zadostno moč. Večina pa je čutila potrebo, da bi svojo pravico vladanja uzakonila.

Od najzgodnejših časov je mnogo vladarjev to delalo tako, da so se ali proglašali za bogove, ali pa so rekli, da so oblast prejeli od bogov. To je bajeslovna zamisel »posvečene kraljevskosti«, katero so si lastili zgodnji vladarji Mezopotamije in faraoni staroveškega Egipta.

Aleksander Véliki, helenistični kralji, ki so ga nasledili, in mnogi rimski cesarji so trdili, da so bogovi in celo zahtevali, da se jih časti. Sistemi pod takšnimi vladarji so bili poznani kot »vladarski kulti«, njihov namen pa je bil utrditi vladarjevo oblast nad mešanico podjarmljenih ljudstev. Zavrnitev čaščenja vladarja je bilo obsojeno kot dejanje zoper državo. V knjigi The Legacy of Rome profesor Ernest Barker piše: »Proglasitev [rimskega] cesarja za boga in privrženost, ki si jo je pridobil zaradi svoje božanskosti, sta očitno temelj, vsekakor pa vezivo cesarstva.«

Isto velja celo za obdobje po tem, ko je bilo »krščanstvo« pod cesarjem Konstantinom (vladal 306-337 n. š.) uzakonjeno in kasneje ustoličeno kot državna religija rimskega cesarstva pod cesarjem Teodozijem I (vladal 379-395 n. š.). Nekatere »krščanske« cesarje so častili kot bogove še dolgo v peto stoletje našega štetja.

»Dve oblasti«, »dva meča«

Ko je papeštvo postalo vplivnejše, so se med cerkev in državo zarezali ostri problemi. Zato je ob koncu petega stoletja n. š. papež Gelazij I. orisal načelo »dveh oblasti«: posvečena oblast papežev ob sočasni kraljevski moči kraljev, pri čemer so kralji podrejeni papežem. To načelo se je kasneje razvilo v doktrino »dveh mečev«: »Duhovni meč so vihteli papeži sami s tem, ko so poverili posvetni meč svetnim vladarjem, ki pa so ga morali vseeno uporabljati v skladu s papeževimi navodili« (The New Encyclopædia Britannica). Na osnovi tega nauka se je v srednjem veku katoliška cerkev sklicevala na pravico, da krona cesarje in kralje, in s tem uzakoni njihovo oblast; tako je ovekovečila staroveški mit o »posvečeni kraljevskosti«.

Tega pa seveda ne bi smeli mešati z božanskim pooblastilom kraljev, pojavom, do katerega je prišlo kasneje in katerega namen je bil osvoboditi politične vladarje podrejenosti papeštvu. Teorija o božanskem pooblastilu pravi, da kralji dobivajo svojo vladarsko oblast neposredno od Boga in ne po rimskem papežu. New Catholic Encyclopedia navaja: »V času, ko je papež razpolagal s splošno duhovno in celo posvetno močjo nad državnimi poglavarji, je zamisel o božanskem pooblastilu postavila kralje nacionalnih držav v položaj, da opravičijo svojo oblast kot takšno, ki je enako božja kakor papeževa.«b

Mit o ljudski oblasti

Sčasoma so ljudje predlagali druge vire oblasti. Eden takšnih je bil ljudska oblast. Mnogi menijo, da je ta zamisel vznikla v Grčiji. Staroveška grška demokracija pa je živela le v nekaterih mestnih državicah in še v teh so volili le moški državljani. Ženske, sužnji in stalno naseljeni tujci — po ocenah so sestavljali od polovice do štirih petin prebivalstva — niso prišli v poštev. Ljudska oblast? Komajda!

Kdo je vpeljal zamisel o ljudski oblasti? Presenetljivo je, da so jo v srednjem veku predstavili rimskokatoliški teologi. V 13. stoletju je Tomaž Akvinski vztrajal pri tem, da je najvišja oblast od Boga, ki pa jo je prenesel na ljudstvo. Ta zamisel je postala priljubljena. New Catholic Encyclopedia pravi: »Zamisel o ljudstvu kot viru oblasti je podpirala ogromna večina katoliških teologov 17. stoletja.«

Zakaj naj bi teologi cerkve, kjer ljudje niso imeli nikakršnega glasu pri izbiri papeža, škofa ali duhovnika, vpeljali zamisel o ljudski oblasti? Zato ker so bili nekateri evropski kralji vse bolj nemirni pod papeževo oblastjo. Teorija o ljudski oblasti je dala papežu moč strmoglaviti cesarja ali monarha, če bi to bilo treba. Zgodovinarja Will in Ariel Durant sta zapisala: »Med zagovorniki ljudske oblasti so bili mnogi jezuiti, ki so v takšnem gledanju videli sredstvo za slabitev kraljevske oblasti proti papeževi. Kardinal Bellarmine je sklepal: Če oblast kraljev izhaja iz ljudstva, je potemtakem ljudstvu tudi podložna, s tem pa je očitno podložna tudi papeževi oblasti [. . .] Španski jezuit Luis Molina je strnil, da lahko ljudstvo kot vir posvetne oblasti upravičeno — toda po rednem postopku — odstavi nepravičnega kralja.«

»Redni postopek« pa bi seveda pripravil papež. Francoska katoliška Histoire Universelle de l’Eglise Catholique to potrjuje in navaja Biographie universelle, ki pravi: »Bellarmine [. . .] kot splošno katoliško doktrino uči, da knezi dobivajo svojo moč z izborom ljudstva in da lahko ljudstvo to pravico uveljavlja le pod papeževim vplivom.« (Podčrtano v navedku.) Ljudska oblast je tako postala orodje, s katerim je papež lahko vplival na izbor vladarjev in jih tudi, če bi bilo treba, odstavil. V novejšem času je katoliški hierarhiji omogočila vplivati na katoliške glasovalce v predstavniških demokracijah.

V sodobnih demokracijah temelji zakonitost vladavine na tako imenovani »privolitvi teh, ki so pod oblastjo«. V najboljšem primeru pa je to »privolitev večine«. Toda zaradi apatije glasovalcev in političnih prevar je ta »večina« pogosto v resnici le manjšina prebivalstva. Danes pa »privolitev teh, ki so pod oblastjo« pogosto ne pomeni kaj dosti več od »sprijaznjenja oziroma ravnodušja teh, ki so pod oblastjo«.

Mit o narodni suverenosti

Mit o posvečeni kraljevskosti, ki so ga podpirali zgodnji papeži, je imel na papeštvo nasprotni učinek, ko se je prelevilo v božansko pooblastilo kraljev. Podobno je teorija o ljudski oblasti kakor bumerang delovala tudi na katoliško cerkev. V 17. in 18. stoletju so posvetni filozofi, kot sta bila Angleža Thomas Hobbes in John Locke ter Francoz Jean-Jacques Rousseau, odsevali zamisel o ljudski oblasti. Razvili so različice teorije »družbene pogodbe« med vladarji in njihovimi podložniki. Njihova načela niso slonela na teologiji, ampak na »naravnem zakonu«, zamisel pa je dosegla višek v idejah, ki so resno škodile katoliški cerkvi in papeštvu.

Kmalu po Rousseaujevi smrti je izbruhnila francoska revolucija. Ta revolucija je določene zamisli o legitimnosti uničila, zato pa ustvarila novo, zamisel o narodni suverenosti. The New Encyclopædia Britannica piše: »Francozi so zavračali božansko pooblastilo kraljev, nadvlado plemstva, privilegije rimsko-katoliške cerkve.« Toda, kot pravi Britannica, »je revolucija tej novi iznajdbi, narodni državi, omogočila, da je dozorela«. Prevratniki so potrebovali to novo »iznajdbo«. Zakaj?

Zato ker bi pod sistemom, ki ga je zagovarjal Rousseau, vsi državljani imeli enako besedo pri izbiri vladarjev. To naj bi imelo za posledico demokracijo, ki bi temeljila na splošni volilni pravici, čemur pa vodje francoske revolucije niso bili naklonjeni. Profesor Duverger pojasnjuje: »Buržuazija ustavodajne skupščine je od 1789 do 1791 ravno zato, da bi se ognila takšnemu neželenemu razpletu, iznašla teorijo o narodni suverenosti. Ljudstvo so poistovetili z ,Narodom‘, na katerega so gledali kot na resnično bitnost, različno od svojih sestavnih delov. Narod sam je po svojih predstavnikih dobil pravico nosilca oblasti [. . .] Zamisel o narodni suverenosti pa je demokratična le na zunaj, saj se da z njo opravičiti vsako obliko vladavine, še posebej pa avtokratično.« (Podčrtal on.)

Neuspeh človekovih prizadevanj

Sprejetje narodne države kot legitimnega vira oblasti je vodilo v nacionalizem. The New Encyclopædia Britannica navaja: »Za nacionalizem se pogosto misli, da je zelo star; včasih zmotno velja za stalni dejavnik v političnem vedenju. Pravzaprav lahko rečemo, da sta ameriška in francoska revolucija njegova prva močna manifestacija.« Po teh revolucijah je nacionalizem zajel obe Ameriki, Evropo, Afriko in Azijo. Brutalne vojne so v imenu nacionalizma dobile zakonsko osnovo.

Britanski zgodovinar Arnold Toynbee je zapisal: »Duh nacionalizma je kislo vrenje novega vina demokracije v starih steklenicah tribalizma. [. . .] Ta nenavaden kompromis med demokracijo in tribalizmom je daleč močnejši v praktičnem državništvu našega sodobnega Zahodnega sveta kakor demokracija sama.« Nacionalizem ni prinesel mirnega sveta. Toynbee je dejal: »Religiozne vojne so po kratkem predahu nasledile nacionalistične vojne; in v našem sodobnem Zahodnem svetu sta duh verskega in narodnega fanatizma očitno eno in isto zlo poželenja.«

Vladarji so z miti o »posvečeni kraljevskosti«, »božanskem pooblastilu kraljev«, »ljudski oblasti« in »narodni suverenosti« skušali svojo oblast nad soljudmi napraviti legitimno. Kristjani pa po razmisleku o spričevalu človeških vladarjev ne morejo drugega kakor pridružiti se Salomonovi misli: »Človek vlada ljudem v njih nesrečo« (Propovednik 8:9).

Kristjani raje častijo Boga, ne pa politično državo, in ga priznavajo za zakonit vir vse oblasti. Strinjajo se s psalmistom Davidom, ki je dejal: »Tvoja, o GOSPOD, je velikost in moč in slava in dika in veličastvo; zakaj vse, kar je v nebesih in na zemlji, je tvoje. Tvoje je kraljestvo, o GOSPOD, in ti si povišan kot glava nad vsem!« (1. letopisov 29:11). Vseeno pa iz cenjenja do Boga kažejo ustrezno spoštovanje do oblasti tako na svetnem kakor duhovnem področju. Le kako in zakaj lahko to delajo radostno? O tem bosta govorila naslednja članka.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 15]

Katoliška cerkev si je pridrževala pravico, da krona cesarje in kralje

[Vir slike]

Posvetitev Karla Velikega: Bibliothéque Nationale, Pariz